Ljubezen je odpuščanje
John Tamiazzo

Odpuščanje ni lahka stvar. Dejansko, je zelo težka. Zdi se, da ne moremo odpustiti drugim, zaradi tega, ker čutimo, da so nam nekaj naredili, vendar pa gre dejansko za to, da na globljih nivojih nismo odpustili sami sebi, zaradi vseh tako-imenovanih napak, za katere smo prepričani, da smo jih naredili in z njimi ranili druge. Isto načelo velja za ljubezen; odpreti moramo kanale ljubezni do samega sebe in se sprejeti, preden smo resnično sposobni ljubiti in sprejeti druge. Ko ne spoštujemo in ljubimo samega sebe, povsod iščemo nekoga ali nekaj, kar bi pozdravilo notranjo razpoko.

Odpuščanje je ena od najbolj pomembnih lekcij, ki se je moramo naučiti. Vprašajte se naslednje:

1. Katere so vse tiste stvari, ki sem jih naredil ali izrekel, in si jih nisem odpustil?

2. Kaj so mi naredili drugi, da se še vedno upiram, da bi te zamere pustil oditi?

3. Kdo je tista oseba, s katero imam največ težav in nerešenih stvari?

4. Kaj bom izgubil, če bom te stvari obesil na klin? Z drugimi besedami, kaj pridobivam s tem, ko ohranjam svoje zamere do sebe in drugih ?

Odpuščanje je dejansko druga beseda za “izpuščanje”. Lahko izberemo, da v sebi zadržujemo našo zamero do naših staršev, zakonskih partnerjev, prijateljev, nas samih, itd., in nadaljujemo z obtoževanjem njih in sebe za vse, kar se je zgodilo, ali pa spregledamo, da se je vse zgodilo zato, da bi se naučili neke zelo pomembne lekcije o nas samih in o življenju. Odpuščanje je spoznanje in razumevanje, da, ko smo maščevalni ali zamerljivi, postanemo tarča naše lastne zadržanosti in dejanj. In razumevanje pomeni, da vse, kar je v meni nerešenega, projiciram v nekoga drugega. Obsojanje je ena izmed najbolj splošnih reakcij na čutenje nemoči in na nepošteno ravnanje. Obsojamo naše starše, naše nekdanje zakonske partnerje, našega partnerja, naše otroke, naše okoliščine, obsojamo našo karmo in Boga. Dejstvo je, da naše izbire, ki jih sprejemamo, naša prepričanja o nas samih, ki se jih oklepamo, vrednote, s katerimi živimo, prioritete, za katere se odločimo, in drža, ki jo posedujemo, prispevajo k naši osebni notranji rasti in duhovnemu razvoju, ali pa le-tega ovirajo. Obsojanje moramo videti v tistem smislu, kar ono je: samo-vsiljena past, ob kateri smo izbrali, da na naše okoliščine gledamo kot na problem, namesto kot na priložnost za učenje, za rast, kot na nadaljevanje odkrivanja tega, kaj vse smo mi.

Pogosto porabimo naše celotno življenje za iskanje tiste posebne osebe, ki nas bo v popolnosti sprejela, nas v popolnosti ljubila, nam v popolnosti odpustila. Želimo si čutiti, da smo dobra, da nismo slaba oseba, zaradi stvari, ki smo jih naredili, in zaradi čutenja, ki ga včasih izražamo. V knjigah, na tečajih, v terapijah, v eksperimentih z različnimi religijami, različnimi odnosi, iščemo v upanju, da bomo našli to potrditev. Ta “stvar” ali pogrešani del predstavlja našo celovitost. Nekje smo našli sporočilo, da se ta nahaja nekje zunaj, v nečem, kar počnemo, v nečem, kar dosežemo, v nečem, kar najdemo. Toda vedeti moramo, da se odpuščanje začne s spremembo srca, s spremembo gledanja na nas same, na naša življenja, na našo preteklost in na ljudi, ki smo jih srečali, in s katerimi se srečujemo na tej poti.

