Tajni nauk
Helena Petrovna Blavatsky

DEL I

KOZMIČNA EVOLUCIJA
V sedmih Stihih, prevedenih iz Knjige Dzyan

Dodatna dejstva in pojasnila v zvezi z Oblami in Monadami

Omeniti in citirati moramo dve avtorjevi mnenji, ki sta podani v Esoteric Buddhism. Na strani 47 (peta izdaja) je rečeno:

“... Duhovne Monade, ki ne dopolnijo v celoti svojega mineralnega obstoja na Obli A, le-tega zaključijo na Obli B, in tako naprej. One večkrat obkrožijo celoten krog kot minerali, nato znova večkrat kot rastline ter večkrat kot živali. Za sedaj se namenoma izogibamo navajanju številk,” itd., itd.

V zvezi z Monadami bralca prosimo naj upošteva, da Vzhodna filozofija zavrača Zahodno teološko dogmo o na novo-ustvarjeni duši za vsakega rojenega otroka, saj je v ekonomiji Narave tako ne-filozofska kot ne-mogoča. Obstajati mora omejeno število Monad, ki se razvijajo in postajajo vse bolj in bolj popolne preko svojega vsrkavanja številnih zaporednih osebnosti, v vsaki novi Manvantari. To je absolutno nujno z zornega kota naukov Ponovnega rojevanja, Karme in postopnega vračanja človeške Monade k svojemu izvoru - absolutnemu Božanstvu. Zato so, četudi so množice bolj ali manj razvitih Monad skoraj neizračunljive, le-te vseeno omejene, kot je vsaka stvar v tem Univerzumu diferenciacije in omejenosti.

Kakor je prikazano na dvojnem diagramu človeških Principov in vzpenjajočih se Obel verig-svetov, [1] obstaja večno veriženje vzrokov in učinkov ter popolna analogija, ki poteka skozi in povezuje vse smeri evolucije. Ena poraja drugo - Oble kot osebnosti. Toda, začnimo na začetku.

Splošen obris procesa, v katerem se oblikujejo zaporedne Planetarne Verige, je bil pravkar podan. Da bi se izognili bodočim napačnim pojmovanjem, lahko ponudimo nekaj dodatnih podrobnosti, ki bodo tudi osvetlile zgodovino človeštva na naši Verigi, naslednici Mesečeve.

Diagram 2.

V Diagramu 2. Slika 1. predstavlja Lunarno Verigo sedmih planetov [2] na začetku njenega sedmega ali zadnjega Obhoda; medtem ko Slika II. Predstavlja “Zemljino Verigo”, kakršna naj bi bila, a še ne obstaja. Sedem Obel vsake Verige se razlikuje v svojem cikličnem redu s črkami A do G, pri čemer so Oble Zemeljske Verige še posebej označene s, simbolom Zemlje.

Nadalje moramo vedeti, da se Monade, ki krožijo okoli katerekoli sedmerne Verige, delijo na sedem razredov ali Hierarhij, v skladu z njihovimi ustreznimi stopnjami evolucije, zavesti in zaslug. Sledimo torej redu njihovega pojavljanja na planetu A, v prvem Obhodu. Časovni zamiku med pojavljanji teh Hierarhij na katerikoli od Obel, so urejeni tako, da, ko se Razred 7, zadnji, pojavi na Obli A, Razred 1, prvi, konča s prehodom na Oblo B, in tako naprej, vse okoli celotne Verige.

Poleg tega v Sedmem Obhodu na Lunarni Verigi, ko Razred 7, zadnji, zapusti Oblo A, ta Obla, namesto da bi zaspala, kakor je bil to slučaj v preteklih Obhodih, začenja odmirati (vstopati v svojo Planetarno Pralayo) [3] in ob tem odmiranju zaporedoma prenese, kakor smo ravnokar rekli, svoje “principe” ali življenjske-elemente in energijo, itd., enega za drugim v novi “laya-center”, ki začne z oblikovanjem Oble A Zemeljske Verige. Skozi podoben proces gre vsaka Obla Lunarne Verige, ena za drugo, ko vsaka oblikuje svežo Oblo Zemeljske Verige. Naš Mesec je bil četrta Obla v nizu in se je nahajal na isti ravni zaznave kot naša Zemlja. Toda Obla A Lunarne Verige ni v celoti “mrtva”, dokler niso prve Monade prvega Razreda prešle z Oble G ali Z, zadnje Lunarne Verige, v Nirvano, ki jih čaka med dvema verigama; in podobno velja za vse druge Oble, ki smo jih omenili, ko vsaka poraja ustrezno Oblo Zemeljske Verige.

Nadalje, ko je Obla A nove Verige pripravljena, se v najnižjem kraljestvu na njej inkarnira prvi razred ali Hierarhija Monad z Lunarne Verige, in tako zaporedoma naprej. Rezultat tega je, da med prvim Obhodom doseže človeško stanje razvoja le prvi razred Monad, kajti drugi Razred, na vsakem planetu, ki pride kasneje, nima na voljo dovolj časa, da bi dosegel to stopnjo. Tako Monade Razreda 2 dosežejo začetek človeške stopnje šele v Drugem Obhodu, in tako naprej vse do sredine Četrtega Obhoda. Toda na tej točki – in v tem Četrtem Obhodu, v katerem se bo v celoti razvila človeška stopnja - se “Vrata” v človeško kraljestvo zaprejo; in odtlej naprej je število “človeških” Monad, to je, Monad na človeški stopnji razvoja, zaključeno. Kajti Monade, ki do te točke še niso dosegle človeške stopnje, bodo, zaradi evolucije samega človeštva, toliko zaostale, da bodo lahko dosegle človeško stopnjo šele ob koncu Sedmega ali zadnjega Obhoda. One zato v tej verigi ne bodo ljudje, ampak bodo tvorile človeštvo prihodnje Manvantare in bile nagrajene s tem, da bodo postale “Ljudje” na višji verigi ter tako prejele svoje Karmično odškodovanje. Pri tem obstaja le ena sama izjema, in sicer zaradi dobrega razloga, o katerem bomo govorili v nadaljevanju. Toda ta izjema gre na račun razlike v Rasah.

Tako postane jasno, kako popolna je analogija med procesi Narave v Kozmosu in individualnim človekom. Slednji preživi svoj življenjski cikel in umre. Njegovi “višji principi”, ki po razvoju ustrezajo Planetarni Verigi v odnosu do krožečih Monad, preidejo v Devachan, ki ustreza Nirvani in stanjem počitka, ki nastopijo med dvema verigama. Človekovi nižji “principi” pa se sčasoma razgradijo in Narava jih uporabi za oblikovanje novih človeških principov; in ta isti proces se odvija ob razgradnji in oblikovanju Svetov. Analogija je tako najbolj gotov vodnik do dojemanja Okultnih učenj.

Monadično Množico lahko na grobo razdelimo v tri velike razrede:

1. Najbolj razvite Monade (Lunarni Bogovi ali “Duhovi”, ki jih v Indiji imenujejo Pitrisi), katerih funkcija je, da v prvem Obhodu preidejo skozi celoten trojni cikel mineralnega, rastlinskega in živalskega kraljestva v svojih najbolj eteričnih, mrenastih in nerazvitih oblikah, da bi se oblekle v, in vsrkale, naravo na novo oblikovane Verige. Te so tiste, ki prve dosežejo človeško obliko (če v kraljestvu skoraj subjektivnega sploh lahko obstaja kakršnakoli oblika) na Obli A v prvem Obhodu. One so tiste, torej, ki vodijo in predstavljajo človeško prvino med Drugim in Tretjim Obhodom ter končno razvijejo svoje sence na začetku Četrtega Obhoda za drugi Razred, ali tiste, ki prihajajo za njimi.

2. Tiste Monade, ki prve dosežejo človeško stopnjo med tremi Obhodi in pol ter postanejo “ljudje”. [4]

3. Zamudniki; Monade, ki so zaostale in ki ne bodo dosegle, zaradi karmičnih zadržkov, človeško stopnjo med tem ciklom ali Obhodom, le z eno izjemo, o kateri bomo, kakor smo že obljubili, govorili drugje.

Torej, evolucijo zunanje oblike ali telesa okoli astralne proizvedejo zemeljske sile, ravno tako kot je to v primeru nižjih kraljestev; toda evolucija notranjega ali dejanskega ČLOVEKA je povsem duhovna. Sedaj to ni več prehod neosebne Monade skozi mnoge in raznovrstne oblike materije - ki jih v najboljšem primeru oskrbi z instinktom in zavestjo na čisto drugačni ravni - kot je to v primeru zunanje evolucije, ampak popotovanje “romarske-duše” skozi različna stanja ne zgolj materije, ampak Samo-zavestnosti in samo-zaznavanja, ali zaznavanja iz nad-zaznavanja. (Glej “Bogovi, Monade in Atomi”.)

MONADA izplava iz svojega stanja duhovne in intelektualne ne-zavestnosti; in, ko preskoči prve dve ravni - ki sta preblizu ABSOLUTNEMU, da bi si lahko dovolili kakršnokoli primerjavo s čemerkoli na nižji ravni - vstopi neposredno na raven Mentalnosti. Vendar pa v celotnem vesolju ni nobene ravni s širšo mejo, ali širšim poljem delovanja v svojih brezkončnih stopnjah zaznavnih in nad-zaznavnih kvalitet, kot je ta raven, ki ima nato sama po eno ustrezno raven za vsako “obliko”, od “mineralne” Monade naprej, do trenutka, ko z evolucijo Monada zacveti kot BOŽANSKA MONADA. Toda ves ta čas je to ena in ista Monada, ki se razlikuje le v svojih inkarnacijah, skozi svoje stalno sledeče si cikle delne ali popolne zatemnitve duha, ali delne ali popolne zatemnitve materije – dve polarni antitezi – ko se vzpenja v kraljestva mentalne duhovnosti, ali pa sestopa v globine materialnosti.

Vrnimo se k Esoteric Buddhism. Tam je, v zvezi z ogromnim obdobjem, ki poteka med mineralnim razdobjem na Obli A in razdobjem Človeka, [5] omenjeno, da: “Celovit razvoj mineralnega razdobja na Obli A pripravlja pot razvoju rastlinskega, in takoj, ko se ta začne, mineralna življenjska spodbuda preplavi Oblo B. Nato, ko se zaključi rastlinski razvoj na Obli A in se začne živalski, rastlinska življenjska spodbuda preplavi Oblo B, mineralna spodbuda pa preide na Oblo C. Tedaj končno nastopi človeška življenjska spodbuda na Obli A.”

In tako gre stvar naprej skozi tri Obhode, nato pa se poleni in končno ustavi na pragu naše Oble, v četrtem Obhodu; kajti sedaj je doseženo človeško obdobje (resničnega fizičnega človeka v nastajanju), sedmo. To je očitno, kajti, kot rečeno, “... obstajajo evolucijski procesi, ki se odvijajo pred mineralnim kraljestvom, tako da se val evolucije, dejansko številni valovi evolucije, odvija pred mineralnim valom, v njegovem napredovanju okoli obel” (Ibid.).

Sedaj pa moramo “O Mineralni Monadi” podati citat iz nekega drugega članka, iz Five Years of Theosophy, str. 273 et seq. [6]

“Obstaja sedem kraljestev. Prva skupina zajema tri stopnje elementalov ali porajajočih se centrov sil - od prvega stadija diferenciacije (iz) Mulaprakriti (ali raje Pradhane, prvobitne homogene materije) do njene tretje stopnje - to je, od polne ne-zavestnosti do polovične-zaznavnosti; druga ali višja skupina zajema kraljestva od rastlinskega do človeka; mineralno kraljestvo tako oblikuje osrednjo ali točko obrata v stopnjah “Monadične Esence”, obravnavane kot evolucijske energije. Tri stopnje (pod-fizične) na elementalni strani; mineralno kraljestvo; tri stopnje na objektivni fizični [7] strani - te predstavljajo (prvih ali predhodnih) sedem členov evolucijske verige.”

“Predhodnih” zato, ker so pripravljalni, in tako dejansko pripadajo naravni, pa čeprav bi bilo bolj točno, če bi rekli pod-naravni evoluciji. Ta proces naredi postanek na Tretji stopnji, na pragu Četrte stopnje, ko postane, na ravni naravne evolucije, prva resnično v človeka usmerjena stopnja, ki tako oblikuje, skupaj s tremi elementalnimi kraljestvi, število deset, Sephirotsko število. Na tej točki se torej začne:

“Sestop duha v materijo, ki je enakovreden vzponu v fizično evolucijo; ponovni vzpon iz najglobljih globin materialnosti (minerala) proti svojemu status quo ante, z ustrezno razpršitvijo konkretnih organizmov – navzgor do Nirvane, točke izginotja diferencirane materije.” (Five Years of Theosophy, str. 276.)

Tako postane očitno, zakaj se to, kar se v Esoteric Buddhism umestno imenuje “Val Evolucije” in “mineralna-, rastlinska-, živalska- in človeška-spodbuda”, ustavi na vratih naše Oble v svojem Četrtem Ciklu ali Obhodu. To je točka, na kateri se bo Kozmična Monada (Buddhi) združila z in postala vehikel Atmičnega Žarka, to je, ta (Buddhi) se bo prebudil za svojo (Atman) nad-zaznavnost; in tako bo naredil prvi korak na novi sedmerni lestvi evolucije, ki ga bo dokončno vodila do desete (šteto od najnižje navzgor) Sephirotskega drevesa, do Krone.

Vse v Univerzumu deluje po analogiji. “Kakor zgoraj, tako spodaj”; Človek je mikrokozmos Univerzuma. To, kar se odvija na duhovni ravni, se ponavlja na Kozmični ravni. Konkretnost sledi smerem abstraktnosti; najnižje mora ustrezati najvišjemu; materialno duhovnemu.

In sedaj, kaj je “Monada”? In v kakšnem odnosu je ta do Atoma? Odgovor, ki sledi, temelji na razlagi, ki je bila podana kot odgovor na vprašanja, ki jih je zastavil avtor. [Ibid., str. 277.]

Odgovor na drugo vprašanje je, “Sploh nobenega, za atom ali molekulo, kakršna obstajata v sedanjem znanstvenem pojmovanju. Niti je ni mogoče primerjati z mikroskopskim organizmom, ki so ga nekoč uvrstili med poligastrične infusorie, sedaj pa nanj gledajo kot na rastlino in ga uvrščajo med Alge; tudi ni povsem Monas Peripatetikov. Fizično ali konstitucijsko se mineralna Monada seveda razlikuje od človeške Monade, ki ni niti fizična niti ni mogoče njene konstitucije podati s kemičnimi simboli in elementi.” Na kratko, ker je Duhovna Monada Ena, Univerzalna, Brezmejna in Nedeljiva, in ker njeni žarki navzlic temu oblikujejo to, kar mi v svoji nevednosti imenujemo “Individualne Monade” ljudi, je zato Mineralna Monada - četudi se nahaja na nasprotni točki kroga - tudi Ena – in iz nje izhajajo brezštevilni fizični atomi, na katere Znanost začenja gledati kot na individualizirane.

“Kako bi sicer lahko nekdo preračunal in matematično pojasnil evolucijsko in spiralno napredovanje Štirih Kraljestev? ‛Monada’ je kombinacija zadnjih dveh ‛principov’ v človeku, šestega in sedmega, in, pravilno povedano, izraz ‛človeška monada’ se nanaša le na dvojno dušo (Atma-Buddhi), ne pa samo na njen najvišji duhovni oživljajoči Princip, Atmo. Toda, ker Duhovna Duša, če se loči od slednje (Atme) ne more imeti nobenega obstoja, nobenega bivanja, so jo poimenovali na ta način ... Nadalje, Monadična, ali raje Kozmična, Esenca (če je dovoljeno uporabiti takšen izraz) v mineralu, rastlini in živali, četudi ista skozi niz ciklov od najnižjega elementala do Deva Kraljestva, se na lestvici napredovanja vseeno razlikuje. Bilo bi zelo zavajajoče, če bi si predstavljali Monado kot ločeno Entiteto, ki potuje na svoj počasni način po določni poti skozi nižja Kraljestva in nato, po nepreračunljivem nizu preoblikovanj, zacveti v človeškem bitju; na kratko, da bi se Humboldtova Monada povrnila v Monado atoma neke rudnine. Namesto da pravimo ‛Mineralna Monada’, bi bilo seveda bolj pravilno, če bi jo, v točnem izrazoslovju fizikalne Znanosti, ki diferencira vsak atom, imenovali ‛Monada, ki se objavlja v tisti obliki Prakriti, ki se imenuje Mineralno Kraljestvo’. Atom, kakor se ga predstavlja v običajnih znanstvenih hipotezah, ni delec neke stvari, ki bi ga oživljala neka psihična stvar in kateremu naj bi bilo usojeno, da po eonih zacveti kot človek. Ampak je konkretna manifestacija Univerzalne Energije, ki sama po sebi še ni postala individualizirana; zaporedna manifestacija ene Univerzalne Monas. Ocean (materije) se ne razdeli na svoje potencialne in konstitutivne kapljice, dokler zamah življenjske spodbude ne doseže evolucijske stopnje rojstva človeka. Težnja proti ločevanju v individualne Monade je postopna, in pri višjih živalih skoraj doseže to točko. Peripatetiki so uporabljali besedo Monas za celoten Kozmos, v panteističnem smislu; Okultisti pa, ki sprejemajo to mišljenje zaradi prikladnosti, ločujejo progresivne stopnje evolucije konkretnega od abstraktnega, za kar so izrazi ‛Mineralna, Rastlinska, Živalska, (itd.) Monada’ primeri. Izraz pomeni zgolj to, da val plimovanja duhovne evolucije prehaja skozi tisti lok svojega kroga. ‛Monadična Esenca’ se začenja nezaznavno diferencirati v smeri individualne zavesti v Rastlinskem Kraljestvu. Ker so Monade nesestavljene stvari, kakor je to točno definiral Leibnitz, je duhovna esenca tista, ki jih oživlja v njihovih stopnjah diferenciacije, ki ustrezno predstavljajo Monado – ne atomsko kopičenje, ki je le vehikel in substanca, skozi katero drgetajo nižje in višje stopnje inteligence.”

Še nekaj besed o Mesecu.

Dejansko je v enem oziru Mesec le Zemljin satelit, in sicer, da se fizično Mesec vrti okoli Zemlje. Toda v vseh drugih ozirih je Zemlja tista, ki je Mesečev satelit in ne vice versa. