Tajni nauk
Helena Petrovna Blavatsky

DEL I

KOZMIČNA EVOLUCIJA
V sedmih Stihih, prevedenih iz Knjige Dzyan

 

Povzetek

Poskušajmo sedaj narediti povzetek in pokazati, z obsežnostjo predstavljenih snovi, kako težko, če že ne nemogoče, jih je v celoti obdelati.

(1) Tajni Nauk je zbrana Modrost Dob in že njegova kozmogonija sama je najbolj čudovit in razdelan sistem. Toda skrivnostna moč okultnega simbolizma je takšna, da so vsa dejstva, ki so dejansko tako zaposlovala neštete generacije iniciranih vidcev in prerokov, da so urejali, zapisovali in razlagali osupljive nize evolucijskega napredovanja, zapisana na nekaj straneh geometrijskih znakov in glifov. Nima smisla govoriti, da sistem, za katerega gre, ni plod domišljije enega ali več osamljenih posameznikov. Da je neprekinjen zapis, ki mu nudi kritje tisoče generacij vidcev, katerih upoštevanja vredne izkušnje so bile namenjene preizkušanju in preverjanju tradicij, ki so se predajale ustno od rase do rase, učenj višjih in vzvišenih Bitij, ki so bdeli nad otroško dobo Človeštva. Da so dolge dobe “Modri Ljudje” Pete Rase, ki so se ohranili in rešili pred zadnjo kataklizmo in premikom kontinentov, preživeli svoja življenja v učenju, ne poučevanju. Kako so to počeli? Odgovor se glasi: s pregledovanjem, preizkušanjem in preverjanjem starih tradicij s strani neodvisnih vizij velikih Adeptov v vsakem oddelku Narave; to je, ljudi, ki so razvili in izpopolnili svoje fizične, mentalne, psihične in duhovne ustroje do največje možne stopnje. Nobena vizija nekega Adepta ni bila sprejeta, dokler ni bila preverjena in potrjena z vizijami - tako sprejemljivimi, da so lahko stale kot neodvisen dokaz - drugih Adeptov in s stoletji izkušnje.

(2) Temeljni zakon v tem sistemu, osrednja točka, iz katere vse izhaja, okoli katere in proti kateri vse gravitira in na katero je pripojena vsa njegova filozofija, je Edini homogeni božanski PRINCIP-SUBSTANCA, edini korenski vzrok.

Imenuje se “Princip-Substanca”, kajti na ravni manifestiranega Univerzuma postane “Substanca”, utvara, medtem ko ostaja “Princip” v abstraktnem, vidnem in nevidnem PROSTORU, ki je brez začetka in konca. Je vse-navzoča Realnost: neosebna, ker vsebuje vse in vsako stvar. Njegova ne-osebnost je temeljni koncept Sistema. Je latenten v vsakem atomu Univerzuma in je sam po sebi Univerzum.

(3) Univerzum je periodična manifestacija te neznane Absolutne Esence. To najbolje opišemo kot, ne Duh ne Materija, ampak oboje. “Parabrahman in Mulaprakriti” sta, dejansko Eno, pa vendar dvoje, v univerzalnem pojmovanju manifestiranega, celo v pojmovanju Edinega Logosa, njegove prve manifestacije, za katero se TO pojavi iz objektivnega stališča Edinega Logosa kot Mulaprakriti in ne kot Parabrahman; kot njegova tančica, ne pa kot za njim skrita Edina Realnost, ki je ne-pogojena in absolutna.

(4) Univerzum se, z vsem, kar je v njem, imenuje MAYA, kajti v njem se trenutno nahaja vse, od kratkotrajnega življenja kresnice do tistega sonca. Pa vendar je Univerzum dovolj realen za zavestna bitja v njem, ki so enako nerealna, kot je on sam.

(5) Vsaka stvar v Univerzumu, v vseh njegovih kraljestvih, je ZAVESTNA: to je, obdarjena z zavestnostjo svoje lastne vrste in na svoji lastni ravni zaznavanja. Mi ljudje moramo vedeti, da zato, ker mi ne zaznavamo kakršnihkoli znamenj, ki bi jih lahko prepoznali kot zavest, recimo, v kamnih, še nimamo pravice preprosto reči, da tam ne obstoja nobena zavest. Ne obstaja nič takega kot je, najsi “mrtva” ali “slepa” materija, kakor tudi ne obstaja “slepi” ali “ne-zavesten” Zakon. Kaj takega nima mesta med pojmovanji Okultne filozofije.

(6) Univerzum nastane in je voden od znotraj navzven. Kakor zgoraj, tako spodaj; kakor na nebu, tako na zemlji; in človek, mikrokozmos - mikrokozmos in miniaturni posnetek makrokozmosa - je živa priča za ta Univerzalni Zakon in za način njegovega delovanja. Vidimo, da vsako zunanje gibanje, dejanje, kretnjo, najsi hoteno ali mehansko, organsko ali mentalno, proizvede in predhodi notranje čutenje ali čustvo, volja ali hotenje in mišljenje ali um. Tako kot se nobeno zunanje gibanje ali sprememba v človekovem zunanjem telesu, če je normalna, ne more odviti, če je ne izzove neka notranja spodbuda preko ene od treh imenovanih funkcij, tako je tudi v zunanjem ali manifestiranem Univerzumu. Celotni Kozmos vodijo, nadzirajo in oživljajo skoraj brezkončni nizi Hierarhij čutečih Bitij, od katerih vsako izvaja svoje poslanstvo, in ki - najsi jim damo eno ali drugo ime, najsi jih imenujemo Dhyan Chohani ali Angeli - so “sli” le v tem smislu, da so posredniki Karmičnega in Kozmičnih Zakonov. Po svojih ustreznih stopnjah zavesti in inteligence se neskončno razlikujejo; in če bi vse imenovali čisti Duhovi, bi to pomenilo spustiti se v poetično domišljijo. Kajti vsako od teh bitij je bodisi bilo, ali pa se pripravlja na to, da postane človek, če ne v sedanjem, pa v preteklem ali v prihajajočem ciklu (Manvantari). To so izpopolnjeni, ko niso začetniški, ljudje; in v njihovih višjih, manj materialnih področjih, se moralno razlikujejo od zemeljskih človeških bitij le po tem, da so brez čutenja osebnosti in brez človeške čustvene narave - dveh čisto zemeljskih značilnosti. Prvi ali “izpopolnjeni” so se osvobodili teh čutenj, ker (a) ninimajo več teles iz mesa - teže, ki stalno hromi Dušo; in ker so (b), glede na to, da je čisto duhovni element ostal brez ovir in bolj svoboden, manj pod vplivom maye kot je lahko kdajkoli človek, razen če ni Adept, ki ohranja svoji dve osebnosti - duhovno in fizično - povsem ločeni.

Začetniške Monade, ki niso še nikoli imele zemeljskega telesa, ne morejo imeti občutka osebnosti ali EGO-izma. Nobeno od teh Bitij, visoko ali nizko, nima ne individualnosti ne osebnosti kot ločeni Entiteti, to je, nimajo nobene individualnosti v smislu, v katerem človek pravi, “Jaz sem jaz sam in noben drug”; z drugimi besedami, one se ne zavedajo nobene takšne določne ločenosti, kot jo imajo ljudje in stvari na zemlji. Individualnost je značilnost njihovih ustreznih Hierarhij, ne pa njihovih enot; in te značilnosti se razlikujejo le po stopnji ravni, kateri pripadajo te Hierarhije. One so “Živeči”, ker so tokovi, ki so projicirani na Kozmični zaslon Utvare iz ABSOLUTNEGA ŽIVLJENJA; Bitja, v katerih življenje ne more ugasniti prej, preden ne ugasne ogenj nevednosti v tistih, ki ta “Življenja” čutijo. Niso ne “služeči” ne “varujoči” angeli, niti niso “Znanilci Najvišjega”, še manj pa “Sli jeze” kateregakoli Boga, kakršne je ustvarila človeška domišljija. Prositi za njih varstvo je prav tako neumno, kakor verjeti, da si je mogoče zagotoviti njih naklonjenost s kakršnokoli vrsto žrtvovanja; kajti oni so, prav toliko kot človek sam, sužnji in bitja nespremenljivega Karmičnega in Kozmičnega Zakona. Človeku, kakor je v prikazano v Knjigi II., ki je sestavina esenc vseh teh nebeških Hierarhij, lahko kot takemu uspe, da se v določenem smislu povzdigne nad katerokoli Hierarhijo ali Razred ali celo povezavo teh dveh. Rečeno je, da “Človek Devam ne more niti ukazovati niti si pridobiti njih naklonjenosti”. Toda z omrtvičenjem svoje nižje osebnosti in s tem doseganjem celovitega znanja o ne-ločenosti svojega Višjega JAZ-a od Edinega Absolutnega JAZ-a, lahko človek celo med svojim zemeljskim življenjem postane “Eden od Nas”.

(7) Tako je, kakor smo ravnokar prikazali, več kot res, da je vsak tako-imenovani “Duh”, najsi raztelešeni ali pa bodoči človek. Tako, kot so vsi, od najvišjih Arhangelov (Dhyan-Chohanov) pa vse do zadnjega zavestnega “Graditelja” (do podrejenega razreda Duhovnih Entitet), ljudje, ki so pred eoni let živeli na tej ali drugih Oblah, v drugih Manvatarah; tako so vsi ti nižji, pol-inteligentni in ne-inteligentni Elementali bodoči ljudje. Že to dejstvo samo - da je nek Duh obdarjen z inteligenco - je za okultista dokaz, da je tako Bitje moralo biti človek ter moralo pridobiti svoje znanje in inteligenco skozi človeški cikel. V Univerzumu obstaja le ena nedeljiva in absolutna Vsevednost in Inteligenca, in ta utripa v vsakem atomu in v neskončno majhni točki celotnega Kozmosa, ki nima meja in ki ga ljudje imenujejo PROSTOR, ker ga obravnavajo neodvisno od vsega, kar je v njem. Toda prva diferenciacija njenega odseva v manifestiranem svetu je čisto duhovna, in bitja, ki se v njem porajajo, niso obdarjena z zavestjo, ki bi bila kakorkoli povezana s tisto, ki jo poznamo. Tako ne morejo imeti nobene človeške zavesti ali Inteligence, preden si takšne ne pridobijo osebno in individualno.

Ves Naravni red priča o napredujoči hoji proti višjemu življenju. Dokaz za to je celoten proces evolucije s svojimi brezkončnimi prilagoditvami. Že samo dejstvo, da do prilagajanj prihaja, da v boju za obstanek preživijo najbolje usposobljeni, kaže, da je to, kar se imenuje “ne-zavestna Narava” [1], dejansko nakopičenje sil, s katerimi upravljajo pol-inteligentna bitja (Elementali), ki jih vodijo Visoki Planetarni Duhovi (Dhyan Chohani), katerih kolektivna nakopičenja oblikujejo manifestirani verbum ne-manifestiranega LOGOSA in sočasno predstavljajo Univerzumov UM in njegov nespremenljivi ZAKON.

Kakršna koli bo že usoda teh zapisov v oddaljeni prihodnosti, pa upam, da so doslej dokazali naslednja dejstva:

(1) Tajni Nauk ne uči Ateizma, razen v smislu podkrepitve sanskrtske besede nastika, zavračanja idolov, vključno z vsakim antropomorfnim bogom. In v tem smislu je vsak okultist Nastika.

(2) Priznava Logos ali kolektivnega “Kreatorja” Univerzuma; Demiurgos - v smislu predstave o arhitektu kot “Kreatorju” neke zgradbe, ne glede na to, da se ta nikoli ne dotakne niti enega njenega kamna, ampak celotno ročno delo, potem ko priskrbi načrt, prepusti zidarjem. V našem primeru je načrt priskrbela Ideacija univerzuma, medtem ko je bilo delo izgradnje prepuščeno Množicam inteligentnih Moči in Sil. Toda ta Demiurgos ni nikakršno osebnostno Božanstvo, - to je, nek nepopoln, izven-kozmični Bog, - ampak le nakopičenje Dhyan-Chohanov in drugih sil.

Glede slednjih -

(3) Ti so po svojem značaju dvojni, saj so sestavljeni iz (a) iracionalne, grobe Energije, ki je lastna materiji, in iz (b) inteligentne Duše ali kozmične Zavesti, ki usmerja in vodi to energijo ter predstavlja Dhyan-Chohanično Mišljenje, ki odseva Ideacijo Univerzalnega Uma. To se nato med manvantaričnimi obdobji na zemlji kaže kot nenehen niz fizičnih manifestacij in moralnih učinkov, ki vsi služijo Karmi. Ker ta proces ni vedno popoln in ker vseeno kaže vrzeli in pomanjkljivosti ter zelo pogosto celo rezultate očitnih napak - zato nista ne kolektivna Množica (Demiurgos) ne katerakoli od delujočih individualnih Moči ustrezna subjekta za božansko spoštovanje ali čaščenje. Le sama, vedno nespoznavna in nepojmljiva Karana, Brez-vzročni Vzrok vseh vzrokov, bi morala imeti svoje svetišče in oltar na sveti in vedno neshojeni zemlji našega srca - nevidni, nedotakljivi, neomenjeni, razen preko “še vedno drobnega glasu” naše duhovne zavesti. Tisti, ki častijo, bi to morali početi v tišini in posvečeni samoti svojih Duš; [2] s svojim Duhom, kot edinim posrednikom med njimi in Univerzalnim Duhom, s svojimi dobrimi deli, kot edinimi duhovniki in s svojimi grešnimi nameni, kot edinimi vidnimi in objektivnimi svečanimi žrtvami tej Prisotnosti.

(4) Materija je Večna. Je Upadhi (ali fizična osnova) za Edini Neskončni Univerzalni Um, ki v njej gradi svoje ideacije. Zato Ezoteriki menijo, da v Naravi ne obstaja anorganska ali mrtva materija.

(5) Univerzum se je razvil iz svojega idealnega načrta, ki se je skozi Večnost ohranjal v ne-zavestnosti tega, kar Vedanti imenujejo Parabrahman. To je praktično istovetno s sklepi najvišje Zahodne Filozofije - z “vrojenimi, večnimi in samo-obstoječimi Idejami” Platona, ki jih sedaj osvetljuje Von Hartmann.

Dejavna Moč, “Nenehno Gibanje Velikega Diha” ob zori vsakega novega Obdobja Kozmos le prebudi, ga požene v gibanje, s pomočjo dveh nasprotnih si Sil, ki povzročita, da postane objektiven na ravni Utvare. Z drugimi besedami, to dvojno gibanje prenese Kozmos z ravni Večnega Ideala na raven omejene manifestacije ali iz Ne-pojavne na pojavno raven. Vsaka stvar, ki je, je bila in bo, večno JE, celo brezštevilne oblike, ki so omejene in minljive le v svoji objektivni, ne pa tudi v svoji idealni Obliki. V Večnosti [3] so obstajale kot Ideje, ko pa bodo prešle, bodo obstajale kot odsevi. Nobena oblika človeka, niti katere koli živali, rastline ali kamna, ni bila nikoli ustvarjena; “nastajati” je začela šele na naši ravni; to je, se objektivizirati v svojo sedanjo materialnost ali se širiti od znotraj navzven, iz najbolj sublimiranega in nadčutnega bistva v svojo najbolj grobo pojavnost. Zato so naše človeške oblike obstajale v Večnosti kot astralni ali eterični prototipi, skladno z modeli, po katerih so iz svoje lastne esence razvila protoplazmične oblike bodočih Egojev Duhovna Bitja ali Bogovi, katerih dolžnost je bila, da jih privedejo v objektivno bivanje in zemeljsko Življenje. Nakar so, potem ko je bil pripravljen ta človeški Upadhi ali osnovni kalup, začele na te nadčutne kalupe, ki so vsebovali, poleg svojih lastnih, tudi prvine vseh preteklih rastlinskih in bodočih živalskih oblik na tej Obli, delovati naravne zemeljske Sile. Zato je človekova zunanja školjka prešla, preden je prevzela človeško podobo, skozi vsako rastlinsko in živalsko telo.

[1] Narava, če jo obravnavamo v njenem abstraktnem smislu, ne more biti “ne-zavestna”, saj je izliv iz, in zato aspekt (na manifestirani ravni) ABSOLUTNE zavesti. Kje je tisti drzni mož, ki bi si upal rastlinam in celo mineralom zanikati njihovo lastno zavestnost? Vse, kar lahko reče, je le to, da je ta zavest onstran njegovega dojemanja.

[2] “Ko moliš, ne bi smel biti kot hipokriti … ampak bi moral vstopiti v svojo notranjo sobo in zapreti svoja vrata ter moliti k svojemu Očetu, ki je v skrivnem.” (Matej, VI., 5-6). Naš Oče je “skrivno” znotraj nas, je naš sedmi princip v “notranji sobi” naše dušne zaznave. “Kraljestvo Nebes” in Boga “je znotraj nas”, pravi Jezus, in ne izven nas. Zakaj so kristjani tako popolnoma slepi za samoumeven pomen besed modrosti, ki jih tako vzhičeno ponavljajo mehanično.

[3] Okultizem uči, da nobeni stvari, katere idealni tip ne obstaja že na subjektivni ravni, ne more dati nobene oblike, ne Narava in ne človek. Še več kot to; da nobena oblika ali podoba ne more niti slučajno vstopiti v človekovo zavest ali se razviti v njegovi domišljiji, če ne obstaja že kot prototip ali vsaj kot nek približek.