Tajni nauk
Helena Petrovna Blavatsky

DEL II

Evolucija simbolizma v njegovem približnem redu

1. Simbolizem in ideogrami

Študij skritega pomena v vsaki religiozni in posvetni legendi, kateregakoli naroda, velikega ali majhnega - predvsem tradicij Vzhoda - je zasedel večji del sedanjega pisateljičinega življenja. Ona je ena od tistih, ki so prepričani, da nobena mitološka zgodba, noben tradicionalni dogodek v ljudskem izročilu ljudi ni bil nikoli, v nobenem času, zgolj čista domišljija, ampak da se vsaka od takšnih povesti navezuje na neko dejansko, zgodovinsko podlago.

Dokazi, ki so prišli na svetlo s podporo starih učenj so širno razpršeni po vseh starih spisih starodavnih civilizacij. Purane, Zendavesta in stara klasična dela so jih polna; toda nihče si ni nikoli vzel časa, da bi ta dejstva zbral in jih povezal. Razlog za to tiči v tem, da so bili vsi takšni dogodki zabeleženi simbolično. Celo parabola je govorjeni simbol: domišljijska zgodba ali bajka ali nekaj podobnega; alegorična predstavitev, pravimo, o realnostih življenja, dogodkih in dejstvih. In ker je iz parabole vedno izhajala morala, pri čemer je bila ta morala neka dejanska resnica in dejstvo v človeškem življenju, se je zato nek zgodovinski, dejanski dogodek izvlekel - s pomočjo tistih, ki so bili vpeljani v hieratične znanosti - iz določenih emblemov in simbolov, zabeleženih v starodavnih tempeljskih arhivih. Religiozna in ezoterična zgodovina vsakega naroda je bila zakopana v simbolih; nikoli ni bila izražena z tako velikim številom besed. Vse misli in čustva, vse učenje in znanje, razodeto in pridobljeno, zgodnjih ras najdejo svoj slikovit izraz v alegoriji in paraboli. Zakaj? Zato ker vsebuje govorjena beseda neznano silo, katero ne slutijo in vanjo ne verjamejo sodobni “modreci”, kajti zvok in ritem sta tesno povezana s štirimi Elementi starodavnih modrecev; in ker takšna ali drugačna vibracija v zraku gotovo prebudi ustrezne moči, združitev s katerimi proizvede dobre ali slabe rezultate, odvisno od primera.

2. Skrivnostni jezik in njegovi ključi

Nedavna odkritja, ki so jih opravili veliki matematiki in Kabalisti, dokazujejo, da je vsaka teologija, od najbolj zgodnje in najstarejše do zadnje, izšla, ne le iz skupnega vira abstraktnih verovanj, ampak iz enega univerzalnega ezoteričnega ali “Misterijskega” jezika. Ti učenjaki imajo v rokah ključ do univerzalnega jezika starih časov in so ga uspešno obrnili, pa čeprav le enkrat, v hermetično zaprtih vratih, ki vodijo do Dvorane Misterijev. Veliki arhaični sistem, ki je bil v pred-zgodovinskih dobah znan kot sveta Modra Znanost, ki jo vsebuje in jo je mogoče zaslediti v vsaki stari kot tudi vsaki novi religiji, je imel in še ima svoj univerzalni jezik - jezik Hierofantov, ki ima tako-rečeno sedem “dialektov”, od katerih se je vsak nanašal in je bil posebej primeren za eno od sedmih skrivnosti Narave. Vsak je imel svoj lastni simbolizem. Naravo je bilo tako mogoče, najsi brati v vsej njeni polnosti ali gledati z enega od njenih posebnih vidikov.

Dokaz za to leži do današnjega dne v izjemni težavi, ki jo izkušajo Orientalisti pri tolmačenju alegoričnih besedil Arijcev in hieratičnih zapisov starega Egipta. To je zato, ker se oni ne bodo nikoli spomnili, da so bili vsi starodavni zapisi napisani v jeziku, ki je bil univerzalen in enako znan vsem narodom v starih dneh, ki pa je sedaj razumljiv le redkim.

Velja prepričanje, da je Indija (ne v svojih sedanjih okvirjih, ampak vključno s starodavnimi mejami) edina dežela na svetu, ki ima med svojimi sinovi Adepte, ki imajo znanje o vseh sedmih pod-sistemih in ključ do celotnega sistema. Od padca Memfisa je Egipt začel enega za drugim izgubljati te ključe, Kaldeja pa je v dnevih Berosusa ohranila le tri. Kar se tiče Hebrejcev, ti v vseh svojih besedilih ne kažejo več kot le celovito poznavanje astronomskega, geometričnega in numeričnega sistema, ki simbolizirajo vse človeške in še posebej fiziološke funkcije. Oni niso nikoli imeli višjih ključev.

3. Prvobitna substanca in božansko mišljenje

Ether je eden od nižjih “principov” tega, kar imenujemo PRVOBITNA SUBSTANCA (V sanskrtu Akasa), eno od starih sanj, ki so sedaj znova postale sanje sodobne znanosti. Je največja, ravno tako kot je najbolj drzna, od preživelih špekulacij starodavnih filozofov. Kajti za Okultiste sta, tako ETHER kot Prvobitna Substanca realnost. Da povemo jasno, ETHER je Astralna Svetloba, Prvobitna Substanca pa AKASA, Upadhi BOŽANSKEGA MIŠLJENJA.

V sodobnem jeziku bi bilo drugo bolje imenovati KOZMIČNA IDEACIJA - Duh; prvo, KOZMIČNO SUBSTANCO pa Materija. Ti, Alpha in Omega Bivanja, sta le dva obraza enega Absolutnega Obstoja.

Božanskega Mišljenja ni mogoče definirati, ali njegovega pomena razložiti, razen z brezštevilnimi manifestacijami Kozmične Substance, v katerih ga duhovno občutijo tisti, ki to lahko. Njegovo mesto je mogoče najti v starih prvotnih Simboličnih kartah, v katerih je, kakor je prikazano v besedilu, predstavljeno z brezmejno temo, na osnovi katere se pojavi prva osrednja točka v belem - s čemer simbolizira sočasno in so-večno DUH-MATERIJO, ki se pojavlja v pojavnem svetu pred svojo prvo diferenciacijo. Ko “Edino postane dva,” lahko o njej govorimo kot o Duhu in materiji. Na “Duh” se lahko nanaša vsaka manifestacija zavesti, odsevna ali neposredna, z ne-zavestno namenskostjo (če uporabimo sodoben izraz), kakršna je prisotna v Življenjskem Principu in v podrejanju Narave mogočnemu učinkovanju nespremenljivega Zakona. Na “Materijo” moramo gledati kot na objektivnost v svoji najbolj čisti abstrakciji - kot na samo-obstoječo osnovo, katere sedmerne manvantarične manifestacije predstavljajo objektivno realnost v osnovi pojavljanja vsake faze zavestnega obstoja. Med obdobjem Univerzalne Pralaye je Kozmična Ideacija ne-obstoječa; in raznovrstno diferencirana stanja Kozmične Substance se raztopijo nazaj v prvotno stanje abstraktne potencialne objektivnosti.

Manvantarična spodbuda se začne s ponovno prebuditvijo Kozmične Ideacije (“Univerzalnega Uma”) sočasno s pojavljanjem Kozmične Substance - slednja je manvantarični vehikel prve - iz njenega nediferenciranega pralayičnega stanja. Nato Absolutna Modrost odseva samo sebe v svoji Ideaciji, ki se, preko procesa transcendence, ki je nadrejen in nedojemljiv za človeško Zavest, razvije v Kozmično Energijo (Fohat). Ko drgeta skozi nedrja inertne Substance, jo Fohat prisili v delovanje in vodi njene začetne diferenciacije na vseh Sedmih ravneh Kozmične Zavesti. Tako torej obstaja Sedem Protylov ali Narav, ki služijo ločeno kot relativno homogena osnova, ki se v toku naraščajoče heterogenosti (med evolucijo Univerzuma) diferencira v čudovito kompleksnost, ki jo predstavljajo pojavi na ravneh zaznave. Izraz “relativno” je uporabljen namenoma, ker nas že sam obstoj takšnega procesa sili v to, da gledamo na protyl [1] vsake ravni kot na edino vmesno fazo, ki jo prevzame Substanca v svojem prehodu iz abstraktnosti v polno objektivnost.

Kaj je torej “prvobitna Substanca”? Mi se je dotikamo, pa je ne čutimo; jo gledamo, pa je ne vidimo; jo dihamo, pa je ne zaznavamo; kajti nahaja se v vsaki molekuli tega, na kar mi v naši utvari in nevednosti gledamo kot na Materijo v kateremkoli od njenih stanj, ali pojmujemo kot čutenje, mišljenje, čustvo.

Duh ali Kozmična Ideacija in Kozmična Substanca - katere eden izmed principov je Ether - sta torej eno, in vključuje ELEMENTE, s pomenom, kakršnega jim pripisuje Sv. Pavel. Ti Elementi so zastrta Sinteza, ki predstavlja Dhyan Chohane, Deve, Sephiroth, Arhangele, itd. Ether znanosti - Proyl kemije - predstavlja tako-rekoč grob material (relativno), iz katerega zgoraj imenovani “Graditelji” oblikujejo, po načrtu, ki je za njih večno zastavljen v BOŽANSKEM MIŠLJENJU, sistemev Kozmosu. Pravijo nam, da so oni “miti”. Mi odgovarjamo, “Nič bolj kot Ether in Atomi”. Zadnje dva sta absolutna nujnost fizične znanosti; “Graditelji” so enako absolutna nujnost metafizike.

Ena od prevladujočih, najbolj razločnih idej - ki jih najdemo v vseh starodavnih učenjih in se nanaša na Kozmično Evolucijo in prvo “kreacijo” naše Oble z vsemi njenimi proizvodi, organskimi in anorganskimi (nenavadna beseda za Okultista) - je ta, da je celoten Kozmos izšel iz BOŽANSKEGA MIŠLJENJA. To Mišljenje prežema Materijo, ki je so-večna z EDINO REALNOSTJO; in vse, kar živi in diha, se razvija iz izlivov EDINEGA Nespremenljivega Parabrahm - Mulaprakriti, večnega Edinega-Korena. Prvi od teh je tako-rečeno aspekt osrednje Točke, obrnjen navzven v področja, ki so povsem nedostopna za človeški intelekt in je absolutna abstrakcija; medtem ko v svojem aspektu kot Mulaprakriti - večni Koren vsega - nudi človeku vsaj neko medlo dojemanje Skrivnosti Bivanja.

Nihče ne more resno preučevati starodavnih filozofij, ne da bi zaznal, da vznemirljiva podobnost pojmovanja med vsemi temi - v njihovi eksoterični obliki prav pogosto, v njihovem skritem duhu pa nespremenljivo - ni rezultat nobenega naključja, ampak skladnega načrta: in da je med mladostjo človeštva obstajal en jezik, eno znanje, ena univerzalna religija, ko ni bilo nobenih cerkva, nobenih verstev ali sekt, ampak je bil vsak človek duhovnik samemu sebi. In če se je že v tistih dobah, ki jih je z našega pogleda zbrisala bohotna tradicija, človeško religiozno mišljenje razvijalo v skladnem soglasju na vsakem delu oble, postane očitno, da je bilo to mišljenje navdahnjeno od istih razodetij in da je bil človek vzgajan pod zaščitno senco istega DREVESA ZNANJA.

4. Kaos-Theos-Kozmos

DEMOKRIT je, skupaj s svojim učiteljem Leucippusom, učil, da so prvi principi vseh stvari, ki jih vsebuje Univerzum, atomi in vacuum. Slednji pomeni preprosto latentno Božanstvo ali silo; ki je bila, pred svojo prvo manifestacijo, ko je postala VOLJA - ki je posredovala prvo spodbudo tem atomom - velika Ničnost, Ain-Soph, ali NE-STVAR; in je bila zato v vsakem smislu Praznina - ali KAOS.

Kaos-Theos-Kozmos, trojno božanstvo, je vse v vsem. Zato pravijo, da je moško in žensko, dobro in zlo, pozitivno in negativno; celoten iz nasprotujočih si kvalitet. Ko je latentno (v pralayi) je nezaznavno in postane nespoznavno Božanstvo. Spoznati ga je mogoče le v njegovih dejavnih funkcijah; od tu materija-Sila in živi Duh, odnosi in izid, ali izraz, na vidni ravni, končne in vedno nespoznavne ZDRUŽENOSTI.

7. Dnevi in noči Brahme

To je ime, ki je bilo Obdobjem, ki se imenujeta MANVANTARA (Manvantara ali med Manujema) in PRALAYA (Raztopitev); prvo se nanaša na dejavna obdobja Univerzuma, drugo na njegov čas relativnega ali popolnega počitka - v skladu s tem, ali do njega pride na koncu “Dneva” ali pa neke “Dobe” (življenja) Brahme. Ta obdobja, ki si sledijo v rednem zaporedju, se imenujejo tudi Kalpe, male in velike, manjše in Maha Kalpe; čeprav pravilno rečeno Maha Kalpa ni nikoli “dan”, ampak celotno življenje ali doba Brahme.

Obstajajo mnoge vrste Pralaye, vendar pa so v starih hindujskih knjigah posebej omenjene tri glavne: - Prva se imenuje Naimittika, ki jo povzročijo intervali “Dnevov Brahme”; je uničenje bitij, vsega, kar živi in ima svojo obliko, vendar pa ne substance, ki ostaja v status quo do nove ZORE v tisti “Noči”. Druga se imenuje Prakritika - in se dogodi na koncu Dobe ali Življenja Brahme, ko se vse, kar obstaja, raztopi v prvotni Element, da bi se preoblikoval ob koncu tiste daljše Noči. Medtem ko se tretja, Atyantika, ne tiče Svetov ali Univerzuma, ampak zgolj individualnosti nekaterih ljudi; tako je individualna pralaya ali NIRVANA; po kateri ni mogoč nadaljnji obstoj, nobeno ponovno rojstvo, do konca Maha Pralaye. Ta zadnja Noč, ki traja 311.040.000.000.000.000 let in vključuje možnost, da se skoraj podvoji, v primeru da srečni Jivanmukti doseže Nirvano v zgodnjem obdobju Manvantare, je dovolj dolga, da lahko nanjo gledamo kot večno, če že ne brezkončno. Bhagavata (XII., iv., 35) govori še o četrti vrsti pralaye, Nitya ali nenehnem raztapljanju, spremembi, ki se odvija nezaznavno v vsaki stvari v Univerzumu, od oble navzdol do atoma - brez prekinitve. Je rast in umiranje, življenje in smrt.

Končna PRALAYA [2] - Smrt Kozmosa - po kateri njegov Duh počiva v Nirvani ali v TISTEM, zaradi katerega ne obstajata niti Dan niti Noč. Vse druge pralaye so periodične in sledijo v rednem zaporedju Manvantaram, tako kot noč sledi dnevu vsakega človeškega bitja, živali, rastline. Cikel kreacije življenj Kozmosa se zaključi, energija manifestirane “Besede”, je imela svojo rast, vrh in spust, kakršnega imajo vse prehodne stvari, ne glede na to, kako dolgo trajajo. Kreativna Sila je Večna kot Ne-pojavno; kot pojavna manifestacija v njenih aspektih ima začetek in mora zato imeti tudi konec. Med tem intervalom ima svoja obdobja dejavnosti in svoja obdobja počitka. In to so “Dnevi in Noči Brahme”. Toda Brahman, Ne-pojavno, nikoli ne počiva, ker TO nikoli ne spreminja in vedno je, pa čeprav za TO ne moremo reči, da se kjerkoli nahaja ...

[1] Izraz Protyl dolgujemo g. Crookesu, priznanemu kemiku, ki je dal to ime pred-materiji, če lahko tako imenujemo prvobitne in čisto homogene substance, za katere Znanost domneva, ker jih še ni odkrila, da obstajajo v končni sestavi atoma. Toda začetna ločitev prvobitne materije v atome in molekule se odvije po evoluciji Sedmih Protylov. Zadnji od teh je tisti, ki ga išče g. Crookes.

[2] Ker obstaja tukaj opisana Maha, Velika, ali tako-imenovana končna Pralaya, se vse ponovno vsrka v svoj izvirni EDINI Element - “Bogovi sami, Brahma in ostalo” naj bi med to dolgo NOČJO umrlo in izginilo.