Tajni nauk
Helena Petrovna Blavatsky

DEL I

KOZMIČNA EVOLUCIJA
V sedmih Stihih, prevedenih iz Knjige Dzyan

 

STIH 1

1. VEČNA MATI (Prostor), ODETA V SVOJA VEDNO NEVIDNA OBLAČILA, JE ŠE ENKRAT DREMALA SKOZI SEDEM VEČNOSTI(a).

“Roditeljski Prostor” je večen, vedno prisotni Vzrok vsega - nedojemljivo BOŽANSTVO, katerega “nevidna Oblačila” so mističen koren vse Materije in Univerzuma. Prostor je edina večna stvar, ki si jo mi lahko predstavljamo, negiben v svoji abstrakciji, in ki ni pod vplivom najsi prisotnosti ali odsotnosti nekega objektivnega Univerzuma. Je brez razsežnosti, v vsakem smislu, in samo-obstoječi. Duh je prva diferenciacija iz TISTEGA, brez-vzročnega vzroka, tako Duha kot Materije. Ni, kakor pravi ezoterični katekizem, niti brezmejna praznina niti pogojena polnost, ampak oboje. Je bil in vedno bo.

Tako “Oblačila” predstavljajo ne-pojavnost nediferencirane Kozmične Materije. To ni materija, kakršno poznamo, ampak duhovna esenca materije, so-večna in celo eno s Prostorom, v njegovem abstraktnem smislu. Koren-narava je tudi vir subtilnih, nevidnih lastnosti v vidni materiji. Je tako rečeno Duša EDINEGA neskončnega Duha. Hindujci jo imenujejo Mulaprakriti in pravijo, da je prvobitna Substanca, ki je osnova Upadhi ali vehikla vsakega pojava, najsi fizičnega, mentalnega ali psihičnega. Je vir, iz katerega žarči Akasa.

(a) Sedem Večnosti je sedem obdobij Manvantare, ali obdobja odzivanja, v njenem trajanju skozi sedem obdobij, ki se širijo skozi Maha-Kalpo ali “Veliko Dobo” - 100 let Brahme - kar skupaj pomeni 311,040,000,000,000 let; pri čemer je vsako leto Brahme sestavljeno iz 360-tih Dni in istega števila Noči Brahme; in Dan Brahme iz 4,320,000,000 človeških let.

2. ČASA NI BILO, KAJTI SPAL JE V NESKONČNIH PRSIH TRAJANJA.

Čas je le utvara, ki jo proizvede zaporedje naših stanj zavesti, ko potujemo skozi večno trajanje. Ne obstaja, kjer ne obstaja nobena zavest, v kateri bi utvara lahko nastala; tedaj “spi”. Sedanjost je le matematična črta, ki deli tisti del večnega trajanja, ki ga imenujemo prihodnost, od tistega dela, ki ga imenujemo preteklost. Nič na zemlji ni realno trajno, kajti nič se ne ohrani brez spremembe - ali ostaja isto - niti za bilijonti del sekunde; in občutek, ki ga imamo o dejanskosti razdelitve “časa” na to, kar nam je znano kot sedanjost, prihaja iz nejasnosti tistega bežnega pogleda, ali zaporedja bežnih pogledov, na stvari, ki nam jih predajajo naši čuti, kot tiste stvari, ki prehajajo iz področja idealov, ki ga imenujemo prihodnost, do področja spominov, ki ga imenujemo preteklost. Na enak način izkušamo občutek trajanja v primeru hipne električne iskre, zato, ker ta povzroči nejasen in podaljšan vtis na mrežnici. Realna oseba ali stvar se ne sestoji le iz tega, kar je vidno v katerem koli posebnem trenutku, ampak je sestavljena iz vsote vseh njenih raznovrstnih in spreminjajočih se stanj od njenega pojavljanja v materialni obliki do njenega izginotja z zemlje. Te “sum totals” so tiste, ki obstojajo iz večnosti v “prihodnost”, in ki po stopnjah prehajajo skozi materijo, da bi za večno obstojale v “preteklosti”. Nihče ne more reči, da bi kovinska palica, potopljena v morje, začela obstojati takrat, ko je zapustila zrak, in prenehala obstojati, ko se je potopila v vodo, in da je samo palico predstavljal le tisti križni-odsek, ki se je v danem trenutku skladal z matematično ravnijo, ki ločuje in sočasno združuje ozračje in ocean. Enako velja za osebe in stvari, ki, ko prehajajo iz bodo-bile v so-bile, iz prihodnosti v preteklost - trenutno predstavijo našim čutom nekakšen križni-odsek svojih celotnih jazov, ki prehajajo skozi čas in prostor (kot materijo) na svoji poti iz ene večnosti v drugo: in ti dve tvorita tisto “trajanje”, v katerem edinem katera koli stvar resnično obstoja, če bi le bili naši čuti to sposobni zaznati.

3. ... UNIVERZALNEGA UMA NI BILO, KAJTI NI BILO AH-HI (nebeških bitij), KI BI GA VSEBOVALI (in s tem objavljali).

Um je ime, ki je dano vsoti stanj Zavesti, ki se razvrščajo pod Mišljenje, Voljo in Čutenje. Med globokim spancem se zmožnost mišljenja na fizični ravni prekine, spomin izključi; tako v tem času “Uma ni”, kajti organ, skozi katerega Ego na materialni ravni objavlja zmožnost mišljenja in spomin, je začasno prenehal delovati. Ne-pojavnost lahko postane pojavnost na kateri koli ravni obstoja le, če se na tej ravni objavlja preko primerne osnove ali vehikla; in med dolgo nočjo počitka, imenovano Pralaya, ko se razgradijo vsa življenja, ostaja “Univerzalni Um” le kot trajna možnost za mentalno delovanje, ali kot tisto abstraktno absolutno Mišljenje, za katerega je Um konkretna relativna manifestacija. AH-HI (Dhyan-Chohani) so kolektivne množice duhovnih bitij - Angelske Množice krščanstva, Elohim in “Sli” Židov - ki so vehikel za objavljanje Božanskega in Univerzalnega Mišljenja in Volje. Oni so Inteligentne Sile, ki Naravi nudijo in urejajo njene “zakone”, medtem ko sami delujejo v skladu z zakoni, ki so jih njim, na podoben način, vsilile še višje Moči; toda oni niso “poosebljene” moči Narave.

4. SEDMIH POTI V BLAŽENOST (Moksha ali Nirvana) NI BILO(a). VELIKIH VZROKOV BEDE (Nidana [1] in Maya) NI BILO, KAJTI NI BILO NOBENEGA, KI BI JIH USTVARIL IN SE JIM PUSTIL UJETI(b).

(a) Obstoja sedem “Poti” ali “Načinov” v blaženost Ne-Bivanja, ki je absolutno Bivanje, Obstoj in Zavest. Ni jih bilo, ker je bil dotlej Univerzum prazen in je obstojal le v Božanskem Mišljenju.

(b) Dvanajst Nidan[a] ali vzrokov bivanja. Vsaka od teh je učinek lastnega predhodnega vzroka, ki je nato vzrok za naslednji učinek; pri čemer sum total Nidan[a] temelji na Štirih Resnicah, nauku, ki je še posebej značilen za Hinayana Sistem. Pripadajo teoriji toka verižnega zakona, ki ustvarja zaslugo in krivdo ter na koncu pripelje do polnega vpliva Karme. Temelji na veliki resnici, da se je potrebno reinkarnacije bati, ker obstoj na tem svetu človeku povzroči le trpljenje, bedo in bolečino; smrt sama po sebi človeka le-teh ni sposobna odrešiti, kajti smrt so le vrata, preko katerih vstopi v drugo življenje na zemlji, po krajšem počitku na njegovem pragu - Devachanu. Hinayana Sistem ali šola “Malega Vehikla” je zelo starega izvora; medtem ko je Mahayana iz poznejšega obdobja, saj je nastala po smrti Buddhe. Vendar so načela druge enako stara kot gore, ki so varovale takšne šole od pradavnih časov, tako da Šoli Hinayana in Mahayana (druga je šola “Velikega Vehikla”) dejansko učita isti nauk. Yana ali Vehikel (v sanskritu Vahan) je mističen izraz, pri čemer oba “vehikla” dopovedujeta, da človek lahko ubeži trpljenju ponovnih rojstev in celo lažni blaženosti Devachana z doseganjem Modrosti in Znanja, ki edino lahko razprši Sadove Utvare in Nevednosti.

Maya ali utvara je prvina, ki je prisotna v vseh končnih stvareh, kajti vse, kar obstoja, ima le relativno in ne absolutno realnost, saj je pojavnost, ki jo skrita ne-pojavnost prevzame za katerega koli opazovalca, odvisna od njegove moči spoznavanja. Nič ni trajno, razen edinega, skritega absolutnega obstoja, ki vsebuje ne-pojavnost vseh realnosti. Obstoji, ki pripadajo vsaki ravni bivanja, tja do najvišjih Dhyan-Chohanov, so, po stopnjah, iste narave kot sence, ki jih meče magična svetilka na brezbarven zaslon; toda vse stvari so le relativno realne, kajti spoznavalec je tudi odsev, tako da so spoznane stvari zanj enako realne kot on sam. Kakršna koli je že realnost, ki jo posedujejo stvari, jo je potrebno iskati v njih preden ali potem, ko so prešle kot blisk skozi materialni svet; toda mi ne moremo nobenega takšnega obstoja spoznati neposredno, tako dolgo, dokler imamo čutne-instrumente, ki prenašajo v polje naše zavesti le materialen obstoj. Na kateri koli že ravni deluje naša zavest, smo začasno, tako mi kot stvari, ki pripadajo tej ravni, naša edina realnost. Ko se dvignemo po lestvi razvoja, zaznamo, da smo med stadiji, skozi katere smo prešli, zamenjevali sence za realnosti, in da je vzpenjajoče se napredovanje Ega niz zaporednih prebujanj, pri čemer vsak napredek prinaša s seboj predstavo, da smo sedaj končno dosegli “realnost”; a šele, ko bomo dosegli absolutno Zavest in z njo spojili našo lastno, bomo osvobojeni prevar, ki jih ustvarja Maya.

5. LE TEMA JE IZPOLNJEVALA BREZMEJNO VSE (a), KAJTI OČE, MATI IN SIN SO BILI ŠE ENKRAT ENO, IN SIN SE ŠE NI PREBUDIL ZA NOVO KOLO [2] IN NATO ZA SVOJE ROMANJE(b).

(a) “Tema je Oče-Mati: svetloba njun sin,” pravi star vzhodnjaški pregovor. Svetloba je nedojemljiva, razen v tem, da prihaja iz nekega vira, ki je njen vzrok; in ker je v primeru prvobitne svetlobe ta vir neznan, pa čeprav ga razum in logika močno zahtevata, ga mi z intelektualnega zornega kota imenujemo “Tema”. Kar zadeva sposojeno ali drugotno svetlobo, pa je ta lahko, ne glede na njen vir, le trenutnega, mayavičnega značaja. Nadalje, Tema je večna matrica, v kateri se pojavljajo in izginjajo viri svetlobe. Na tej naši ravni temi ni dodano nič, da bi iz nje nastala svetloba, ali svetlobi, da bi iz nje nastala tema. Se notranje izmenjujeta in znanstveno je svetloba le način teme in vice versa. Vendar sta obe pojava iste ne-pojavnosti - ki je za znanstveni um absolutna tema, a le siv somrak za zaznavo povprečnega mistika in absolutna svetloba za zaznavo duhovnega očesa Iniciata. Ko se je celoten Univerzum potopil v spanje - se povrnil v svoj prvobitni element - tam ni bilo ne jedra svetlosti ne očesa, ki bi svetlobo zaznavalo, tako da je brezmejno vse nujno izpolnila tema.

(b) Oče-Mati sta moški in ženski princip v korenu narave, nasprotna pola, ki se objavljata v vseh stvareh na vsaki ravni Kozmosa, ali, v manj alegoričnem aspektu, Duh in Substanca, katerih rezultanta je Univerzum ali Sin. Oni so “še enkrat Eno”, ko se je v Noči Brahme, med Pralayo, vse v objektivnem Univerzumu povrnilo v svoj prvobitni in večni vzrok, da bi se ponovno pojavilo ob naslednjem Svitu - kakor se to periodično odvija. Bil je le - večni Vzrok - “Karana”. Če postavimo bolj jasno: med Nočmi Brahme je le Karana. Predhodni objektivni Univerzum se je razgradil v svoj edini prvobitni in večni vzrok ter se, recimo tako, raztopljen ohranja v prostoru, da bi se znova diferenciral in na novo kristaliziral ob naslednjem Manvantarinem svitu, ki je začetek novega Dneva ali novega delovanja Brahme - simbola Univerzuma. V ezoteričnem jeziku je Brahma Oče-Mati-Sin ali obenem Duh, Duša in Telo; pri čemer je vsaka od oseb simbol za en atribut in vsak atribut ali kvaliteta stopnja izdiha Božanskega Diha v njegovi ciklični diferenciaciji, involutivni ali evolutivni. V kozmično-fizičnem smislu je Univerzum, planetarna veriga in zemlja; v čisto duhovnem Neznano Božanstvo, Planetarni Duh in Človek - Sin dveh, bitje Duha in Materije in njuna manifestacija v svojih periodičnih pojavljanjih na Zemlji med “Kolesi” ali Manvantarami.

6. SEDEM VZVIŠENIH GOSPODOV IN SEDEM RESNIC JE PRENEHALO BITI(a), IN UNIVERZUM, SIN NUJNOSTI, JE BIL POTOPLJEN V PARANISHPANA(b) (absolutna popolnost, Paranirvana, ki je Yong-Grub), DA BI GA IZDIHNILO TISTO, KI JE IN VENDAR NI. NIČ NI BILO(c).

(a) Sedmero vzvišenih gospodov je Sedmero Kreativnih Duhov, Dhyan-Chohanov, ki ustrezajo židovskim Elohim. To je ista hierarhija Arhangelov, ki ji pripadajo Sv. Mihael, Sv. Gabrijel in drugi v krščanski teogoniji. V Ezoteričnem Sistemu Dhyani izmenično bdijo nad enim od Obhodov in nad eno od velikih Korenskih-ras naše planetarne verige. Poleg tega za njih pravijo, da pošiljajo med vsakim Obhodom in Raso svoje Bodhisattve, človeške ustreznike Dhyani-Buddh (o katerih vide infra).

Zaenkrat “Obstojajo le Štiri Resnice in Štiri Vede” - pravijo hindujci in buddhisti. Iz podobnega razloga je Irenaeus vztrajal pri nujnosti Štirih Evangelijev. Toda, ker mora imeti vsaka nova Korenska-rasa na začetku Obhoda svoje razodetje in tiste, ki ga objavijo, bo naslednji Obhod prinesel Peto, zopet naslednji Šesto in tako naprej.

(b) “Paranishpanna” je absolutna popolnost, ki jo dosežejo vsi obstoji ob zaključku velikega obdobja delovanja ali Maha-Manvantare, in v kateri počivajo med naslednjim obdobjem počitka.

Tajni Nauk govori o postopnem razvoju vsake stvari, tako svetov kot atomov; in ta čudoviti razvoj nima ne dojemljivega začetka ne predstavljivega konca. Naš “Univerzum” je le eden od neskončnega števila Univerzumov, ki so vsi “Sinovi Nujnosti”, ker so členi v veliki Kozmični verigi Univerzumov, od katerih vsak deluje kot učinek v odnosu na svojega predhodnika in kot vzrok v odnosu na svojega naslednika.

Pojavljanje in izginjanje Univerzuma je prikazano kot izdihovanje in vdihovanje “Velikega Diha”, ki je večen in, glede na to, da je Gibanje, eden od treh aspektov Absolutnega - medtem ko sta druga dva Abstraktni Prostor in Trajanje. Ko je “Veliki Dih” zasnovan, se imenuje Božanski Dih in obravnavan kot dihanje Nespoznavnega Božanstva - Edinega Obstoja - ki nekako izdihne misel, ki postane Kozmos. Tako je tudi takrat, ko Božanski Dih znova vdihne in Univerzum izgine v prsih “Velike Matere”, ki nato spi “odeta v svoja nevidna Oblačila”.

(c) “Tisto, ki je, in vendar ni” je sam Veliki Dih, o katerem lahko govorimo le kot o absolutnem obstoju, a si ga v naši domišljiji ne moremo predstavljati kot neko obliko Obstoja, ki bi jo lahko ločevali od Ne-obstoja. Tri obdobja - Sedanjost, Preteklost in Prihodnost - so v ezoterični filozofiji sestavljen čas; kajti te tri so sestavljeno število le v odnosu do pojavne ravni, medtem ko v kraljestvu ne-pojavnosti nimajo nobene abstraktne vrednosti. Tako v Stihih piše: “Pretekli čas je Sedanji čas, kot tudi Prihodnji, ki, čeprav še ni prišel v obstoj, vseeno je”. Na kratko, naše predstave o trajanju in času so vse izšle iz naših občutkov, v skladu z zakoni asociacije. Kljub temu, da so nerazvezljivo povezane z relativnostjo človekovega znanja, ne morejo imeti nobenega obstoja, razen v izkušnji posameznega ega, in izginejo, ko njegov evolucijski pohod prežene Mayo pojavnega obstoja. Kaj pa je Čas na primer drugega kot le panoramsko zaporedje naših stanj zavesti?

7. VZROKI ZA OBSTOJ SO BILI ODSTRANJENI(a); VIDNO, KI JE BILO, IN NEVIDNO, KI JE, STA POČIVALA V VEČNEM NE-BIVANJU, EDINEM BIVANJU (b).

(a) “Vzroki za Obstoj” niso le fizični vzroki, ki so znani znanosti, ampak tudi metafizični vzroki, med katerimi je glavni želja po življenju, rezultat Nidane in Maye. Želja po čutnem življenju se kaže v vsem, od atoma do sonca, in je odsev Božanskega Mišljenja, gnanega v objektivni obstoj, v zakon, po katerem Univerzum mora obstojati. V skladu z ezoteričnim učenjem ostaja dejanski vzrok za to domnevno željo in za ves obstoj za vedno skrit. Njegovi prvi izlivi so najbolj popolne abstrakcije, ki si jih lahko zamisli um. Te abstrakcije morajo biti nujno določene kot vzrok za materialni Univerzum, ki se predstavi čutom in intelektu; in te so osnova drugotnih in podrejenih moči Narave, ki jih je, antropomorfizirane, častila kot bogove in Boga povprečna čreda vsake dobe. Ni si mogoče karkoli zamisliti brez vzroka; ob takem poskusu ostane um prazen. Takšno je dejansko stanje, do katerega mora na koncu priti um, ko poskušamo izslediti za nazaj verigo vzrokov in učinkov. Toda tako znanost kot religija skačeta v to stanje praznine precej hitreje kot je potrebno; kajti ne menita se za metafizične abstrakcije, ki so edini umljivi vzrok za fizične konkretnosti. Te abstrakcije postajajo, ko se približujejo naši ravni obstoja, vse bolj in bolj konkretne, dokler se končno ne pojavijo v obliki materializiranega Univerzuma s procesom pretvorbe metafizike v fiziko, analognega tistemu, preko katerega se para lahko zgosti v vodo in voda zamrzne v led.

(b) Ideja Večnega Ne-Bivanja, ki je Edino Bivanje, se bo zdela paradoksalna vsakemu, ki ne ve, da mi omejujemo naše predstave o bivanju na našo sedanjo zavest o obstoju; da iz njega naredimo specifičen, namesto generičen izraz.

8. LE ENA OBLIKA OBSTOJA(a) SE JE RAZTEZALA BREZMEJNO, NESKONČNO, BREZVZROČNO V SNU BREZ SANJ(b); IN ŽIVLJENJE JE NEZAVEDNO UTRIPALO V UNIVERZALNEM PROSTORU, SKOZI TISTO VSE-PRISOTNOST, KI JO ZAČUTI “ODPRTO OKO” DANGME.[3]

(a) Težnja sodobnega mišljenja je, da bi se povrnilo k arhaični ideji o homogeni osnovi navidez precej različnih stvari - k heterogenosti, ki se razvija iz homogenosti. Biologi sedaj iščejo svojo homogeno protoplazmo in kemiki svoj protil, medtem ko se znanost ozira po sili, za katero so elektrika, magnetizem, toplota, in tako naprej, diferenciacije. Tajni Nauk prenaša to idejo na področje metafizike in predpostavlja “Edino Obliko Obstoja” kot osnovo in vir vseh stvari. Toda morda fraza “Edina Oblika Obstoja” ni povsem korektna. Komentatorji Puran jo razlagajo kot Karano, “Vzrok”, Ezoterična Filozofija pa kot idealni duh tistega vzroka. Na svoji drugotni stopnji je Svabhavat buddhističnega filozofa, Večni Vzrok in Učinek, vseprisotna, vendar abstraktna samo-obstoječa plastična Esenca in Koren vseh stvari.

(b) Sen brez sanj je eno od sedmih stanj zavesti, ki so znana vzhodnjaškemu ezoterizmu. V vsakem od teh stanj postane dejaven drugi del uma; ali, kot bi to izrazil Vedantist, posameznik je zavesten na drugi ravni svojega bivanja. Izraz “sen brez sanj” je v tem primeru alegoričen izraz za Univerzum in ponazarja stanje, ki je nekako analogno tistemu stanju zavesti pri človeku, ki se zdi, zato, ker se ga v budnem stanju ne spomni, prazno.

9. TODA, KJE JE BIL DANGMA, KO JE BILA ALAYA UNIVERZUMA (Duša kot osnova vsega, Anima Mundi) V PARAMARTHA(a) (Absolutno Bivanje in Zavest, ki sta Absolutno Ne-Bivanje in Ne-Zavest) IN JE BILO VELIKO KOLO ANUPADAKA(b)?

(a) Tu imamo pred seboj predmet stoletnih sholastičnih razprav. Ta dva izraza, “Alaya” in “Paramartha”, sta bila vzrok za ločevanje šol in delitev resnice na več različnih aspektov bolj kot kateri koli drugi mistični izrazi. Alaya je Duša Sveta ali Anima Mundi, Emersonova Nad-Duša, ki, v skladu z ezoteričnim učenjem, periodično spreminja svojo naravo. Alaya, čeprav večna in nespremenljiva v svoji notranji esenci na ravneh, ki so nedosegljive tako za ljudi kot za Kozmične Bogove (Dhyani Buddhe), se med dejavnim življenjskim-obdobjem spreminja v odnosu do nižjih ravni, vključno z našo. Med tem časom niso eno z Alayo, po Duši in Esenci, le Dhyani Buddhe, ampak je tudi človek, ki je močan v Yogi (mistični meditaciji), “sposoben z njo spojiti svojo dušo” (Aryasanga). To ni Nirvana, ampak stanje nad njo. Zato nesoglasja. Torej, medtem ko Jogacharyi (Mahayana šole) pravijo, da je Alaya poosebljenje Praznine, in da je Alaya zato osnova vsake vidne in nevidne stvari, ter da, čeprav je v svojem bistvu večna in nespremenljiva, odseva samo sebe v vsakem objektu Univerzuma “kot luna na jasni, mirni vodi”, pa druge šole tej trditvi oporekajo. Isto velja za Paramartho: Yogacharyi tolmačijo ta izraz kot tisti, ki je odvisen tudi od drugih stvari (paratantra); in Madhyamika pravijo, da je Paramartha omejena Paranishpana ali absolutna popolnost; to je, ob predstavljanju teh “dveh resnic” (od štirih) prvi verjamejo in menijo, da obstoja (vsekakor na tej ravni) le Samvritisatya ali relativna resnica; drugi pa učijo o obstoju Paramarthasatye, “absolutne resnice”.[4]

Ezoterična filozofija uči, da živi in da je zavestna vsaka stvar, ne pa, da bi bila vse življenje in vsa zavestnost podobna tistima človeških ali celo živalskih bitij. Življenje, na katerega gledamo kot na “edino obliko obstoja”, se objavlja v tem, kar imenujemo materija; ali v tem, kar pri človeku netočno ločujemo na Duh, Dušo in Materijo. Materija je vehikel za objavljanje duše na tej ravni obstoja, na višji ravni pa je duša vehikel za objavljanje duha, in to je trojica, ki jo veže življenje, ki vse te tri prežema. Ideja o univerzalnem življenju je eno od tistih starodavnih pojmovanj, ki se vračajo v tem stoletju k človeškemu umu kot posledica njegovega osvobajanja izpod antropomorfne teologije. Res je, da se znanost zadovoljuje le z odkrivanjem sledi ali domnevanjem znamenj o univerzalnem življenju, in da še ni bila dovolj smela, da bi vsaj šepetala o “Anima Mundi”! Ideja o “kristaliziranem življenju”, ki je znanosti sedaj domača, bi bila še pred pol stoletja s prezirom zavržena. Botaniki sedaj iščejo živce rastlin; ne zato, ker bi predpostavljali, da lahko rastline čutijo in mislijo kot živali, ampak zato, ker so prepričani, da je potreben nek ustroj, ki ima funkcionalno enak pomen za rastlinsko življenje kot ga imajo živci za živalsko življenje, da bi lahko razložili rast in prehranjevanje rastlin. Zdi se nemogoče, da bi se znanost lahko še dolgo pretvarjala pred samo seboj že ob sami uporabi izrazov kot sta “sila” in “energija”, pred dejstvom, da so stvari, ki posedujejo življenje, žive stvari, pa najsi so to atomi ali planeti.

(b) Izraz Anupadaka , “brez staršev” ali brez prednikov, je mističen oris s številnimi pomeni. Pod tem nazivom na splošno mislimo na nebeška bitja, Dhyan-Chohane ali Dhyani-Buddhe. Toda, ker ti mistično ustrezajo človeškim Buddham in Bodhisattvam, znanim kot “Manushi (ali človeški) Buddhe”, so ti drugi opisani tudi kot Anupadaka, ko se enkrat njihova celotna osebnost potopi v njihova sestavljen Šesti in Sedmi Princip ali Atma-Buddhi, in ko so pridobili “diamantno dušo” (Vajra-sattve, celoviti Mahatme). “Prikriti Gospod”, “spojeni z Absolutnim”, ne more imeti staršev, ker je samo-obstoječi in eno z Univerzalnim Duhom (Svayambhu), katerega najvišji princip je Svabhavat. Skrivnost hierarhije Anupadaka je velika, njen vrh pa Duh-Duša in nižji rang Manushi-Buddha; in celo vsak, z Dušo-obdarjen človek, je Anupadaka v latentnem stanju. Zato uporabljamo, ko govorimo o Univerzumu v njegovem brezobličnem, večnem ali absolutnem stanju, preden so ga oblikovali “Graditelji” - izraz, Veliko Kolo je bilo Anupadaka.


[1] "12" Nidanas (v tibetanščini, Ten-brel chug-nyi) so glavni vzroki za obstoj, učinki, ki jih poraja veriženje vzrokov.

[2] To, kar se imenuje "kolo", je simboličen izraz za svet ali oblo, kar kaže na to, da so se stari narodi zavedali, da je naša Zemlja obla, ki se v presledkih vrača. "Veliko Kolo" je celotno trajanje našega Cikla bivanja ali Maha Kalpa, to je, celotni obrat naše posebne verige sedmih planetov ali sfer, od začetka do konca; "Mala Kolesa" pa pomenijo Obhode, ki jih je tudi sedem.

[3] Dangma pomeni očiščena duša, tisti, ki je postal Jivanmukta, najvišji adept, ali raje tako imenovani Mahatma. Njegovo "odprto oko" je notranje duhovno oko jasnovidca. A sposobnost, ki se manifestira skozenj, ni jasnovidnost kot jo razumemo običajno, to je, moč videnja na razdaljo, ampak bolj sposobnost duhovne intuicije, preko katere je dosegljivo neposredno in zanesljivo znanje. Ta sposobnost je tesno povezana s "tretjim očesom", ki ga mitološka tradicija pripisuje določenim rasam ljudi. Bolj popolne razlage bo mogoče najti v Knjigi II.

[4] Paramartha je v sanskritu samo-zavest, Svasamvedana, ali "samo-analizirajoči odsev" - iz dveh besed, parama (nad vsako stvarjo) in artha (dojemanje), medtem ko Satya pomeni absolutno, resnično bivanje ali Bit-nost. Nasprotje te absolutne realnosti, ali dejanskosti, je Samvritisatya - le relativna resnica - pri čemer "Samvriti" pomeni "napačno pojmovanje", ki je izvor utvare, Maye.