Tajni nauk
Helena Petrovna Blavatsky

DEL I

KOZMIČNA EVOLUCIJA
V sedmih Stihih, prevedenih iz Knjige Dzyan

 

STIH 2

1. ... KJE SO BILI GRADITELJI, SVETLEČI SINOVI MANVANTARINEGA SVITA(a)? ... V NEZNANI TEMI, V SVOJI AH-HI (Chohanični, Dhyani-Buddhični) PARANISHPANNI. USTVARJALCI OBLIKE (rupa) IZ NE-OBLIKE (arupa), KORENA SVETA - DEVAMATRI [1] IN SVABHAVAT, SO POČIVALI V BLAŽENOSTI NE-BIVANJA(b).

(a) “Graditelji”, “Sinovi Manvantarinega Svita”, so dejanski Kreatorji Univerzuma; in v tem nauku, ki obravnava le naš Planetarni Sistem, so ta bitja njegovi arhitekti, imenovani tudi “Čuvaji” Sedmih Sfer; eksoterično Sedmero planetov in ezoterično prav tako sedem zemelj ali sfer (planetov) naše verige. Uvodni stavek 1. Stiha se nanaša, ko omenja “Sedem Večnosti”, tako na Maha Kalpo ali “(veliko) Dobo Brahme” kot tudi na Solarno Pralayo in tej sledeče ponovno vstajenje našega Planetarnega Sistema na višji ravni. Obstoja več vrst Pralaye (razgradnje vidnih stvari), a jih bomo predstavili drugje.

(b) Paranishpanna je Absolutna in zato isto kot Paranirvana. Poleg tega, da je končno, je to tudi tisto stanje subjektivnosti, ki ni v odnosu do nobene druge stvari kot le do Edine Absolutne Resnice na svoji ravni. To je tisto stanje, ki človeka vodi do korektne presoje polnega pomena Ne-Bivanja, ki je, kakor smo razložili, absolutno Bivanje. Slej ko prej se bo vse, kar sedaj navidezno obstaja, znašlo, realno in dejansko, v stanju Paranishpanne. Vendar pa obstaja velika razlika med zavestnim in ne-zavestnim “Bivanjem”. Stanje Paranishpanne, brez Paramarthe, Samo-analizirajoče zavesti, ni nobena blaženost, ampak preprosto izničenje (za Sedem Večnosti). Železna krogla, ki jo položimo na žgoče sončne žarke, se bo sicer segrela, vendar pa ne bo čutila in cenila te toplote, medtem ko jo človek bo.

2. ... KJE JE BILA TIŠINA? KJE SO BILA UŠESA, DA BI JO ZAZNALA? NE! NI BILO NE TIŠINE NE ZVOKA(a). NIČ, RAZEN NEPREKINJENEGA VEČNEGA DIHA (Gibanja), KI SAMEGA SEBE NE POZNA(b).

(a) Ideja, da stvari lahko prenehajo obstajati in še vedno BITI, je v vzhodni filozofiji temeljna. V okviru tega navideznega protislovja v izrazih, počiva naravno dejstvo, katerega spoznanje v umu je, raje kot pa prepiranje okoli besed, pomembna stvar. Dober primer podobnega paradoksa nam ponuja kemično sestavljanje. Vprašanje, ali vodik in kisik prenehata obstajati, ko se sestavita, da bi oblikovala vodo, je še vedno sporno. Lahko rečemo, da je obstoj kisika in vodika kot vode zanju stanje Ne-bivanja, ki je “bolj realno bivanje” kot pa njun obstoj kot plinov; in to lahko megleno simbolizira stanje Univerzuma, ko se ta odpravi spat, ali preneha biti, med Nočmi Brahme - da bi se prebudil ali ponovno pojavil, ko ga začetek nove Manvantare ponovno prikliče v to, kar imenujemo obstoj.

(b) “Dih” Edinega Obstoja Arhaični Ezoterizem uporablja le v njegovi povezavi z duhovnim aspektom Kozmogonije; sicer ga nadomešča njegov ekvivalent na materialni ravni - Gibanje. Edini Večni Element, ali element-vsebujoči Vehikel, je Prostor brez razsežnosti, v vsakem smislu; s katerim so-obstajata - brezkončno Trajanje, prvobitna (in zato neuničljiva) Materija, in Gibanje - absolutno “Nenehno Gibanje”, ki je “Dih” “Edinega” Elementa. Ta Dih se, kot smo videli, ne more nikoli ustaviti, niti med Pralayinimi večnostmi.

Da bi poznali samega sebe ali nekoga, sta za spoznavanje nujni zavest in zaznava (ki sta omejeni sposobnosti v povezavi s katerim koli subjektom razen Parabrahmanom). Zato “Večni Dih, ki samega sebe ne pozna”. Neskončnost ne more dojeti Končnosti. Brezmejno ne more imeti nikakršnega odnosa z omejenim in pogojenim. V okultnem učenju je Neznano in Nespoznavno GIBALO, ali Samo-Obstoječe, absolutna božanska Esenca. In tako je Absolutna Zavest, in Absolutno Gibanje - za omejene čute tistih, ki opisujejo to neopisljivo - ne-zavestnost in negibnost. Konkretne zavesti ni mogoče povezovati z abstraktno zavestjo nič bolj, kakor kvaliteto vlažnosti z vodo - vlažnost je njen lasten atribut in vzrok za kvaliteto vlažnosti v drugih stvareh. Zavest vključuje omejitve in usposobljenosti; neko stvar, ki se je zavedamo, in nekoga, ki se je zaveda. Absolutna Zavest pa vsebuje v sami sebi vse troje, poznavalca, poznano stvar in poznavanje, vse troje kot eno. Noben človek se ne zaveda ničesar več kot le tistega dela svojega znanja, ki ga je v določenem trenutku slučajno priklical v svoj um, ob tem, da je jezik tako reven, da nimamo izraza, s katerim bi ločevali znanje, ki ni prisotno v dejavnem mišljenju, od znanja, ki ga nismo sposobni priklicati v spomin. Pozabiti je sinonim za ne spomniti se. Koliko večja mora biti potem težava pri iskanju izrazov, ki bi ločevali med in opisovali abstraktna metafizična dejstva ali razlike med njimi. Prav tako ne smemo pozabiti, da stvarem dajemo imena v skladu s pojavnostjo, ki jo le-te prevzamejo za nas same. Mi pravimo absolutni zavesti “ne-zavest”, ker se nam zdi, da mora biti nujno taka, prav tako kot pravimo Absolutnemu “Tema”, ker se zdi za naše omejeno razumevanje povsem nepredirno, pa čeprav v celoti priznavamo, da naša zaznava ne postavlja takšnih stvari na pravo mesto. V naših umih nenamerno razlikujemo, na primer, med ne-zavestno absolutno zavestnostjo in ne-zavestnostjo, tako da prvo skrivnostno opremimo z neko nedoločno kvaliteto, ki, na višji ravni kot jo lahko dosežejo naše misli, ustreza temu, kar poznamo kot zavest v nas samih. Toda to ni nobena vrsta zavesti, ki bi jo lahko ločevali od tega, kar se nam zdi kot ne-zavest.

3. URA ŠE NI ODBILA; ŽAREK SE ŠE NI POJAVIL V KLICI(a); MATRI-PADMA (mati lotos) SE ŠE NI NABREKNILA(b).

(a) Žarek “Stalne Teme” postane, ko je oddan, žarek žareče svetlobe ali življenja, ki prodre v “Klico” - točko v Jajcu Sveta, ki ga v abstraktnem smislu predstavlja Mati. Toda izraza “Točka” ne smemo razumeti kot tistega, ki bi se nanašal na katero koli posebno točko v Prostoru, kajti klica obstoja v jedru vsakega atoma, ti pa kolektivno oblikujejo “Klico”; ali bolje, ker noben atom ne more postati viden našemu fizičnemu očesu, njihova kolektivnost (če lahko ta izraz uporabimo za nekaj, kar je brezmejno in neskončno) oblikuje nepojavnost večne in neuničljive Materije.

(b) Ena od simboličnih podob za Dvojno Kreativno Moč v Naravi (materija in sila na materialni ravni) je Padma, indijska vodna lilija. Lotos je proizvod toplote (ognja) in vode (pare ali ethra); ogenj predstavlja v vsakem filozofskem in religioznem sistemu zastopnika Duha Božanstva, dejavni, moški, roditeljski princip; in Ether ali Duša materije, svetlobo ognja, nedejaven, ženski princip, iz katerega se izliva vse v tem Univerzumu. Zato je Ether ali Voda Mati in Ogenj Oče. To pojasnjuje stavek “Mati se še ni nabreknila”- oblika, ki je v arhaičnem simbolizmu običajno posvečena notranji ali korenski ideji.

4. NJENO SRCE SE ŠE NI ODPRLO, DA BI VSTOPIL EDINI ŽAREK, KI BI OD TOD KOT TRIJE PADEL V ŠTIRI V NAROČJE MAYE.

Prvobitna Substanca še ni izšla iz svoje pred-kozmične latentnosti v diferencirano objektivnost, ali celo postala (za človeka, doslej) nevidni protil Znanosti. Toda, ko ura bije in ko postane dovzetna za Fohatični vtis Božanskega Mišljenja (Logosa ali moškega principa Anima Mundi, Alaye) se njeno “Srce” odpre. Se diferencira in TRIJE (Oče, Mati, Sin) se preoblikujejo v Štiri. V tem počiva izvor dvojne skrivnosti Trojice in Koncepta Brezmadežnosti. Prva in temeljna dogma Okultizma je Univerzalna Združenost (ali Homogenost) v treh aspektih. To je vodilo do možnosti pojmovanja Božanstva, ki mora ostati za omejene intelekte kot absolutna združenost za vedno nedojemljivo.

Tako se na Zemlji ponovi skrivnost, ki je uzakonjena, v skladu z Jasnovidci, na božanski ravni. “Sin” Brezmadežne Nebeške Device (ali nediferencirani kozmični protil, Materija, v svoji neskončnosti) se na Zemlji ponovno rodi kot Sin zemeljske Eve - naše matere Zemlje in postane Človeštvo kot celota - preteklo, sedanje in prihodnje - Kajti Jehovah je tako moški kot ženski. Zgoraj je Sin celoten KOZMOS; spodaj je ČLOVEŠTVO. Triada ali Trikotnik postane Tetraktis, Sveto Pitagorejsko število, popoln Kvadrat, 6-strana Kocka na Zemlji. Marcroprosopus (Veliki Obraz) je sedaj Microprosopus (mali obraz), ali, kakor pravijo Kabalisti, “Najstarejši med Dnevi” sestopi v Adama Kadmona, ki ga uporablja kot vehikel, da bi se skozenj manifestiral, se preoblikoval v Tetragrammaton. Sedaj, v “Naročju Maye”, je Velika Utvara, in med seboj in Realnostjo ima Astralno Svetlobo, veliko Zavajalko človekovih omejenih čutov, dokler se preko Paramarthasatye ne osvobodi Znanje.

5. SEDEM (Sinov) ŠE NI BILO ROJENIH IZ TKIVA SVETLOBE. LE TEMA JE BILA OČE-MATI, IN SVABHAVAT JE BIL V TEMI.

Tajni Nauk se v tu podanih Stihih ukvarja v glavnem, če že ne v celoti, z našim Solarnim Sistemom, in še posebej z našo planetarno verigo. Zato je “Sedem Sinov” kreatorjev slednjega. To učenje bo bolj celovito razloženo v nadaljevanju (Glej Del II., “Teogonija Kreativnih Bogov”).

Svabhavat, “Plastična Esenca”, ki napolnjuje Univerzum, je koren vseh stvari. Svabhavat je tako-rečeno buddhistični konkretni aspekt abstrakcije, ki se v hindujski filozofiji imenuje Mulaprakriti. Je telo Duše in to, kar naj bi bil Ether za Akaso, pri čemer je druga informacijski princip prvega.

6. TA DVA STA KLICA, IN KLICA JE - EDINO. UNIVERZUM JE BIL ŠE VEDNO PRIKRIT V BOŽANSKEM MIŠLJENJU IN V BOŽANSKIH PRSIH.

“Božansko Mišljenje” ne vključuje ideje o Božanskem mislecu. Univerzum, ne le pretekli, sedanji in prihodnji - kar je človeška in omejena predstava izražena z omejeno mislijo - ampak v svoji celovitosti, Sat (neprevedljiv izraz), Absolutno Bivanje, s Preteklostjo in Prihodnostjo, ki sta kristalizirani v večni Sedanjosti, je tisto Mišljenje, ki odseva samega sebe v drugotnem ali manifestiranem vzroku. Brahman (brezspolni) je, kot Paracelsusov Mysterium Magnum, za človeški um popolna skrivnost. Brahma, moški-ženska, njegov aspekt in antropomorfičen odsev, je spoznaven za zaznave slepe vere, vendar pa ga človeški intelekt zavrže, ko doseže nadvlado.

Zato trditev, da je med uvodom v, recimo temu, dramo Kreacije ali začetek kozmične evolucije, Univerzum ali “Sin” še vedno prikrit v “Božanskem Mišljenju”, ki še ni prodrlo v “Božanske Prsi”. Ta ideja je, nota bene, v korenu in oblikuje vir vseh alegorij o “Sinovih Boga”, rojenih iz brezmadežnih devic.


“Mati Bogov”, Aditi ali Kozmični Prostor. V Zoharju se imenuje Sephira, Mati Sephirota, in v prvobitni obliki, in abscondito, Shekinah.