Tajni nauk
Helena Petrovna Blavatsky

DEL III

Soočenje znanosti in tajnega nauka

1. Razlogi za ta dodatek

Mnogi od naukov, ki so vključeni v obdelanih sedmih Stihih in Komentarjih, ki so jih preučevali in kritično preverili nekateri Zahodni Teozofi, so se izkazali kot pomanjkljivi s stališča sodobnega znanstvenega znanja. Zdelo se jim je, da so naleteli na nepremostljive težave na poti njih sprejetja in da jih morajo zato pretresti z zornega kota znanstvenega kriticizma. Nekateri prijatelji so že naleteli na skušnjavo, da bi obžalovali potrebo po tako pogostem vključevanju trditev sodobne Znanosti. Zdelo se jim je, da je “nasprotovanje učenjem njenih najbolj vidnih predstavnikov, pomenilo izpostavljati se prezgodnjemu razočaranju v očeh Zahodnega Sveta.”

Tako dolgo, dokler Znanost ostaja, po besedah prof. Huxleya, “organiziran zdrav razum”; tako dolgo, dokler njeni sklepi izhajajo iz natančnih predpostavk - njena posploševanja pa počivajo na povsem induktivni osnovi - tako dolgo vsak Teozof in Okultist spoštljivo sprejema njene prispevke na področju kozmološkega zakona. Ne more obstajati noben konflikt med učenji Okultizma in tako-imenovane eksaktne znanosti, dokler sklepi slednje temeljijo na podlagi neizpodbitnega dejstva. Šele, ko njeni najbolj goreči predstavniki prestopijo meje opazovanega pojava in poskušajo ločiti oblikovanje Kozmosa in njegove žive Sile od Duha ter vse pripisati slepi materiji, imajo Okultisti pravico, da ugovarjajo njihovim teorijam. Znanost ne more, zaradi same narave stvari, odstreti skrivnosti Univerzuma okoli nas. Znanost res lahko zbira, razvršča in posplošuje o pojavu; vendar pa Okultist, ki sklepa na osnovi priznanih metafizičnih podatkov, izjavlja, da mora drzni raziskovalec, ki bo raziskoval najbolj notranje skrivnosti Narave, preseči ozke meje razuma in prenesti svojo zavest v področje ne-pojavnega in sfero Prvotnih Vzrokov. Da bi to naredil, mora razviti sposobnosti, ki so popolnoma speče - razen v nekaterih redkih in izjemnih primerih - v ustroju potomcev naše sedanje Pete Korenske-rase v Evropi in Ameriki. On ne more na noben drug pojmljiv način zbrati dejstev, na katerih bi utemeljil svoje špekulacije.

Bralcu ni mogoče ponuditi sistematične in neprekinjene različice Arhaičnih Stihov. Med 7. (že podanim) in 51. ki je predmet Knjige II., mora ostati vrzel 43. verzov, pa čeprav slednji, zaradi lažjega branja in sklicevanja, poteka od št. 1 naprej.

Drug dober razlog za ta Dodatek je naslednji. Ker je mogoče v sedanji dobi predati le določen del Tajnih Učenj, naukov, če bi bili objavljeni brez kakršnihkoli pojasnil ali komentarjev, ne bi nikoli razumeli niti Teozofi. Zato jih je potrebno soočiti s špekulacijami sodobne znanosti. Arhaične aksiome je potrebno postaviti ob bok sodobnim hipotezam in nato primerjavo prepustiti bistremu bralcu.

4. Ali je gravitacija zakon?

Korpuskularna teorija je bila brez ceremonij zavržena; toda gravitacija - načelo, da se vsa telesa medsebojno privlačijo s silo, ki je sorazmerna z njihovo maso in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje med njimi - pa ostaja živa vse do danes in kraljuje, vzvišena kot vedno, v domnevnih eteričnih valovih Prostora. Astronome, ki vidijo v gravitaciji neko priročno rešitev za mnoge stvari in univerzalno silo, ki jim omogoča izračunavanje planetarnih gibanj, le malo skrbi Vzrok za Privlačnost. Oni kličejo Gravitacijo zakon, vzrok sam po sebi. Mi imenujemo sile, ki delujejo pod tem imenom učinki, in, poleg tega, zelo drugotni učinki. Nekega dne bo prišlo do odkritja, da znanstvena hipoteza sploh ne prinaša odgovora; in nato ji bo sledila korpuskularna teorija o svetlobi, prepuščena počitku za mnoge znanstvene aeone v arhivih zavrženih špekulacij. Na začetku svoje “Principia” je Sir Isaac Newton zelo pazil, da bi naredil vtis na svojo šolo, da ta ne bi uporabljala besede “privlačnost” v zvezi z medsebojnim delovanjem teles v fizičnem smislu. Za njega je bil to, kakor je rekel, čisto matematični koncept, ki ni vključeval nobene obravnave realnih in prvotnih fizičnih vzrokov. V enem od odstavkov svoje “Principia” (Defin. 8, B. I. Prop. 69, “Scholium”) nam jasno pravi, da so, obravnavano fizično, privlačnosti prej spodbude. V sekciji XI. (Uvod) izraža mnenje, da “obstaja nek subtilni duh, s silo in delovanjem katerega so določena vsa gibanja materije” (glej Mod. Mater., Rev. W. F. Wilkinson); v svojem Tretjem pismu Bentleyu pa pravi: “Nepojmljivo je, da bi ne-oživljena groba materija, brez posredovanja nečesa drugega, kar ni materialno, lahko delovala in vplivala na drugo materijo brez medsebojnega stika, kar mora, če je gravitacija, v Epikurjevem smislu, v njej bistvena in vrojena ... Da bi gravitacija morala biti vraščena, vrojena in bistvena za materijo, tako da bi lahko eno telo delovalo na drugega na razdalji, preko vakuuma, brez posredništva katerekoli druge stvari, s in preko katere bi se njuno delovanje lahko prenašalo z enega na drugega, je zame tako velika absurdnost, da verjamem, da vanjo ne bo nikoli zapadel noben človek, ki ima glede filozofskih vprašanj kompetentno zmožnost mišljenja. Gravitacijo mora povzročiti nek posrednik, ki nenehno deluje v skladu z določenimi zakoni; toda ali je ta posrednik materialen ali ne-materialen prepuščam premisleku mojih bralcev.”

Ko nek Okultist govori o Fohatu - energijo podarjajoči in usmerjajoči inteligenci v Univerzalni Elektriki ali Življenjskem Fluidu, - se mu smejijo. Poleg tega, kakor je sedaj vidno, nista do današnjega dne razumljeni ne narava elektrike ne Življenja in celo ne Svetlobe. Okultist vidi, v manifestaciji vsake sile v Naravi, delovanje kvalitete ali posebno značilnost njene Ne-pojavnosti; katere Ne-pojavnost je določna in inteligentna Individualnost na drugi strani manifestiranega mehanskega Univerzuma. Torej Okultist ne zanika - nasprotno, on podpira trditev - da so svetloba, toplota, elektrika in tako naprej nagnjenja (ne pa lastnosti ali kvalitete), nujna osnova ali vehikel - za manifestacijo teh Sil, ali Posrednikov, na tej ravni.

Spomnimo se modrih “zaključnih ugotovitev” Sira Williama Grovea o končnem ustroju materije.

Poučeni gospod navaja čisto okultno pravilo:-

“Izraz neprekinjeno gibanje, ki ga na teh straneh nisem tako ne-pogosto uporabljal, je sam po sebi dvoumen. Če so tukaj predstavljeni nauki dobro utemeljeni, potem je vse gibanje, v določenem smislu, neprekinjeno.” V masah, pri katerih gibanje zaustavi medsebojni trk, se poraja toplota ali gibanje delcev; in tako se gibanje nadaljuje, tako da, če bi si drznili razširiti takšne misli na univerzum, bi morali predvidevati, da ista količina gibanja za vedno vpliva na isto količino materije.” [1]

Tako, če predvidevamo, da bi se morali odpovedati privlačnosti ali gravitaciji v korist Sonca kot ogromnega magneta - kar je teorija, ki so jo že sprejeli nekateri fiziki - magneta, ki deluje na planete, kar naj bi sedaj domnevno počela privlačnost, kam, ali kako daleč bi to vodilo astronome od tu, kjer so sedaj? Da takšen magnetizem obstaja v naravi, je enako gotovo kot to, da gravitacija ne; vsekakor ne na način, na katerega uči Znanost, ki ni nikoli vzela v obzir različne načine, na katere lahko deluje znotraj našega Sončnega Sistema, Zemeljskega ozračja in onstran Kozmosa, dvojna Sila, ki jo Okultizem imenuje privlačnost in odbojnost.

Keplerjeve ideje, iztrgane iz njihovih teoloških teženj, so čisto Okultne. On je rekel, da je:

(I) Sonce velik Magnet. To je to, v kar verjamejo nekateri vidni sodobni znanstveniki in tudi Okultisti.

(II) Solarna substanca je nematerialna. [2] (Glej Isis Unveiled, Vol. I., str. 270 do 271.)

(III) Za nenehno gibanje in obnavljanje Sončeve energije in planetarnega gibanja po njegovem mnenju neprekinjeno skrbi Duh, ali Duhovi. V to idejo je verjela celotna Antika. Okultisti ne uporabljajo besede Duh, ampak govorijo o Kreativnih Silah, ki jih one oskrbijo z inteligenco. Toda mi jih lahko imenujemo tudi Duhovi.

9. Solarna teorija

Izvor ŽIVLJENJSKE ESENCE Okultizem umešča v isto središče kot jedro prima materia (saj sta eno) našega Sončnega sistema.

Sonce je srce Solarnega Sveta (Sistema) in njegovi možgani so skriti za (vidnim) Soncem. Od tam občutenje žarči v vsak živčni-center velikega telesa, valovi življenjske-esence pa valujejo v vsako arterijo in veno ... Planeti so njegovi udje in utripi ...” (Komentar.)

Okultna filozofija zanika, da bi bilo Sonce obla v izgorevanju, ampak ga preprosto opredeljuje kot svet, žarečo kroglo, medtem ko je realno Sonce skrito v ozadju, viden pa le njegov odsev, njegova lupina. Nasmyth vrbovi listi, ki jih je imel Sir J. Herschell zmotno za “Solarne prebivalce”, so zbiralniki sočne življenjske energije, “življenjske elektrike, ki napaja celoten sistem ... Sonce je tako in abscondito shramba našega malega kozmosa, ki samo-poraja svojo življenjsko tekočino, in je stalno prejema prav toliko, kolikor je oddaja,” medtem ko je vidno Sonce le okno, vrezano v dejansko Sončno palačo in prisotnost, ki pa verno odseva notranje delo.

Tako obstaja redno kroženje življenjske tekočine skozi naš sistem, za katerega je Sonce srce - isto kot kroženje krvi v človeškem telesu - med manvantaričnim solarnim obdobjem, ali življenjem; Sonce se krči enako ritmično ob vsakem svojem povratku kot to počne človeško srce. Le da potrebuje sončna kri, namesto da bi obhod opravila v sekundi ali nekaj takega, deset svojih let [za kroženje] in celo leto za prehod skozi svoje preddvore in prekate, preden spere pljuča in nato preide v velike vene in arterije sistema.

Tega Znanost ne bo zanikala, ker astronomija pozna utrjen cikel enajstih let, ko se število sončnih peg poveča, kar je posledica krčenja Sončevega SRCA. Univerzum (Naš Svet v tem primeru) diha, ravno tako kot to počne na zemlji človek in vsako živo bitje, rastlina in celo mineral; in kot na vsakih štiriindvajset ur dihne tudi sama naša obla. Podobno je rednemu in zdravemu utripanju srca, ko skozi njegove votle mišice prehaja življenjska tekočina. Če bi lahko človeško srce naredili za svetleče, in da bi postali živi in utripajoči organi vidni, tako da bi odsevali na ekranu, kakršnega uporabljajo pri svojih predavanjih astronomi - recimo za mesec - potem bi vsak videl, kako se pojav sončnih peg ponavlja vsako sekundo - zaradi njegovega krčenja in pretakanja krvi.

Neko delo o geologiji pravi, da so sanje Znanosti, da “bi nekega dne odkrila, da so vsi prepoznani kemični elementi le preoblikovanja enega samega materialnega elementa.”

Okultna Filozofija je to učila od obstoja človeškega govora in jezikov, in dodala le, na osnovi nespremenljivega zakona analogije - “kakor zgoraj, tako spodaj” - da dejansko ne obstajata ne Duh ne materija, ampak le brezštevilni aspekti Edinega večno-skritega JE (ali Sat). Homogeni prvobitni Element je preprost in edini zgolj na zemeljski ravni zavesti in občutenja, saj navsezadnje Materija ni nič drugega kot zaporedje naših lastnih stanj zavesti, Duh pa ideja psihične intuicije. Celo na naslednji višji ravni bi bil ta edini element, ki ga na naši zemlji trenutna znanost opredeljuje kot končno, nerazstavljivo sestavino neke vrste materije, v svetu višje duhovne zaznave izražen kot dejansko nekaj zelo zapletenega.

Elementi, ki jih poznamo, tako zagotovo niso, niti ne morejo biti, prvobitni elementi. Ti so se oblikovali iz “strdkov hladne žareče Matere” in “ognjenega-semena toplega Fohata”, ki “sta eno”, ali, če to izrazimo v bolj jasnem jeziku sodobne znanosti, ti elementi so se porodili v globinah prvobitne Ognjene-meglice - v masah žareče pare nerazstavljive meglice.

Sedaj znani elementi so prišli do svojega stanja trajnosti v tem 4. Obhodu in 5. Rasi. Ti imajo kratko obdobje počitka, preden se nato še enkrat poženejo na svojo vzpenjajočo se duhovno evolucijo, ko bo “živi ogenj Orcusa” razdružil najbolj nerazstavljive in jih znova razpršil v prvobitnega EDINEGA.

Medtem pa gre Okultist še dlje, kakor je bilo prikazano v Komentarjih Sedmih Stihov. On meni, da sta Duh in Materija dva OBRAZA nespoznavne ZDRUŽENOSTI, pri čemer sta njuna navidezno nasprotujoča si aspekta odvisna, (a) od različnih stopenj diferenciacije druge in (b) od stopenj zavesti, ki jih doseže sam človek.

“Materija je večna,” pravi EZOTERIČNI NAUK. Toda Materijo si Okultisti ne predstavljajo, v njenem laya ali ničelnem stanju, kot materijo sodobne znanosti; celo ne v njenem najbolj razredčenem plinastem stanju. G. Crooksova “žareča materija” bi se pojavila kot materija najbolj grobe vrste v kraljestvu začetkov, ko postane čisti Duh, še preden se je povrnila nazaj do svoje prve točke diferenciacije. Zato, ko Adept ali alkimist dodaja, da se atomi, četudi je materija večna, ker je PRADHANA, vendar rodijo ob vsaki novi Manvantari ali ponovni izgradnji univerzuma, to ni takšno protislovje kot pri morebitnem razmišljanju materialista, ki ne verjame v nič, kar bi bilo onstran atoma. Obstaja razlika med manifestirano in ne-manifestirano Materijo, med Pradhano, brez-začetnim in brez-končnim vzrokom, in Prakriti, ali manifestiranim učinom.

To, na kar se ustrezno nanaša sodobno izrazoslovje kot na Duh in Materijo, je EDINO v večnosti kot trajen Vzrok, in ni ne Duh ne Materija, ampak ONO - prikazano v Sanskrtskem TAT (“TISTO”) - vse, kar je, je bilo ali bo.

Okultizem, ki pozna obstoj in prisotnost Edinega Večnega Elementa v Naravi, ob katerega prvi diferenciaciji se periodično sprožijo korenine Drevesa Življenja, ne potrebuje nobenih znanstvenih dokazov. On pravi: - Starodavna Modrost je rešila ta problem že davno tega. Znanost se počasi, vendar gotovo približuje našim področjem Okultnega. Kemična Znanost je sedaj prisiljena, zaradi same sile stvari, sprejeti celo našo predstavitev evolucije Bogov in Atomov, ki je tako sugestivno in nedvoumno predstavljena v caduceusu Merkurja, Boga Modrosti, in v alegoričnem jeziku Arhaičnih Modrecev. Komentar v Ezoteričnem Nauku pravi:

... Deblo ASVATTHA-e (drevesa Življenja in Bivanja, PALICA Caduceus-a) raste iz in se spušča na vsakem Začetku (vsaki novi Manvantari) iz dveh temnih kril Laboda (HANSA-e) Življenja. Dve kači, večno-živa in njena utvara (Duh in materija), katerih glavi rasteta iz ene glave med kriloma, se spuščata vzdolž debla, prepleteni v tesnem objemu. Dva repa se združita na zemlji (manifestiranemu Univerzumu) v enega, in to je velika utvara, O Lanoo!

Vsak ve, kaj je caduceus, ki so ga preoblikovali že Grki. Pa vendar je ta laya palica, prepletena z dvema kačama, tako dobra ilustracija za naš namen kot le more biti. Zankasta črta za spuščajočo se evolucijo, iz Duha v Materijo, in morda druga oblika spirale, v svoji re-involucijski poti naprej, iz Materije v Duh, ter nujno postopno in končno ponovno vsrkanje v laya stanje, ki ga Znanost na svoj lasten način imenuje “nevtralna točka glede na električnost”, itd., ali ničelna točka. Takšna so Okultna dejstva in trditve. Z največjo gotovostjo in zaupanje jih lahko prepustimo Znanosti, da jih bo morda nekoč dokazala.

Glede dokaza o predpostavki Okultne Znanosti v hindujski filozofiji, da ob uri Pralaye dva aspekta nespoznavnega Božanstva, “Laboda v temi” - Prakriti in Purusha, Narava ali materija v vseh svojih oblikah in Duh - ne so-obstajata več, ampak sta (v popolnosti) razgrajena, se poučimo iz zaključnega znanstvenega mnenja velikega angleškega kemika, ki zaključi svoje dokazovanje rekoč: - “Sedaj smo zasledili oblikovanje kemičnih elementov iz vozlov in praznin v prvotni, brezoblični tekočini. Prikazali smo možnost, ne, verjetnost, da atomi niso po obstoju večni, ampak delijo z vsemi drugimi ustvarjenimi bitji svojstva odmiranja in smrti.”

Okultizem pravi na to amen, kajti znanstvena “možnost” in “verjetnost” sta z dejstvi dokazani preko nujnosti nadaljnjega dokazovanja ali nekega nebistvenega fizičnega dokaza. Kljub temu se ponavlja z enako mero zagotavljanja: “MATERIJA JE VEČNA, in postaja atomska (njen aspekt) le periodično.” To je enako gotovo kot to, da je tisti drug predlog, ki je skoraj soglasno sprejet s strani astronomov in fizikov - in sicer, da obleka in solza telesa Univerzuma trdno napredujeta, in da bo to končno vodilo do pogasitve Solarnih Ognjev in uničenja Univerzuma - povsem napačen v smereh, ki so jih začrtali ljudje znanosti. Vedno bo, tako kot je v času in večnosti vedno prihajalo do periodičnih razgradenj manifestiranega Univerzuma, vendar pa pride do (a) delne Pralaye po vsakem “Dnevu Brahme”; in (b) Univerzalne Pralaye - MAHA-PRALAYE - šele po zaključku vseh Dob Brahme.

Po močnem in zanimivem sovpadanju se zdi, da celo naš “Sedmeren” nauk sproža roko Znanosti. Če pravilno razumemo, kemija govori o štirinajstih nakopičenjih prvotnih atomov – litij, berilij, bor, ogljik, dušik, kisik, flor, natrij, magnezij, aluminij, silicij, fosfor, žveplo in klor; in g. Crookes, ko govori o “prevladujočih valencah”, našteva sedem takšnih skupin, saj pravi: -

“Ko kroži mogočno gorišče ustvarjalne energije, ga vidimo, kako v zaporednih ciklih sejanja pušča v enem predelu prostora semena litija, kalija, rubidija, in cezija; v drugem predelu klora, broma in joda; v tretjem natrija, bakra, srebra in zlata; v četrtem žvepla, selenija in telurja; v petem berilija, kalcija, stroncija in barija; v šestem magnezija, cinka, kadmija in živega srebra; v sedmem, fosforja, arzena, antimona in bizmuta” - kar tvori po eni strani sedem skupin. In nato pokaže “v drugih predelih pa druge elemente - in sicer, aluminij, galij, indij in talij; silicij, germanij in kositer; ogljik, titan in cirkonij.”

On dodaja: “Medtem pa v bližini nevtralne osi najdemo v naravnem položaju tri skupine elementov, ki jih je profesor Mendeljejev pregnal v neko vrsto Bolnišnice za neozdravljive – njegova osma družina.” Lahko bi bilo zanimivo, ko bi primerjali teh sedem in osmo družino “neozdravljivih” z alegorijami, ki govorijo o sedmih prvotnih sinovih “Matere, Neskončnega Prostora”, ali Aditi, in osmim sinom, ki ga je zavrgla. Tako lahko najdemo mnogo nenavadnih sovpadanj med “tistimi vmesnimi členi ... imenovanimi ‛meta-elementi ali elementoidi in tistimi, ki jih Okultna Znanost imenuje njihovi Noumenoi [Nepojavni, op.p.]’, inteligentni Umi in Vladarji tistih skupin Monad in Atomov. Tako prevzema Znanost, da bi bila bolj jasna za neposvečene, v osebi svojih najvišjih predstavnikov, izrazoslovje tako starih adpetov kot je bil Roger Bacon in se vrača k “protilu”. Vse to pomaga in namiguje na “znamenja časa”.

Dejansko so ta “znamenja” vsak dan številčnejša in se množijo; vendar pa ni obeno bolj pomembno kot to ravnokar omenjeno. Vsaj eden od redkih vidnih kemikov današnjega časa se nahaja v kraljestvu neskončnih možnosti Okultizma. Z vsakim novim korakom bo bliže in bliže tistemu skrivnostnemu Centru, iz katerega žarčijo brezštevilne poti, ki vodijo Duh navzdol v Materijo, in katere preoblikujejo Bogove in žive Monade v človeka in čutno Naravo.

12. O elementih in atomih

V Okultizmu pomeni v vsakem primeru beseda Element “zametek”. Ko rečemo “Elementalni Človek”, mislimo na, najsi na prvobitno, začetno skico človeka, v njegovem nedokončanem in nerazvitem stanju, in zato v tisti obliki, ki sedaj počiva latentna v fizičnem človeku med njegovim življenjskim-obdobjem, in prevzame obliko le občasno in pod določenimi pogoji; ali pa na tisto obliko, ki začasno prebiva v materialnem telesu in ki je bolj znana kot nek “Elementarij”. “Element”, ko je ta izraz uporabljen metafizično, pa pomeni, za razliko od smrtnega, začetnega Božanskega Človeka; in, v svoji fizični rabi, nepopolno Materijo v njenem prvem nediferenciranem stanju, ali v Laya stanju, ki je večno in normalno stanje Substance, ki se diferencira le periodično, in je med to diferenciacijo v nekem nenormalnem stanju - z drugimi besedami, prehodna utvara čutov.

Tako-imenovane “Elementalne Atome” Okultist pod tem imenom o njih govori s pomenom, ki je analogen temu, ki ga Hindujci pripisujejo Brahma-i, ko ga imenujejo ANU, “Atom”. Vsak Elementalni Atom, v iskanju katerega je več kot le en kemik sledil poti, ki so jo nakazali Alkimisti, je, po njihovem trdnem prepričanju (ko ni znanje), DUŠA; ne nujno raztelešena Duša, ampak Jiva, kakor jo imenujejo Hindujci, center POTENCIALNE VITALNOSTI, z latentno inteligenco, in, v primeru sestavljenih Duš, z nekim inteligentnim dejavnim OBSTOJEM, od najvišjega do najnižjega reda, oblika, sestavljena iz več ali manj diferenciacij. Vse te Atom-Duše so diferenciacije iz EDINE, in v enakem odnosu do nje, v kakršnem je božanska Duša - Buddhi - do svojega vrojenega in neločljivega Duha, ali Atman-a.

Zvezda, pod katero se rodi človeška Entiteta, pravi Okultno Učenje, bo za vedno ostala njena zvezda, skozi celoten cikel njenih inkarnacij v eni Manvantari. Vendar pa to ni njena astrološka zvezda. Slednja zadeva in je povezana z osebnostjo, prva pa z INDIVIDUALNOSTJO. “Angel” te Zvezde ali Dhyani-Buddha bo najsi vodeči ali, recimo, predsedujoči “Angel” v vsakem ponovnem rojstvu Monade, ki je del njegove lastne esence, pa čeprav lahko njen vehikel, človek, ostaja za vedno nem za to dejstvo. Adepti imajo vsak svojega Dhyani-Buddho, svojo starejšo “Dušo Dvojčico”, ki jo poznajo in imenujejo “Oče-Duša” in “Oče-Ogenj”. Vendar pa jo spoznajo šele v zadnji in najvišji iniciaciji, ko so postavljeni iz oči v oči s svetlo “Podobo”. Koliko je Bulwer Lytton vedel o tem mističnem dejstvu, ko je opisal, v enem od svojih najvišje navdihnjenih razpoloženj, Zanonija, ki se je srečal iz oči v oči z Augoeides-om?

Logos ali, tako nemanifestirano kot manifestirano, BESEDO Hindujci imenujejo Isvara, “Gospod”, vendar pa ji dajejo Okultisti drugo ime. Isvara, pravijo Vedanti, je najvišja zavest v Naravi. “Ta najvišja zavest,” odgovarjajo Okultisti, “je le sintetična enota v svetu manifestiranega Logosa - ali na ravni utvare; kajti je sum total Dhyani-Chohan-ične zavesti.” Atma je ne-Duh v svojem končnem Parabrahmičnem stanju; Isvara ali Logos je Duh; ali, kakor pojasnjuje Okultizem, je sestavljena enota manifestiranih živih Duhov, starševski-vir in zibelka vseh svetnih in zemeljskih Monad, plus njihov božanski odsev, ki se izliva iz, in vrača v, Logos, vsak na vrhu svojega časa. Obstaja sedem glavnih Skupin takšnih Dhyan-Chohan-ov, katerih Skupine bomo našli in prepoznali v vsaki religiji, kajti oni so prvobitnih SEDEM ŽARKOV. Človeštvo, nas uči Okultizem, je razdeljeno na sedem določnih skupin in njihove pod-delitve, mentalno, duhovno in fizično. [3] Monada, na katero se torej gleda kot na ENO, je nad sedmim principom v Kozmosu in človeku, in je, kot triada, neposreden žareči potomec omenjene sestavljene ENOTE, ne pa DIH (in posebna kreacija iz nihil) Boga, kakor se imenuje ta enota; kajti takšna ideja je povsem nefilozofska in degradira Božanstvo, potegne navzdol v končno, svojstveno stanje. To je dobro izrazil prevajalec “Crest-Jewel of Wisdom” - čeprav je Isvara Bog, “nespremenjen v najglobljih globinah pralaye in v najbolj silovitih delovanjih manvantar” ..., pa je vseeno “onstran (njega) ATMA, okoli katere se nahaja tema večne MAYE.” [4] “Triade”, ki se rodijo pod istim Starševskim-planetom, ali raje žarčenji enega in istega Planetarnega Duha (Dhyani-Buddhe), so, v vseh svojih nadaljnjih življenjih in ponovnih rojstvih na tej Zemlji, sestrske ali duše “dvojčice”. [5]

To je vedel vsak visoki Iniciat v vsaki dobi v vsaki deželi: “Jaz in Oče sva eno,” je rekel Jezus (Janez, X, 30). [6] Ko On drugje pravi (XX, 17): “Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu,” to pomeni, da je skupina učencev in privržencev, ki jo je pritegnil k sebi, pripadala istemu Dhyani-Buddhi, Zvezdi, ali Očetu, in istemu planetarnemu kraljestvu in oddelku kot on. Poznavanje tega okultnega nauka je tisto, ki se je izrazilo v komentarju The Idyll of the White Lotus, kjer je T. Subba Row zapisal: “Ob svoji zadnji Iniciaciji sreča vsak Buddha vse Adepte, ki so dosegli stopnjo Buddhe v predhodnih dobah. ... vsak razred Adeptov ima svojo lastno vez duhovne združitve, ki jih povezuje ... Edini mogoč in možen način vstopa v katerokoli tovrstno bratstvo ... je vstop pod vpliv duhovne luči, ki žarči iz človekovega lastnega Logosa. In ne da bi se spuščal v podrobnosti, lahko na tem mestu omenim, da je takšna združenost mogoča le med osebami, katerih duše črpajo svoje življenje in podporo iz istega božanskega Žarka. Kajti, glede na to, da iz “Osrednjega Duhovnega Sonca” izhaja sedem določnih žarkov, zaradi česar se tudi vsi Adepti in Dhyan Chohani delijo na sedem razredov, je vsak od teh pod vodstvom, nadzorom in vplivom ene od sedmih oblik ali manifestacij božanske modrosti.” (The Theosophist, avgust, 1886)

14. Sile - načini gibanja ali inteligence?

Sodobna znanost je gotova le na svojem področju in območju; v okviru fizičnih meja našega Sončnega Sistema, onstran katerega je vsaka stvar, vsak delec materije, drugačen od materije, ki jo pozna, in katerega materija obstaja v stanjih, o katerih si Znanost ne more izoblikovati nobene predstave. Ta Materija, ki je resnično homogena, je onstran človeških zaznav, če zaznavo vežemo le na pet čutov. Njene učinke čutimo preko tistih INTELIGENC, ki so rezultati njene prvotne diferenciacije in ki jih imenujemo Dhyan-Chohani.

Od Bogov do ljudi, od Svetov do atomov, od zvezde do nočne svetlobe, od Sonca do življenjske toplote najmanjšega organskega bitja – svet Oblike in Obstoja je neskončna veriga, katere členi so vsi povezani. Zakon Analogije je prvi ključ za problem sveta, in te člene je potrebno preučevati vzporedno z njihovimi Okultnimi medsebojnimi odnosi.

Koliko časa je potreboval svet, da je postal takšen, kakršen je sedaj? Če lahko za kozmični prah rečemo, da ga je dandanes nekaj takega, “ki ni nikoli prej pripadal zemlji” (“Življenju-Sveta”), koliko bolj logično je verjeti - kot to velja za Okultista - da so se skozi pretekle brezštevilne dobe in milijone let, odkar se je ta prah nakopičil okoli njenega jedra inteligentne Prvotne Substance in izoblikoval Oblo, na kateri živimo - na njej pojavila mnoga človeštva, ki so se razlikovala od sedanjega človeštva tako zelo kot se bo od naših ras razlikovalo tisto, ki se bo razvilo čez milijone let, samo zato, da bi izginilo z obraza Zemlje, tako kot bo naše. Zato, ker ta primitivna in davna človeštva niso pustila za sabo, tako kot mislijo geologi, nobenih otipljivih ostankov, jih zanikajo. Vse njihove sledi so izbrisane in zato niso nikoli obstajala. Vendar pa je njihove ostanke - resnično zelo redke - mogoče najti in jih je potrebno odkriti z geološko raziskavo. Pa četudi ne bomo nikoli naleteli na njih, to še ni noben razlog za to, da bi rekli, da v tistih geoloških obdobjih, v katera je umeščena njihova prisotnost, niso živeli nobeni ljudje. Kajti njihovi organizmi niso potrebovali nobene tople krvi, nobenega ozračja, nobenega hranjenja.

Ko torej govorimo o ljudeh, ki so nastanjevali to Oblo pred 18.000.000 let, nimamo v mislih ne ljudi naših sedanjih ras, niti sedanjih atmosferskih zakonov, termičnih pogojev, itd. Zemlja in Človeštvo, tako kot Sonce, Mesec in Planeti, imajo vsi, skozi svoja življenjska-obdobja, svojo rast, spremembe, dogajanja in postopno evolucijo; se rodijo, postanejo dojenčki, nato otroci, mladoletni, odrasla telesa, se starajo in končno umrejo. Zakaj naj se Človeštvo ne bi podrejalo temu univerzalnemu zakonu? Uriel pravi Enochu: “Ti, ki si videl Sonce, Mesec, in tiste, ki vodijo zvezde nebes, kaj povzroča vsa njihova delovanja, letne čase, in to, da se ponovno vračajo. ... V časih grešnikov se bodo leta krajšala ... vse, kar bo narejeno na zemlji, bo spodkopano ... mesec bo spremenil svoje zakone” ... itd. (Enochova knjiga, Ch. lxxix.)

“Časi Grešnikov” so pomenili čase, ko naj bi bila materija na Zemlji v svojem polnem zamahu in ko naj bi človek dosegel vrh fizičnega razvoja po rasti in živalskosti. Ta je prešel v obdobju med obdobjem Atlantov, nekje na osrednji točki njihove Rase (četrte), ki se je potopila, tako kot je prerokoval Uriel. Odtlej se je človek začel manjšati po svoji fizični postavi, moči in letih. Ker pa se nahajamo na razpolovišču naše pod-rase Pete Korenske Rase - vrhu materialnosti v vsaki - živalska nagnjenja, čeprav bolj rafinirana, zaradi tega še niso manj razvita: so tako prevladujoča v civiliziranih deželah.

15. Bogovi, monade in atomi

“VSAK atom postane vidna, zapletena enota (molekula), in ko je enkrat pritegnjena v področje zemeljske dejavnosti postane Monadična Esenca, po prehodu skozi mineralno, rastlinsko in živalsko kraljestvo, človek.” (Esoteric Catechism.) Nadalje, “Bog, Monada in Atom so ustreznosti za Duh, Um in Telo (Atma, Manas in Sthula Sarira) v človeku.” V svojem sedmernem nakopičenju so “Nebeški Človek” (glej Kabala v zvezi z zadnjim izrazom); tako je zemeljski človek začasni odsev Nebeškega ... “Monade (Jiva-e) so Duše Atomov; oboje so zgradba, v katero se odenejo Chohani (Dhyani, bogovi), ko je potrebna oblika.” (Esoteric Catechism.)

To se nanaša na Kozmične in pod-planetarne Monade. Monade, o katerih trenutno razpravljamo, so obravnavane s stališča njihove individualnosti, kot Duše Atomov, preden ti atomi sestopijo v čisto zemeljsko obliko. Kajti ta sestop v konkretno Materijo zaznamuje osrednjo točko njihovega lastnega individualnega romanja. Tu, potem ko v mineralnem kraljestvu izgubijo svojo individualnost, se začenjajo vzpenjati skozi sedem stanj zemeljske evolucije do tiste točke, na kateri se trdno vzpostavi ustreznost med človeško in Deva (božansko) zavestjo.

To evolucijo - če nanjo gledamo kot na univerzalno in individualizirano Monado, in na glavne aspekte Razvijajoče se Energije po diferenciaciji - kot na čisto Duhovne, Intelektualne, Psihične in Fizične - tako lahko opredelimo kot nek nespremenljivi zakon; kot sestop Duha v Materijo, ki je enakovreden vzponu v fizično evolucijo; ponoven vzpon iz globin materialnosti proti svojemu status quo ante, z ustrezno razpršitvijo konkretne oblike in substance v LAYA stanje, ali v to, kar Znanost imenuje “ničelno točko”, in onstran ...

Za oko Vidca se višje Planetarne Moči razkrijejo v dveh aspektih, v subjektivnem kot vplivi, in objektivnem kot mistične OBLIKE, ki postanejo, pod Karmičnim zakonom, Prisotnost, pri čemer sta Duh in Materija, kakor vedno znova ponavljamo, Eno. Duh je materija na sedmi ravni; materija je Duh - na najnižji točki svoje ciklične dejavnosti; in oboje - je MAYA ...

Atomi napolnijo brezmejnost Prostora, in s svojim nenehnim vibriranjem so tisto GIBANJE, ki ohranja nenehno obračanje kolesa Življenja. To notranje delo je tisto, ki proizvaja aravni pojav, ki se imenuje so-odnosnost Sil. Le v izvoru vsake takšne “sile” se nahaja njena zavestna, vodeča nepojavnost - Angel ali Bog, Duh ali Demon - vladajoče moči, ki pa so vendar ista.

16. Ciklična evolucija in Karma

Duhovna evolucija notranjega, nesmrtnega človeka je tista, ki tvori temeljno načelo v Okultnih Znanostih. Da bi vsaj od daleč spoznal takšen proces, mora študent verjeti (a) v eno Univerzalno Življenje, neodvisno od materije (ali tega, na kar Znanost gleda kot na materijo); in (b) individualne Inteligence, ki oživljajo različna objavljanja tega Principa.

ENO ŽIVLJENJE je tesno povezano z enim zakonom, ki vlada Svetu Bivanja - KARMO. Ekzoterično je to preprosto in dobesedno “delovanje”, ali bolje “učinek-proizvajajoči vzrok”. Ezoterično je povsem druga stvar v svojih daljnosežnih moralnih učinkih. Je nezmotljivi ZAKON POVRAČILA.

Ob prvem drhtenju ponovno oživljenega življenja preide Svabhavat, “spremenljivo žarčenje nezavedne Nespremenljive Teme v Večnosti”, ob vsakem novem ponovnem rojstvu Kozmosa iz nedejavnega stanja v stanje silovitega delovanja; se diferencira in nato začne z delom preko te diferenciacije. To delo je KARMA.

Cikli tudi služijo učinkom, ki jih proizvede to delovanje. “En Kozmični Atom postane sedem atomov na ravni Materije in vsak od teh se preobrazi v center energije; ta isti Atom postane sedem Žarkov na ravni Duha, in sedem kreativnih Sil Narave, ki žarčijo iz Korena-Esence ... temu sledi, da je eno desna, drugo pa leva pot, ki sta ločeni do konca Kalpe, pa vendar tesno objeti. Kaj ju združuje? KARMA.” Atomi, ki so se izlili iz Osrednje Točke nato izlijejo nove centre energije, ki začnejo, s silovitim dihom Fohata, svoje delo od znotraj navzven in z množenjem drugih manjših centrov. Ti nato v toku evolucije in involucije oblikujejo korene ali razvijajoče se vzroke novih učinkov, od svetov in “človeka-nastanjajočih” obel, dol do rodov, vrst in razredov vseh sedem kraljestev. [7]

Resničen Buddhist, ki ne priznava nobenega “osebnostnega Boga”, niti nobenega “Očeta” in “Kreatorja Nebes in Zemlje”, pa vseeno verjame v neko Absolutno Zavest, “Adi-Buddi”; in Buddhistični filozof ve, da obstajajo Planetarni Duhovi, “Dhyan-Chohani”. Toda, čeprav priznava “Duhovna Življenja”, pa so v skladu z njegovo filozofijo celo ta, ker so začasno v večnosti, “Maya trenutnega Dneva”, utvara “dneva Brahme”, kratka manvantara 4.320.000.000-tih let. Če so Dhyan Chohani in vsa nevidna Bitja - Sedem Centrov in njihovi neposredni Izlivi, manjši centri Energije - neposreden odsev ENE Luči, pa so ljudje vendar daleč od teh, saj je celoten viden Kozmos sestavljen iz “samo-proizvajajočih se bitij, bitij Karme”. Tako s tem, ko gledajo na osebnostnega Boga “kot zgolj na ogromno senco, vrženo v praznino prostora z domišljijo nevednih ljudi” [8], učijo, da sta “(objektivno) večni le dve stvari, in sicer Akasa in Nirvana”; in da sta ti dve dejansko ENO, in maya, ko sta razdeljeni. “Buddhisti zanikajo kreacijo in si ne morejo predstavljati Kreatorja”. “Vsaka stvar je izšla iz Akase (ali, na naši zemlji, iz Svabhavat) v poslušnosti zakona gibanja, ki je vrojen v njej, in potem, ko je prešel določen obstoj. Nikoli ni nič izšlo iz nič.” (Buddhist Catechism.)

Tako bo Vedantski Brahmin Advaita Sekte, ko ga vprašajo, ali verjame v obstoj Boga, verjetno vedno odgovoril, tako kot Jacolliot - “Jaz sam sem ‘Bog’”; Buddhist (še posebej Sinhalski) pa se bo preprosto nasmejal in v odgovor rekel, “Ne obstaja noben Bog; nobena Kreacija.” Pa vendar je izvorna filozofija, tako Advaita kot Buddističnih učenjakov, identična, in oboji gojijo enako spoštovanje do živalskega življenja, kajti oboji verjamejo, da je vsako bitje na zemlji, najsi še tako majhno in skromno, “nesmrtni del nesmrtne materije” - kajti za njih ima materija povsem drugačen pomen kot ga ima za kristjana ali materialista - in da se vsako bitje podreja Karmi.

Odgovor Brahmina je takšen, ki bi se sam po sebi vsilil vsakemu starodavnemu filozofu, Kabalistu in Gnostiku v zgodnjih časih. Vsebuje sam duh Delfskih in Kabalističnih zapovedi, kajti Ezoterična Filozofija je že dobe nazaj rešila problem, kaj je človek bil, je in bo; človekovega izvora, življenjskega-cikla - brezmejnega v svojem trajanju zaporednih inkarnacij ali ponovnih rojstev - in končno njegove vsrkanosti v vir, iz katerega je začel.

Da bi postalo delovanje Karme v periodičnih obnavljanjih Univerzuma bolj očitno in razumljivo študentu, ko ta pride do izvora in evolucije človeka, moramo sedaj skupaj preučiti ezoteričen vpliv Karmičnih Ciklov na Univerzalno Etiko.

Vprašanje je, ali tiste skrivnostne delitve časa, ki jih Hindujci imenujejo Yuge ali Kalpe, kakorkoli vplivajo na, ali pa imajo neposredno povezavo s človeškim življenjem? Celo ezoterična filozofija razlaga, ta se ti neprekinjeni krogi časa v Prostoru in Večnosti periodično in inteligentno vedno vračajo k samim sebi. Obstajajo “Cikli Materije” [9] in “Cikli Duhovne evolucije”. Rasni, nacionalni in individualni cikli.

V skladu z učenji se Maya ali utvarna pojavnost razporejajočih se dogodkov in delovanj na tej zemlji spreminja, razlikuje za narode in kraje. Toda glavne poteze človekovega življenja so vedno v skladu s “Konstelacijo”, pod katero je nekdo rojen, ali, kakor bi morali reči, z značilnostmi njegovega oživljajočega principa ali Božanstva, ki mu vlada, najsi ga imenujemo Dhyan Chohan, kakor v Aziji, ali Arhangel, kakor ga imenujejo v grški in latinski cerkvi. V starodavnem Simbolizmu je bil vedno SONCE (čeprav je bilo mišljeno Duhovno, ne pa vidno Sonce), ki naj bi pošiljalo glavne Odrešitelje in Avatarje. Od tu povezovalna linija med Buddhami, Avatarji in tako številnimi drugimi inkarnacijami najvišjih SEDEM. Bližje kot je pristop do človekovega Prototipa, “v Nebesih”, boljše je za smrtnika, katerega osebnost je za svoje zemeljsko prebivališče izbralo njegovo lastno osebno Božanstvo (Sedmi Princip). Kajti, z vsakim naporom volje proti očiščenju in združitvi s tem “Jaz-bogom” se razbije eden od nižjih žarkov in se človekova duhovna entiteta zmeraj bolj in bolj bliža žarku, ki izpodrine prvega, dokler, od žarka do žarka, notranji človek ne vstopi v edini in najvišji žarek Starševskega-SONCA.

Da; “naša usoda je zapisana v zvezdah!” Bolj tesna kot je zveza med smrtnim odsevom ČLOVEKA in njegovim nebeškim PROTOTIPOM, manj nevarni so zunanji pogoji in sledeče reinkarnacije - ki jim ne morejo uiti niti Buddhe niti Kristi. To ni vraževerje, še manj pa je Fatalizem. Slednji vključuje slep urok neke še bolj slepe moči, medtem ko je človek svoboden posrednik med svojim bivanjem na zemlji. On ne more uiti svoji vladajoči Usodi, vendar pa ima na izbiro dve poti, ki ga vodita v tej smeri, in lahko doseže svoj cilj bede - če mu je takšen namenjen, najsi v snežno belih oblačilih mučenika ali v blatnih oblačilih prostovoljca krivičnega uroka; kajti, obstajajo zunanji in notranji pogoji, ki vplivajo na določitev naše volje v zvezi z našimi dejanji, in v naši moči je, da sledimo katerikoli od dveh. Tisti, ki verjamejo v Karmo, morajo verjeti v Usodo, ki jo človek od rojstva do smrti plete, nit za nitjo, okoli sebe kot pajek svojo mrežo; in to Usodo vodi, najsi nebeški glas nevidnega prototipa izven nas, ali pa naš bolj intimen astralni ali notranji človek, ki pa je prevečkrat zal genij utelešene entitete, imenovane človek. Oba vodita naprej zunanjega človeka, vendar pa mora eden od njiju prevladati; in od samega začetka nevidnega spora nastopi strogi in neizprosen Zakon Povračila in prevzame svoj tok, verno sledeč valovanjem. Ko je vpletena poslednja nit, je človek na videz ujet v mrežo svojega lastnega ravnanja in se znajde povsem pod nadvlado samo-zasnovane Usode. Ta ga potem kot inertno školjko pritrdi na nepremično skalo, ali pa ponese s seboj kot pero v vrtincu, ki so ga dvignila njegova lastna dejanja, in to je - KARMA.

Karma-Nemesis je sinonim za BOŽJO PREVIDNOST, minus namen, dobrota in katerokoli drugo končno svojstvo in lastnost, ki ji je tako nefilozofsko pripisana. Okultist ali filozof ne bo govoril o dobroti ali krutosti Božje Previdnosti; ampak bo, potem ko jo bo poistovetil s Karmo-Nemesis, učil, da kljub temu varuje dobre in da pazi na njih v tem, kakor tudi v prihodnjih življenjih; in da kaznuje zlonamernega - da, celo do njegovega sedmega ponovnega rojstva; tako dolgo, na kratko, dokler ni njegov učinek, vržen v zmedo, dokončno znova urejen, celo do najmanjšega atoma v Neskončnem Svetu harmonije. Kajti edina odredba Karme - večna in nespremenljiva uredba - je absolutna Harmonija v svetu materije, takšna kot v svetu Duha. Tako torej ni Karma tista, ki nagrajuje ali kaznuje, ampak smo mi tisti, ki nagrajujemo ali kaznujemo nas same, v skladu s tem, ali delujemo z, preko in skupaj z naravo ter ubogamo zakone, od katerih je odvisna ta Harmonija, ali - kršimo.

A poti Karme ne bi bile skrivnostne, če bi ljudje delovali v združenosti in harmoniji, namesto v razdruženosti in spopadanju. Kajti naše nepoznavanje teh poti - ki jih en del človeštva imenuje poti Božje Previdnosti, temne in zapletene; medtem ko drugi v njih vidi delovanje slepega Fatalizma; in tretji preprost Slučaj, ki ga ne vodijo ne bogovi ne hudiči - bi gotovo izginilo, če bi vse te pripisali pravemu vzroku. S pravilnim znanjem ali vsaj z zaupljivim prepričanjem, da naši sosednje ne bodo več delovali v našo škodo, če ne bomo mi več razmišljali o tem, kako bi škodovali njim, bi v zraku takoj izparele dve tretjini zla na Svetu. Če ne bi noben človek škodoval svojemu bratu, potem karma-Nemesis ne bi imela ne vzroka in ne orožij za delovanje. Nenehna prisotnost vsake prvine spopadanja in nasprotovanja v naši sredini ter delitve med rasami, narodi, plemeni, družbami in posamezniki na Kajne in Able, volkove in ovčice, je glavni vzrok za “poti Božje Previdnosti”. Mi odmerjamo vse te številne razvejanosti v naših usodah vsakodnevno s svojimi lastnimi rokami, pri tem pa si predstavljamo, da hotimo po sledi kraljevsko visoke poti ugleda in dolžnosti ter se nato pritožujemo, da so te poti tako zapletene in tako temne. Začudeni stojimo pred skrivnostjo, ki smo jo ustvarili sami, in ugankami življenja, ki jih ne bomo rešili, ter nato obtožujemo veliko Sfingo, da nas požira. Vendar pa v naših življenjih niti enega dogodka, hudega dneva ali nesreče, ki jim ne bi mogli slediti nazaj do naših lastnih dejanj v tem ali nekem drugem življenju. Če človek krši zakone Harmonije, ali če, kakor se je izrazil nek teozofski pisec, “zakone življenja”, potem mora biti pripravljen na to, da bo padel v kaos, ki ga je sam ustvaril. Kajti, v skladu z istim piscem, “edini zaključek, do katerega lahko pride človek, je ta, da so ti zakoni življenja sami kaznovalci; in posledično, da je vsak kaznovalni Angel le tipska predstavitev njihovega odziva.”

Zato, če je kdorkoli nemočen pred temi nespremenljivimi zakoni, potem to nismo mi, tvorci naših usod, ampak prej tisti Angeli, varuhi harmonije. Karma-Nemesis ni nič več kot (duhovni) dinamičen učinek proizvedenih vzrokov in sil, prebujenih v delovanje z našimi lastnimi dejanji. Je zakon Okultne dinamike, ki pravi, da “določena količina porabljene energije na duhovni ali astralni ravni proizvede daleč večje rezultate kot ista količina porabljene energije na fizični objektivni ravni obsoja”.

To stanje bo trajalo vse dotlej, dokler se ne bodo v celoti odprle človekove duhovne intuicije, kar pa se ne bo zgodilo prej, dokler se povsem ne znebimo naših tesnih plaščev materije; dokler ne bomo začeli delovati od znotraj, namesto da stalno sledimo spodbudam od zunaj; tistih namreč, ki jih proizvajajo naši fizični čuti in grobo sebično telo. Dotlej je edino blažilo za zla življenja združenost in harmonija - Brotherhood IN ACTU ter altruizem, vendar ne zgolj po imenu.


[1] “Correl. Phys. Forces,” str. 173. To je točno to, kar meni Okultizem, in v skladu z istim načelom, da, “kjer sila nastopi proti nasprotni sili in proizvede statično ravnovesje, to vpliva na pred-obstoječe ravnovesje, tako da se sproži sveže gibanje, enakovredno tistemu, ki se je umaknilo v stanje začasne ukinitve”. Ta proces najde prekinitve v Pralayi, vendar pa je večen in neprekinjen kot ‘Dih’, celo takrat, ko manifestirani Kozmos počiva.

[2] Seveda v smislu Materije, ki obstaja v stanjih, ki Znanosti niso znana.

[3] Od tu sedem glavnih planetov, sfer notri prebivajočih Duhov, pod vsakim od katerih se rodi ena od človeških Skupin, ki jo ti vodijo in nanjo vplivajo. Posebno povezanih z Zemljo je le sedem planetov, in sedem hiš, vendar pa so možne kombinacije njihovih aspektov brezštevilne. Ker je lahko vsak planet do vsakega drugega v dvanajstih različnih aspektih, morajo biti njihove kombinacije skoraj neskončne; dejansko enako neskončne kot duhovne, psihične, mentalne in fizične zmožnosti v brezštevilnih različicah genus homo, pri čemer se vsaka od teh različic rodi pod enim od sedmih planetov in enim od omenjenih planetarnih kombinacij. Glej The Theosophist, avgust, 1886.

[4] Sedaj splošna napaka, da se starodavnim narodom pripisuje poznavanje zgolj sedmih planetov, preprosto zato, ker niso omenjali drugih, temelji na istem splošnem nepoznavanju njihovih okultnih naukov. Vprašanje ni, ali so se, ali se niso, zavedali obstoja kasneje odkritih planetov, ampak ali spoštovanje, ki so ga posvečali štirim eksoteričnim in trem skrivnim Velikim Bogovom - Zvezdnim-Angelom, ni imelo nekega posebnega razloga. Pisateljica si upa reči, da je tak razlog obstajal, in sicer naslednji. Če bi poznali toliko planetov kot jih mi sedaj (in to vprašanje vsekakor tudi trenutno ni mogoče dokončno zapreti), bi ji s svojim religioznim čaščenjem še vedno povezovali le sedem, kajti teh sedem je neposredno in posebno povezanih z našo zemljo, ali, če uporabimo ezoterično izrazoslovje, z našim sedmernim Krogom Sfer.

[5] To je ista, le da bolj metafizična ideja kot tista krščanske Trojice - “Troje v Enem” - to je, Univerzalni “nad-Duh”, ki se manifestira na dveh višjih ravneh, tistih Buddhi-ja in Mahat-a; in to so tri metafizične podlage, vendar pa nikoli osebnostne.

[6] Na istovetnost in sočasno utvarno diferenciacijo Angelske-Monade in Človeške-Monade kažejo naslednji stavki: “... zakaj Oče je večji od mene.” (Janez, XIV, 28); “... slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.” (Matej, V, 16); “Takrat se bodo pravični zasvetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta.” (ne našega Očeta) (Matej, XIII, 43); “Ali veste, da ste božji tempelj in da božji Duh v vas prebiva?”(1 Korinčanom, III, 16) ; “Jaz grem k svojemu Očetu,” itd., itd.

[7] Glej stih 6. (Knjiga I.) in Komentar.

[8] Buddhist Catechism, H. S. Olcott, predsednik Teozofskega društva.

[9] “Cikli Materije”, naslov, ki ga je dal svojemu eseju, napisanem v letu 1860, profesor Winchell.