Odpuščanje je spoznanje, da smo mi ustvarjalci našega velikega dela in melodrame, ki jo imenujemo življenje. Ustvarili smo celovito zasedbo vlog. Blesteli smo v številnih vodilnih vlogah, smo režiser, producent in scenarist. Celo, če sprejmemo dejstvo, da smo imeli težko preteklost, in da smo bili globoko ranjeni v otroštvu, zapuščeni, zanemarjeni in prepuščeni sami sebi, pa moramo potem tudi sprejeti dejstvo, da na določeni točki v našem življenju začenjamo sami sprejemati izbire. V določenem trenutku našega življenja sprejmemo odločitev, da je življenje boleče, težavno, da nas bodo ljudje razočarali, da ljubezni ni mogoče nikoli zaupati, itd. In te odločitve moramo “izpustiti”, če se želimo gibati proti bolj zdravemu in bolj zadovoljnemu načinu življenja. Preteklost nam mora služiti za učenje, ne pa za to, da smo vanjo ujeti. Odpuščanje je ena izmed najbolj pomembnih poti do tega notranjega zdravljenja. Vedite, da pri odpuščanju sprejemamo in ne zavračamo tega, kar se je zgodilo. Vendar pa tudi spoznavamo, da, če karkoli ne želimo izpustiti, to ostaja v nas kot odprta rana. Bolj, ko zadržujemo to “kar se je zgodilo v preteklosti”, bolj bodo te stvari vplivale na področja našega življenja. Vedno znova in znova bomo poustvarjali preteklost.

Naredili smo pač to, kar smo naredili. Preteklosti ne moremo spremeniti, vendar pa lahko spremenimo to, kar iz preteklosti ohranjamo. Sedanjost je vse to, kar imamo dejansko v sebi. Lahko spremenimo to, kako gledamo na sebe in na naše življenje, sedaj. Lahko gledamo nase s sočutjem. Lahko izberemo, da bomo bolj prizanesljivi do sebe, svetlejši, da bomo bolj sprejemali in objemali vse, kar smo in kar čutimo.

Odpuščanje pomeni, da ne dopustimo, da bi našemu življenju še vedno vladale stare rane in razočaranja. To je predanost procesu gibanja naprej. Preveč pomembnih stvari moramo opraviti, srečati veliko čudovitih ljudi, toliko stvari, ki jih še moramo odkriti o sebi in o življenju, da bi ostajali v preteklosti. “Moral bi”, “ko bi le” in “ko bi le imel” ne sme več nadzirati našega mišljenja.

Odpuščanje pomeni, da se sprejemam, da sem obnovil vero v sebe, in da spoštujem in zaupam v to, kar sem.

Odpuščanje pomeni, da prosim za pomoč in vodenje v “izpuščanje”. Tega ne morem narediti sam. S pomočjo, podporo in vodstvom Višje Moči, se lahko osvobodim, in tudi vsakega drugega, ki sem ga zadrževal s svojo krivdo, mržnjo in ranami.

Odpuščanje pomeni, da se bom “predal”. Predaja je ključ za odpiranje duhovnim razsežnostim našega bivanja. Predaja je spoznanje in sprejemanje, da smo del nečesa večjega od sebe; da obstaja univerzalna in kreativna Moč, ki nam je vedno dostopna; da obstoja Višja Volja, ki ima prednost pred voljo našega malega ega; da lahko opustimo boj in odpremo naše srce modrosti; da obstaja boljši in bolj zadovoljiv način življenja. Predaja pomeni, da postanemo bolj sprejemljivi za vrednosti, stremljenja, prioritete, izbire in moč ljubezni.

Odpuščanje je zato naša vez z našim Višjim Jaz-om. To je ena izmed velikih moči, ki nam je na voljo, da dosežemo višje dobro in dobro za drugega. Odpuščanje je dejanje poguma. Ljubezen zahteva naš pogum; pogum, da pogledamo v sebe; pogum, da spremenimo kakovost našega življenja; pogum, da pogledamo onstran vlog in pričakovanj; pogum, da odpremo naše srce drugemu človeškemu bitju.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 1.st Quarter 1991. Izvleček iz Life Times, Vol. l, No.3, Copyright by the Life Times Group, P.O. Box 4129, Santa Barbara, California, U.S.A.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji