Tajni Nauk
Helena Petrovna Blavatsky

Prvi zvezek
Kozmogeneza

Proemij
Strani iz predzgodovinskega obdobja

Pred pisateljičinimi očmi se nahaja arhaični rokopis - zbirka palmovih listov, ki so po nekem posebnem, neznanem postopku postali neprepustni za vodo, ogenj in zrak. Na prvi strani je brezmadežni beli disk na temni, črni osnovi. Na naslednji strani, isti disk, a s središčno točko. Študent ve, da prvi predstavlja Kozmos v Večnosti pred ponovno prebuditvijo negibne, speče Energije, izlivom Besede v kasnejše sisteme. Točka v doslej neomadeževanem Disku, Prostor in Večnost v Pralayi, označuje začetek diferenciacije. Je točka v Jajcu Sveta (Glej DEL II.,”Jajce Sveta”), klica v notranjosti drugega, ki bo postala Univerzum, VSE, brezmejen, periodični Kozmos, klica, ki je latentna in dejavna, periodično in izmenično. Prvi krog je božanska Združenost, iz katere izhaja vse, kamor se vse vrača. Njegov obod - po sili omejen simbol, z ozirom na omejenost človeškega uma - nakazuje abstraktno, vedno nespoznavno PRISOTNOST, in njegova raven Univerzalno Dušo, čeprav sta ti dve eno. To, da je bela le površina Diska, osnova vse okoli pa črna, jasno kaže, da je njegova raven edino znanje, ki je, čeprav še vedno nejasno in megleno, dosegljivo človeku. Ta raven je tista, na kateri se začnejo Manvantarine manifestacije; kajti v tej DUŠI spi med Pralayo Božansko Mišljenje, v katerem se skriva načrt vsake bodoče Kozmogonije in Teogonije.

To EDINO ŽIVLJENJE, večno, nevidno, pa vendar Vseprisotno, brez začetka in konca, a vendar periodično v svojih rednih manifestacijah, je tisto, med katerega obdobji kraljuje temna skrivnost ne-Bivanja; ne-zavestno, pa vendar absolutna Zavestnost; ne-uresničeno, a vendar ena samo-obstoječa realnost; resnično, “kaos za čut, Kozmos za razum”. Njegov edini absolutni atribut, ki je ONO SAMO, večno, neprestano Gibanje, se v ezoteričnem jeziku imenuje “Veliki Dih”, ki je nenehno gibanje Univerzuma, v smislu brezmejnega, vedno-prisotnega PROSTORA. Tisto, kar je negibno, ne more biti Božansko. Toda potem dejansko in realno ne obstoja znotraj Univerzalne Duše nič, kar bi bilo absolutno negibno.

Od začetka človekove dediščine, od prvega nastopa arhitektov oble, na kateri živi, je bilo nerazodeto Božanstvo prepoznano in obravnavano v okviru svojega edinega filozofskega aspekta - univerzalnega gibanja, drgetanja ustvarjalnega Diha v Naravi. Okultizem povzema “Edini Obstoj” tako: “Božanstvo je skrivnosten, živi (ali gibljivi) OGENJ, in večne priče te nevidne Prisotnosti so Svetloba, Toplota, Vlaga”, - ta trojica vključuje, obenem pa je vzrok za vsak pojav v Naravi. Intra-Kozmično gibanje je večno in nenehno; kozmično gibanje (vidno, ali tisto, ki je predmet zaznave) je končno in periodično. Kot večna abstrakcija je VEDNO-PRISOTNO; kot manifestacija je končno, tako v prihajajoči kot obratni smeri, pri čemer sta ti dve alfa in omega zaporednih obnavljanj. Kozmos - NOUMENON (NEPOJAVNO) - nima nič opraviti z vzročnimi odnosi pojavnega Sveta. Le v zvezi z intra-kozmično dušo, idealnim Kozmosom v nespremenljivem Božanskem Mišljenju, lahko rečemo: “Nikoli ni imela začetka, niti ne bo imela konca”. V zvezi z njenim telesom ali kozmičnim ustrojem pa vendar lahko ob vsaki novi Manvantari, četudi ni mogoče reči, da je imela prvo, ali da bo kdaj koli imela zadnjo izgradnjo, na njegovo organizacijo gledamo kot na prvo in zadnjo svoje vrste, saj se vsakokrat razvije na višji ravni ...

Nekaj let nazaj je bilo ugotovljeno, da:-

“Ezoterični nauk, tako kot buddhizem in brahmanizem ter celo kabala, uči, da skozi celotno večnost obstoja le ena, neskončna in neznana Esenca, ki je v rednih in skladnih zaporedjih ali nedejavna ali dejavna. V poetičnem Manujevem izražanju se ti stanji imenujeta “Dnevi” in “Noči” Brahme. Slednji je ali “buden” ali “speči”. Svabhavikas ali filozofi najstarejše šole buddhizma (ki še vedno obstoja v Nepalu), razmišljajo le o dejavnem stanju te “Esence”, ki jo imenujejo Svabhavat, in menijo, da je neumno teoretizirati o abstraktni in “nespoznavni” moči v njenem nedejavnem stanju. Zato jih tako krščanski teologi kot sodobni znanstveniki imenujejo ateisti, kajti ne eni ne drugi niso sposobni razumeti globoke logike njihove filozofije. Prvi ne dovolijo nobenega drugega Boga kot le poosebljenih drugotnih moči, ki so izgradile vidni univerzum in ki so z njimi postale antropomorfni Bog kristjanov - moški Jehovah, ki buči med gromom in bliskom. Po drugi strani pa racionalistična znanost pozdravlja buddhiste in Svabhavikas kot “pozitiviste” arhaičnih dob. Če sprejmemo enostranski pogled filozofije slednjih, potem imajo naši materialisti lahko po svoje prav. Buddhisti so trdili, da ni nobenega Kreatorja, ampak le neskončno število kreativnih moči, ki kolektivno tvorijo eno, večno substanco, katere esenca je nedoumljiva - in zato ni predmet razmišljanja katerega koli resničnega filozofa. Sokrat je prav tako zavračal razpravo o skrivnosti univerzalnega bivanja, pa vendar ni nihče niti pomislil na to, da bi ga obtožil ateizma, razen tistih, ki so se ga namenili uničiti. Ob ustoličenju dejavnega obdobja, pravi Tajni Nauk, pride do širjenja Božanske esence, od zunaj navznoter in od znotraj navzven, v pokorščini do večnega in nespremenljivega zakona. Tako je pojavni ali vidni univerzum končni rezultat dolge verige kozmičnih sil, ki so se ob tem postopoma vpeljevale v gibanje. Na podoben način se odvija, ko ponovno nastopi nedejavno stanje, krčenje Božanske esence, ko se postopno in postopoma izniči predhodno delo kreacije. Vidni univerzum se razgradi, njegovi materiali razpršijo; in le osamljena 'temina' se zopet vali preko obraza 'globine'. Če uporabimo prispodobo iz Tajnih Knjig, ki nam bo priskrbela še bolj jasno predstavo: izdih 'neznane esence' proizvede svet in vdih povzroči njegovo izginotje. Ta proces se odvija skozi celotno večnost, in naš sedanji univerzum je le eden v neskončnem nizu, ki ni imel začetka in ne bo imel konca.” - (Glej Isis Unveiled)[1]

Ta odlomek bo v tem delu pojasnjen kolikor je le mogoče. In čeprav tak kot je, ne vsebuje za orientalista nič novega, pa lahko njegovo ezoterično tolmačenje prinese precej tega, kar je zahodnemu študentu doslej ostalo povsem neznano.

Prva ponazoritev je prazen disk , druga z arhaičnim simbolom prikazuje , disk s točko - prvo diferenciacijo v periodičnih manifestacijah vedno-večne narave; brezspolne in neskončne “Aditi v TISTEM” (Rig Veda), točko v disku ali potencialni Prostor znotraj abstraktnega Prostora. Na tretji stopnji se točka preoblikuje v premer, torej . Sedaj simbolizira božansko brezmadežno Mati-Naravo znotraj vseobjemajoče absolutne Neskončnosti. Ko črto premera prekriža navpična postane križ sveta. Človeštvo je doseglo svojo Tretjo Korensko-Raso; to je znamenje začetka rojstva človeškega življenja. Ko obod izgine in ostane le je to znamenje, da je dovršen človekov padec v materijo, in za začetek Četrte Rase. Križ znotraj kroga simbolizira čisti Panteizem; ko je križ ostal nevtisnjen, je postal faličen. Iste in še druge pomene je imel kot TAU vtisnjen znotraj kroga ali kot “Thorovo kladivo”, tako imenovani Jaina križ, ali preprosto Svastika znotraj kroga .

S tretjim simbolom - krogom, razdeljenim na dvoje z vodoravnim premerom - je bila mišljena prva manifestacija ustvarjalne (še vedno nedejavne, ker je ženskega tipa) Narave. Prva človekova nejasna zaznava, ki je povezana s porajanjem, je ženskega tipa, kajti človek bolj pozna svojo mater kot svojega očeta. Zato so bila ženska božanstva bolj sveta kot moška. Narava je zato ženskega tipa in do neke mere objektivna in otipljiva, Princip Duha, ki jo oplaja, pa prikrit. Z dodajanjem pravokotne črte krogu z vodoravno se je oblikoval Tau - - najstarejša oblika črke. Bil je glif Tretje Korenske-Rase, do dneva njenega simboličnega Padca - to je, ko se je z naravno evolucijo odvila ločitev spolov - ko je simbol postal , krog, ali prenarejeno ali ločeno brezspolno življenje - dvojni glif ali simbol. Z rasami naše Pete Rase je postal v simbologiji Sacr', in v hebrejščini N'cabvah, prvo-oblikovanih ras; nato se je spremenil v egipčanski (emblem življenja), in še kasneje v znamenje Venere, . Nato pride Svastika (Thorovo Kladivo, ali sedaj Hermetični Križ), povsem ločena od svojega Kroga, s čemer postane v celoti falična. Ezoterični simbol Kali Yuge je obrnjena peterokraka zvezda - znamenje človeškega čarovništva, s konicama (krakoma) obrnjenima v nebo, položajem, ki bi ga vsak Okultist prepoznal kot enega od “levo-rokih” in v rabi v ceremonialni magiji.

Upati je, da se bodo med pazljivim branjem tega dela spremenile na splošno zmotne predstave javnosti glede Panteizma. Napačno je, če gledamo na buddhiste in Advaita okultiste kot ateiste. Če že niso vsi med njimi filozofi, pa so na vsak način logiki, saj njihovi ugovori in argumenti temeljijo na strogem sklepanju. Resnično, če lahko Parabrahman-a Hindujcev jemljemo za predstavnika skritih in brezimnih božanstev drugih narodov, potem bomo odkrili, da je ta absolutni Princip prototip, iz katerega so bili posneti vsi ostali. Parabrahm ni “Bog”, kajti Ono ni Bog. “Ono je tisto, kar je najvišje, in ne najvišji (paravara)”, pojasnjuje Mandukya Upanishad (2.28). Je najvišje kot VZROK, ne najvišje kot učinek. Parabrahm je preprosto, kot “Brezdrugotna Realnost”, vse-vključujoči Kozmos - ali bolje, neskončni Kozmični Prostor - v najvišjem duhovnem smislu. Brahma[2] (neuter - brezspolni) pa je nespremenljivi, čisti, svobodni, neumrljivi najvišji Koren, “EDINI resnični Obstoj, Para-marthika”, in absolutni Chit in Chaitanya (inteligenca, zavest) ne more biti spoznavalec, “kajti TISTO ne more imeti predmeta spoznavanja”. Ali lahko plamen imenujemo esenca Ognja? Ta Esenca je “ŽIVLJENJE in SVETLOBA Univerzuma, vidni ogenj in plamen pa sta uničenje, smrt in zlo”. “Ogenj in Plamen uničita telo Arhata, njuna esenca ga naredi nesmrtnega” (Bodhi-mur, Knjiga II.). “Poznavanje absolutnega Duha, kot žarenja sonca, ali kot toplote v ognju, ni nič drugega kot poznavanje absolutne Esence same”, pravi Sankaracharya. ONO - je “Duh Ognja”, ne pa sam ogenj; zato “atributa slednjega, toplota in plamen, nista atributa Duha, ampak tistega, za kar je ta Duh nezavedni vzrok”. Ali ni gornji stavek prava ključna-nota kasnejše rozenkrojcerske filozofije? Parabrahm je, na kratko, kolektivno nakopičenje Kozmosa v njegovi neskončnosti in večnosti, “TISTO” in “TO”, čemur deljenih nakopičenj ni mogoče pripisati. “TO je bilo na začetku Samost, le edini” (Aitareya Upanishad); veliki Sankaracharya razlaga, da se “TO” nanaša na Univerzum (Jagat); smisel besed “na začetku” pa je v pomenu pred zaploditvijo pojavnega Univerzuma.

Okultisti so zato glede gornjega načela enotni z Advaita Vedantin filozofi. Oni pravijo, da na filozofski osnovi ni mogoče sprejeti zamisli o absolutnem VSE, ki ustvarja ali celo razvija “Zlato-Jajce”, v katerega naj bi vstopili, da bi samega sebe preoblikovali v Brahmo - Kreatorja, ki nato samega sebe razširi v bogove in ves vidni Univerzum. Oni pravijo, da Absolutna Združenost ne more preiti v Neskončnost; kajti Neskončnost predpostavlja brezmejno širitev neke stvari in trajanje te “neke stvari”; in Eno Vse, tako kot Prostor - ki je njegova edina mentalna in fizična predstavitev na tej Zemlji, ali na naši ravni obstoja - ni niti objekt niti subjekt zaznave. Če bi edino Večno Neskončno Vse, Vseprisotna Združenost, lahko preko periodičnih manifestacij, namesto tega, da se nahaja v Večnosti, postalo raznovrstni Univerzum ali mnogotera osebnost, bi ta Združenost prenehala biti eno. Locke-ova zamisel, da “čisti Prostor ni sposoben ne odpora in ne Gibanja” ni točna. Prostor ni niti “brezmejna praznina” niti “pogojena polnost”, ampak oboje, ker je na ravni absolutne abstrakcije vedno-nespoznavno Božanstvo, ki je praznina le za omejene ume, in na ravni mayavične zaznave Plenum, absolutni Zbiralnik vsega, kar obstoja, najsi manifestirano ali nemanifestirano: in zato tisto ABSOLUTNO VSE. Ni razlike med krščansko apostolskim “V Njem živimo, se gibljemo in bivamo” in hindujsko rishijevskim “Univerzum živi v, se razvija iz, in se bo povrnil, v Brahman-a (Brahma)”: kajti Brahman (neuter - brezspolni) nemanifestirani, je tisti Univerzum in abscondito, in Brahma, manifestirani, je Logos, ki postane moški-ženska v simboličnih ortodoksnih dogmah, Bog Apostola-Iniciata in Rishija, ki je tako Nevidni kot Vidni PROSTOR. Prostor se v ezoteričnem simbolizmu imenuje “Sedem-Kožna Večna Mati-Oče”. Iz njegove nediferencirane proti njegovi diferencirani površini ga sestavlja sedem plasti.

“Kaj je tisto, kar je bilo, je in bo, najsi Univerzum je, ali pa ne; najsi bogovi so, ali pa ni nobenega?” sprašuje ezoterični Senzar-ski Katekizem. In podani odgovor je - PROSTOR.

Tako ni Edini Neznani vedno-prisotni Bog v Naravi, ali Narava in abscondito, tisto, kar naj bi zavračali, ampak je to Bog človeške dogme in njegova počlovečena “Beseda”. V svojem neskončnem samoljublju in prirojenem ponosu ter nečimrnosti jo je človek s svojo svetoskrunsko roko sam oblikoval iz materiala, ki ga je našel v svoji lastni mali možganski tovarni in jo vsilil človeštvu kot neposredno razodetje iz edinega nerazodetega PROSTORA. Okultist sprejema razodetje kot prihajajoče iz božanstva, a še vedno iz omejenih Bitij, manifestiranih življenj, in nikoli iz Nemanifestiranega EDINEGA ŽIVLJENJA; iz tistih entitet, poimenovanih Prvobitni Človek, Dhyani-Buddhas ali Dhyan Chohans, Rishi-Prajapati hindujcev, Elohim ali Sinovi Boga, Planetarni Duhovi vseh narodov, ki so postali za ljudi Bogovi. On filozofsko obravnava tudi Adi-Sakti - neposreden izliv Mulaprakriti, večni KOREN TISTEGA, in ženski aspekt Kreativnega Vzroka Brahma-e, v njeni akasični obliki Univerzalne Duše - kot filozofsko Mayo in kot vzrok za človeško Mayo. Toda ta zorni kot mu ne preprečuje, da ne bi bil prepričan v njen obstoj tako dolgo, dokler traja, namreč za eno Manvantaro; pa tudi, da ne bi uporabil A'kasa-e, žarčenja Mulaprakriti, za praktične namene, povezane, tako kot je Duša-Sveta, z vsemi naravnimi pojavi, znanimi ali neznanimi znanosti.

Najstarejše religije sveta - eksoterično, kajti ezoteričen koren ali temelj je eden - so indijska, mazdeanska in egipčanska. Nato pride kaldejska, rezultat le-teh - ki je sedaj za svet popolnoma izgubljena, razen v svojem popačenem sabeanizmu, kakršnega so sedaj predstavili arheologi; nato pride, če preskočimo nekaj religij, ki jih bomo omenili kasneje, judovska, ezoterična, kakršna je v Kabali, kjer sledi smeri babilonskega magizma; eksoterična, kakršna je v Genezi in Pentateuch-u, kot zbirka alegoričnih legend. Če jih beremo v luči Zohar-ja, so prva štiri poglavja Geneze odlomek iz visoko filozofske strani v Kozmogoniji Sveta. Če jih pustimo v njihovi simbolični preobleki, so otroška pravljica, neprijeten trn v peti znanosti in logike, očiten učinek Karme. To, da so jih pustili, da služijo kot uvod v krščanstvo, je bilo kruto maščevanje Rabbijev, ki so bolje vedeli, kaj je pomenil njihov Pentateuch. To je bil tihi protest zoper njih osiromašenje in Židje so sedaj gotovo na boljšem kot njihovi tradicionalni preganjalci. Zgoraj imenovane ezoterične veroizpovedi bodo pojasnjene v luči Univerzalne doktrine v nadaljevanju.

Okultni katekizem vsebuje naslednja vprašanja in odgovore:

“Kaj je to, kar vedno je?” “Prostor, večni Anupadaka.”[3]“Kaj je to, kar je vedno bilo?” “Klica v Korenu.” “Kaj je to, kar vedno prihaja in odhaja?” “Veliki Dih.” “Torej, obstojajo tri Večnosti?” “Ne, tri so eno. Tisto, kar vedno je, je eno, tisto, kar je vedno bilo, je eno, tisto, kar vedno biva in nastaja, je tudi eno: in to je Prostor.”
“Razloži, oh Lanoo (učenec).” - “Eno je neprekinjen Krog (Obroč), brez oboda, kajti ni nikjer in je povsod; Eno je brezmejna raven Kroga, ki objavlja premer le med obdobji manvantare; Eno je nedeljiva točka, ki je ne najdemo nikjer, a je med temi obdobji zaznana povsod; je Navpična in Vodoravna, Oče in Mati, vrh in osnova Očeta, dve skrajnosti Matere, ki v realnosti ne segata nikamor, kajti Eno je Obroč kot tudi obroči, ki so znotraj tega Obroča. Svetloba v temi in tema v svetlobi: “Dih, ki je večen.” Napreduje od zunaj navznoter, ko je povsod, in od znotraj navzven, ko ni nikjer - (to je, maya,[4] eden od centrov[5]). Se širi in krči (izdih in vdih). Ko se širi, se mati razširi in razprši; ko se krči, se mati umika nazaj in zbira. To povzroči obdobja Evolucije in Razgradnje, Manvantare in Pralaye. Klica je nevidna in ognjena; Koren (raven kroga) je hladen; a med Evolucijo in Manvantaro je njeno oblačilo mrzlo in žareče. Topel Dih je Oče, ki požre potomstvo Elementa z mnogimi obrazi (heterogene); in pusti tiste z enim obrazom (homogene). Hladen Dih je mati, ki jih snuje, oblikuje, poraja in sprejema nazaj v svoja nedra, da bi jih ob Svitu (Dneva Brahme ali Manvantare) ponovno oblikovala ...”

Da bi tudi običajen bralec pridobil bolj jasno razumevanje, je potrebno omeniti, da Okultna Znanost pozna Sedem Kozmičnih Elementov - štiri povsem fizične in petega (Ether) pol-materialnega, ki bo postal viden v ozračju proti koncu našega Četrtega Obhoda, da bi nadvladoval ostale med celotnim Petim. Preostala dva sta za sedaj povsem onstran obsega človeške zaznave. Vendar se bosta kot slutnja pojavila med 6. in 7. Raso tega Obhoda ter postala znana v 6. in 7. Obhodu. Teh sedem elementov, s svojimi brezštevilnimi Pod-Elementi, ki jih je precej več kot tistih, ki jih pozna znanost, so preprosto pogojena predrugačenja in aspekti enega in edinega Elementa. Slednji ni Ether, celo ne A'kasa, ampak njun vir. Peti Element, ki ga sedaj Znanost zagovarja čisto odkrito, ni Ether, o katerem je domneval Sir Isaac Newton - četudi ga imenuje s tem imenom, ker ga je v svojem umu verjetno povezal z Aether-om, “Očetom-Materjo” starodavnih časov. Tako Newton intuitivno pravi, “Narava je neprekinjen krožni delavec, ki poraja tekočine iz trdnih snovi, trdne snovi iz hlapljivih in hlapljive iz trdnih, subtilne iz grobih in grobe iz subtilnih ... Zato bi morda lahko vse stvari izvirale iz Ethra (Hypoth,1675).

Bralec mora imeti na umu, da podani Stihi obravnavajo le Kozmogonijo našega lastnega planetarnega sistema in tega, kar je vidno okoli njega po solarni Pralayi. Tajna učenja v zvezi z Evolucijo Univerzalnega Kozmosa ni mogoče podati, ker jih ne morejo razumeti niti najvišji umi te dobe, in ker izgleda, da je le redkim Iniciatom, celo med najvišjimi, dovoljeno razmišljati o tem vprašanju. Še več, Učitelji odkrito govorijo, da niti najvišji Dhyan-Chohans niso nikoli prodrli v skrivnosti onstran tistih mej, ki ločijo milijarde Solarnih sistemov od “Osrednjega Sonca”, kakor se imenuje. Zato se podano nanaša le na naš viden Kozmos po “Noči Brahme”.

Preden bralec nadaljuje z obravnavo Stihov iz Knjige Dzyan, ki predstavljajo osnovo pričujočega dela, je absolutno nujno, da se seznani z nekaterimi temeljnimi pojmi, ki so osnova, in ki prepajajo celoten sistem mišljenja h kateremu je povabljena njegova pozornost. Teh osnovnih idej je le nekaj, in od jasnega dojemanja le-teh je odvisno razumevanje vsega tistega, kar sledi; zato ni potrebno nobeno opravičilo, če prosimo bralca naj se, preden začne s pregledom samega dela, najprej seznani z njimi.

Tajni Nauk utemeljuje tri temeljne predloge:

(a) Vseprisotni, Večni, Brezmejni in Nespremenljivi PRINCIP, o katerem je vsako razmišljanje nemogoče, kajti presega moč človekovega umevanja in ga kakršen koli človeški izraz ali prispodoba le osiromaši. Je onstran obsega in dosega mišljenja - z besedami Mandukya Upanishad, “neumljiv in neizrekljiv”.

Da bi postale te ideje bolj jasne običajnemu bralcu, nadaljujmo s predpostavko, da obstoja le ena absolutna Realnost, ki obstoja pred vsem manifestiranim, pogojenim bivanjem. Ta Neskončni in Večni Vzrok - ki ga sedanja evropska filozofija medlo opredeljuje kot “Ne-zavestni” in “Nespoznavni” - je brezkorenski koren “vsega, kar je bilo, je, in vedno bo”. Seveda je brez vseh atributov in v bistvu brez kakršnega koli odnosa do manifestiranega, omejenega Bivanja. Je prej “Bitnost” kot pa Bivanje (v sanskritu, Sat) in onstran vsega mišljenja ali razmišljanja.

To “Bit-nost” v Tajnem Nauku simbolizirata dva aspekta. Po eni strani absolutni Abstraktni Prostor, ki predstavlja golo subjektivnost, tisto stvar, ki je noben človeški um ne more, ne izključiti iz katerega koli spoznavanja ne sam spoznati. Po drugi strani pa absolutno Abstraktno Gibanje, ki predstavlja Nepogojeno Zavest. Celo naši zahodni misleci so pokazali, da je Zavest za nas nespoznavna, razen ob spremembi, in gibanje najbolje simbolizira spremembo, njeno bistveno značilnost. Ta drugi aspekt edine Realnosti simbolizira tudi termin “Veliki Dih”, dovolj grafičen simbol, da ne potrebuje nadaljnje osvetlitve. Tako, torej je prvi, temeljni aksiom Tajnega Nauka ta EDINA ABSOLUTNA - BIT-NOST - ki jo simbolizira omejena inteligenca, teološka Trojica.

Parabrahm (Edina Realnost, Absolutno) je polje Absolutne Zavesti, to je, tiste Esence, ki ni v nikakršnem odnosu do pogojenega obstoja, in za katero je zavesten obstoj pogojeni simbol. Toda, ko v mišljenju enkrat zapustimo to (za nas) Absolutno Negacijo, nenadoma nastopi dvojnost v nasprotju Duh (ali zavest) in Materija, Subjekt in Objekt.

Vendar pa bi morali na Duh (ali Zavest) in Materijo gledati, ne kot na dve neodvisni realnosti, ampak kot na dva obraza ali aspekta Absolutnega (Parabrahm), ki predstavljata osnovo pogojenega Bivanja, najsi subjektivnega ali objektivnega.

Če obravnavamo to metafizično triado kot Koren, iz katerega napreduje vsa manifestacija, prevzame veliki Dih značaj predkozmične Ideacije. Je fons et origo sile in celotne individualne zavesti ter priskrbi vodstveno inteligenco v širnem načrtu kozmične Evolucije. Po drugi strani pa je predkozmičen Koren-Substanca (Mulaprakriti) tisti aspekt Absolutnega, ki je v osnovi vseh objektivnih ravni Narave.

Prav tako kot je pred-Kozmična Ideacija koren celotne individualne zavesti, tako je pred-Kozmična Substanca podstat materije na raznovrstnih stopnjah njene diferenciacije.

Zato bo postalo jasno, da je nasprotje teh dveh aspektov Absolutnega bistveno za obstoj “Manifestiranega Univerzuma”. Ločeno od Kozmične Substance se Kozmična Ideacija ne more manifestirati kot individualna zavest, saj se le preko vehikla[6] iz materije zavest pojavi kot “Jaz sem jaz”, kajti fizična osnova je nujna, da se žarek Univerzalnega Uma osredotoči na določeno stopnjo kompleksnosti. Nadalje, ločena od Kozmične Ideacije, bi bila Kozmična Substanca le prazna abstrakcija, ki ji ne bi moglo slediti nobeno pojavljanje zavesti.

Zato je Manifestirani Univerzum prepojen z dvojnostjo, ki je, nekako, samo bistvo njegovega OB-stoja kot “manifestacije”. A prav tako kot sta nasprotna pola Subjekt in Objekt, Duh in Materija, le aspekta Ene Združenosti, v katero sta vključena, tako obstoja v manifestiranem Univerzumu “nekaj”, kar veže Duh na Materijo, Subjekt na Objekt.

To nekaj, ki je trenutno neznano za zahodno razmišljanje, okultisti imenujejo Fohat. To je “most”, preko katerega se “Ideje”, ki obstojajo v “Božanskem Mišljenju” vtisnejo v Kozmično Substanco kot “Zakoni Narave”. Fohat je zato dinamična energija Kozmične Ideacije; ali, če nanjo pogledamo z druge plati, inteligentni medij, vodstvena moč celotne manifestacije, “Misel Božanstva”, ki se prenaša in manifestira preko Dhyan Chohanov[7], Arhitektov vidnega Sveta. Tako prihaja naša zavest iz Duha ali Kozmične Ideacije; iz Kozmične Substance pa številni vehikli, v katerih se ta zavest individualizira in doseže samo - ali odsevajočo - zavest; medtem ko je Fohat, v svojih raznovrstnih manifestacijah, skrivnostna vez med Umom in Materijo, oživljajoči princip, ki naelektri atom v življenje.

Naslednji povzetek bo bralcu priskrbel bolj jasno predstavo:

(1) ABSOLUTNO; Parabrahm Vedantov ali edina Realnost, SAT, ki je, kot pravi Hegel, tako absolutno Bivanje kot Ne-Bivanje.

(2) Prva manifestacija, neosebna, in, v filozofiji, nemanifestirani Logos, predhodnik “manifestiranega”. To je “Prvi Vzrok”, “Ne-zavestno” evropskih panteistov.

(3) Duh-Materija, ŽIVLJENJE; “Duh Univerzuma”, Purusha in Prakriti, ali drugi Logos.

(4) Kozmična Ideacija, MAHAT ali Inteligenca, Univerzalna Duša Sveta; Kozmični Noumenon Materije, osnova inteligentnih delovanj v in s strani Narave, imenovana tudi MAHA-BUDDHI.

EDINA REALNOST; njen dvojen aspekt v pogojenem Univerzumu.

Nadalje Tajni Nauk potrjuje:

(b) Večnost Univerzuma in toto kot brezmejne ravni; periodičnega “igrišča brezštevilnih Univerzumov, ki se neprekinjeno manifestirajo in izginjajo” ter imenujejo “manifestirajoče se zvezde” in “iskre Večnosti”. “Večnost Romarja”<[8] je kot mežikanje Očesa Samo-Obstoja (Knjiga Dzyan). “Pojavljanje in izginjanje Svetov je kot redno plimovanje dotoka in odtoka”. (Glej Del II., “Dnevi in Noči Brahme”.)

Ta druga trditev Tajnega Nauka je absolutna univerzalnost zakona periodičnosti, dotoka in odtoka, plime in oseke, ki ga je fizikalna znanost opazovala in zabeležila na vseh področjih narave. Izmenjava Dneva in Noči, Življenja in Smrti, Sna in Budnosti, je tako splošno dejstvo, tako popolnoma univerzalno in brez izjeme, da je mogoče z lahkoto dojeti, da v njej vidimo enega od absolutno temeljnih zakonov Univerzuma.

Nadalje, Tajni Nauk uči:

(c)  O temeljni istovetnosti vseh Duš z Univerzalno Nad-Dušo, ki je sama po sebi aspekt Neznanega Korena; in o obveznem romanju vsake Duše - njene iskre - preko Cikla Inkarnacij (ali “Nujnosti”) in preko celotnega tega obdobja v skladu s Cikličnim in Karmičnim zakonom. Z drugimi besedami, noben čisto duhovni Buddhi (Božanska Duša) ne more imeti neodvisnega (zavestnega) obstoja, dokler ni iskra, ki je izšla iz čiste Esence Univerzalnega Šestega Principa - ali NAD-DUŠE - (a) prešla preko vsake od osnovnih oblik pojavnega sveta dotične Manvantare, in (b) pridobila individualnost, najprej preko naravne vzpodbude in nato preko samo-vzpodbujenih in samo-zamišljenih naporov (preverjenih s strani njene Karme) ter se tako vzpela preko vseh stopenj inteligence, od najnižjega do najvišjega Manasa, od minerala in rastline do najbolj svetega arhangela (Dhyani Buddha). Osrednja doktrina Ezoterične filozofije ne dopušča nobenih privilegijev ali posebnih darov v človeku, razen tistih, ki jih je osvojil njegov lastni Ego z osebnim naporom in zaslugo skozi dolge nize metempsihoze in reinkarnacij. To je razlog za to, da hindujci pravijo, da je Univerzum Brahman in Brahma, kajti Brahman je v vsakem atomu v univerzumu in šest principov v naravi ves rezultat - raznovrstno diferencirani aspekti - SEDMEGA in EDINEGA, edine realnosti v Univerzumu, najsi Kozmičnem ali mikro-kozmičnem; in tudi razlog za to, zakaj gleda metafizična antiphrasis na permutacije (psihične, duhovne in fizične) ŠESTEGA (Brahma vehikel Brahman-a) na ravni manifestacije in oblike kot na utvarne in Mayavične. Kajti, četudi je koren vsakega posameznega atoma in vsake kolektivne oblike Sedmi Princip ali Edina Realnost, v njej manifestirana pojavna in začasna pojavnost vseeno ni nič drugega kot le bežna utvara naših čutov.

V svoji absolutnosti je Edini Princip v svojih dveh aspektih (Parabrahman in Mulaprakriti) brezspolen, nepogojen in večen. Njegovo periodično (manvantarično) izlivanje - ali prvotno žarčenje - je tudi Edino, androgeno in pojavno omejeno. Ko nato žarčenje žarči so tudi vsa njegova žarčenja androgena, da bi postala v njegovih nižjih aspektih moški in ženski princip. Po Pralayi, najsi veliki ali mali (slednja pušča svetove v status quo[9]), je tista, ki se prva ponovno prebudi v dejavno življenje, plastična Akasa, Oče-Mati, Duh in Duša Ethra, ali raven na površini Kroga. Prostor se pred svojo Kozmično dejavnostjo imenuje “Mati”, na prvi stopnji ponovne prebuditve pa Oče-Mati ...

Takšna so osnovna spoznanja, na katerih počiva Tajni Nauk.

Ne bi bilo na mestu, da bi se tu spuščala v kakršnokoli branjenje ali dokazovanje njihove inherentne razumnosti; niti se ne morem ustavljati, da bi pokazala, kako so dejansko vključena - čeprav preveč pogosto pod zavajajočo preobleko - v vsak sistem mišljenja ali filozofije, ki je vreden tega imena.

Ko bralec enkrat pridobi jasno razumevanje teh spoznanj in spozna svetlobo, ki jo mečejo na vsak problem v življenju, v njegovih očeh ne bodo potrebovala nobenih nadaljnih dokazovanj, kajti njih resnica bo zanj tako očitna kot sonce na nebu. Zato prehajam na področje Stihov, takih kot so podani v tem zvezku, in dodajam obris njihovega ogrodja, v upanju, da bom olajšala študentovo nalogo, če predenj postavim nekaj besed, s katerimi pojasnjujem njihov splošen koncept.

Zgodovina kozmične evolucije, kakršna je zastavljena v Stihih, je tako-rečeno abstraktna algebraična formula te Evolucije. Zato študent ne sme pričakovati, da bo našel poročilo o vseh stadijih in preoblikovanjih, ki so se odvila med prvimi začetki “Univerzalne” Evolucije in našim sedanjim stanjem. Podati takšno poročilo bi bilo nemogoče, ker bi bilo nedojemljivo za ljudi, ki ne morejo dojeti niti narave ravni obstoja, ki se nahaja takoj za to, na katero je ta trenutek omejena njihova zavest.

Zato Stihi podajajo abstraktno formulo, ki jo je mogoče prenesti, mutatis mutandis, na celotno evolucijo; na to naše drobne zemlje, na tisto verige planetov, za katero je zemlja le ena od teh, do tiste Solarnega Univerzuma, kateremu ta veriga pripada, in tako naprej, po vzpenjajoči se lestvi, dokler se um ne opoteče in izčrpa od napora.

Sedem Stihov, podanih v tem zvezku, predstavlja sedem meja te abstraktne formule. Nanašajo se na in opisujejo sedem velikih stadijev evolucijskega procesa, o katerih govorijo Purane kot o “Sedmih Kreacijah” in Biblija kot o “Dnevih” Kreacije.

Prvi Stih opisuje stanje EDINEGA VSE med Pralayo, med prvim utripom ponovno prebujajoče se manifestacije. Trenutek premisleka pokaže, da je tako stanje lahko le simbolično; ni ga mogoče opisati. Niti ga ni mogoče simbolizirati kako drugače kot le z zanikanji; kajti, ker je to stanje Absolutnosti per se, ne more posedovati nobenega od tistih posebnih atributov, ki nam služijo za opis predmetov z določenimi termini. Zato je mogoče to stanje nakazati le z zanikanji vseh tistih najbolj abstraktnih atributov, ki jih ljudje bolj čutijo kot pa umevanjo, kot najbolj oddaljene meje, ki jih še lahko doseže njihova moč pojmovanja.

Stadij, ki je opisan v drugem Stihu, je za zahodni um tako zelo istoveten s tistim, ki je opisan v prvem Stihu, da bi že samo podajanje predstave o njuni razliki zahtevalo lastno razpravo. Zato je potrebno prepustiti intuiciji in višjim sposobnostim bralca, da dojame, tolikor kolikor pač lahko, pomen uporabljenih alegoričnih stavkov. Resnično, vedeti moramo, da se vsi Stihi pozivajo bolj na notranje sposobnosti kot pa na običajno dojemanje fizičnih organov.

Tretji Stih opisuje ponovno prebuditev Univerzuma v življenje po Pralayi. Opisuje pojavljanje “Monad” in njihovo stanje vsrkanosti v EDINO; najbolj zgodnjo in najvišjo stopnjo v oblikovanju “Svetov”, pri čemer je termin Monada tisti, ki ga lahko enakovredno uporabimo tako za najbolj obsežen Solarni Sistem kot za najbolj droben atom.

Četrti Stih prikazuje diferenciacijo “Klice” Univerzuma v sedmerno hierarhijo zavestnih Božanskih Moči, ki so dejavne manifestacije Edine Najvišje Energije. To so snovalci, oblikovalci in končno kreatorji celotnega manifestiranega Univerzuma, v edinem smislu, v katerem je ime “Kreator” razumno; ti vnašajo vanj informacijo in ga vodijo; so inteligentna Bitja, ki urejajo in nadzirajo evolucijo ter v sebi utelešajo tiste manifestacije EDINEGA ZAKONA, ki jih poznamo kot “Zakone Narave”.
Izvorno so znani kot Dhyan Chohani, čeprav ima vsaka od teh raznovrstnih skupin v Tajnem Nauku svojo lastno označbo.
Ta stopnja evolucije je v hindujski mitologiji opisana kot “Kreacija” Bogov.

V petem Stihu je opisan proces oblikovanja sveta. Najprej razpršitev Kozmične Materije, nato “ognjenega vrtinca”, prva stopnja v oblikovanju meglice. Ta meglica se zgosti in nato, potem ko preide skozi raznovrstna preoblikovanja, oblikuje Solarni Univerzum, Planetarno Verigo, ali pa posamezen Planet.

Naslednji stadiji v oblikovanju “Sveta” so nakazani v šestem Stihu in pripeljejo evolucijo takega sveta navzdol do njegovega četrtega velikega obdobja, ki ustreza obdobju, v katerem živimo sedaj.

Sedmi Stih nadaljuje z zgodovino in sledi sestopu življenja navzdol do pojavljanja Človeka, s čemer zaključuje Prvo Knjigo Tajnega Nauka.

Razvoj “Človeka”, od njegovega prvega nastopa na tej zemlji in v tem Obhodu, do stanja, v katerem ga najdemo sedaj, bo predstavljal vsebino Drugega Zvezka.

Stihi, ki oblikujejo tezo za vsako poglavje, so vseskozi podani v svoji sodobno prevedeni različici, saj bi bilo še slabše kot nekoristno, če bi naredili predmet še težavnejši z vnašanjem arhaičnega besedila iz Izvirnika, z njegovim zagonetnim stilom in besedami. Podajajo izvlečke iz tibetanskih in sanskritskih prevodov izvirnih Senzar-skih Komentarjev in Razlag Knjige Dzyan - ki so sedaj prvič prevedeni v evropski jezik. Skoraj ni potrebno omenjati, da so podani le deli sedmih Stihov. Če bi bili ti objavljeni v celoti, bi ostali nedojemljivi za vse, razen za nekatere višje okultiste. Prav tako ni nobene potrebe, da bi bralcu zagotovili, da določene prepovedane odlomke pisateljica, ali bolje, ponižna zapisovalka, ne razume nič bolj kot večina neposvečenih. Da bi olajšali branje in se izognili pogostim preusmerjanjem na opombe, se je zdelo najbolje, da so besedila in razlage povezane z uporabo sanskritskih in tibetanskih lastnih imen, če se tem ni bilo mogoče izogniti, raje, kot pa da bi uporabili izvirnike. Še posebej zato, ker so omenjeni termini obče sprejeti sinonimi, medtem ko zadnje med seboj uporabljajo le Mojstri in njihovi chelas (ali Učenci).

Ker je to delo napisano za poučevanje študentov Okultizma in ne zaradi koristi filologov, se lahko izognemo tujim terminom, če je to le mogoče. Neprevedljivi termini, nedojemljivi, razen takrat, ko je njihov pomen pojasnjen, so ostali in so vsi podani v svoji sanskritski obliki. Ti so, skoraj v vseh primerih, zadnja razvojna stopnja prvotnega jezika in pripadajo Peti Korenski Rasi. Sanskrita, takšnega kakršen je znan sedaj, Atlantidi niso govorili. Tako večino filozofskih terminov, ki so uporabljeni v indijskih sistemih po obdobju Mahabharate, v Vedah ne najdemo. V izvirnih Stihih se zato srečamo le z njihovimi sinonimi. Bralca še enkrat vabimo naj obravnava vse to, kar bo sledilo, če želi, kot pravljico; v najboljšem primeru kot eno od zaenkrat še nedokazanih špekulacij sanjačev; in v najslabšem primeru kot eno izmed mnogih znanstvenih hipotez, preteklih, sedanjih in bodočih, nekaterih uničenih, drugih še vedno hirajočih. V nobenem primeru ni slabša od številnih znanstvenih teorij; in v vsakem primeru je bolj filozofska in verjetna.


[1](II, str.264-5.)

[2] (Brahman.)

[3] Pomeni “brez staršev”- glej v nadaljevanju.

[4] Ezoterična flozofija, ki kot Mayo (ali utvaro nevednosti) obravnava vsako omejeno stvar, mora nujno gledati z enakimi očmi tudi na vsak intra-kozmičen planet in telo, ker sta nekaj organiziranega in zato omejenega. Zato se obrazec “napreduje od zunaj navznoter, itd.” nanaša v prvem delu stavka na začetek obdobja Mahamanvantare ali velike re-evolucije po obdobju popolnih periodičnih razgraditev vsake sestavljene oblike v Naravi (od planeta do molekule) v njeno osnovno esenco ali element; in v njegovem drugem delu na delno ali lokalno manvantaro, ki je lahko solarna ali celo planetarna.

[5] S “centrom” je mišljen center energije ali Kozmično gorišče; ko se dovrši tako imenovana “Kreacija” ali oblikovanje planeta, s tisto silo, ki jo Okultisti označujejo kot Življenje, Znanost pa kot “energija”, takrat se proces odvija od znotraj navzven, pri čemer je rečeno, da vsak atom sam vsebuje kreativno energijo božanskega diha. Medtem ko po absolutni pralayi, ali ko predobstoječi material sestavlja le EDINI Element in je DIH “povsod”, slednji deluje od zunaj navznoter, pa začne po manjši pralayi, ko je vse ostalo v status quo - tako rečeno v zamrznjenem stanju, kot luna - ob prvem utripu manvantare planet ali planeti svoje ponovno vstajenje v življenje od znotraj navzven.

[6] V sanskritu imenovan Upadhi.

[7] V krščanski teologiji imenovani: Arhangeli, Serafini, itd.

[8] “Romar” je naziv za našo Monado (dva v enem) med njenim ciklom inkarnacij. Je edini nesmrtni in večni princip v nas, ker je nedeljivi del integralne celote - Univerzalnega Duha, iz katerega izhaja in v katerega se vsrka ob koncu cikla. Ko pravimo, da izhaja iz Edinega Duha, uporabljamo neroden in netočen izraz, ker v angleškem jeziku nimamo ustreznih besed. Vedanti to imenujejo Sutratma (Nit-Duša), vendar se tudi njihova razlaga nekoliko razlikuje od tiste okultistov; razlika, katere razlago pa je vendarle potrebno prepustiti Vedantom samim.

[9] Dan, ki je sedaj postal v sodobni kitajski in tibetanski fonetiki ch'an, je splošen termin za ezoterične šole in njihovo literaturo. V starih knjigah je beseda Janna definirana kot “preoblikovanje človekovega jaz-a z meditacijo in znanjem”, kot drugo, notranje rojstvo. Zato Dzan, fonetično Djan, “Knjiga Dzyan”.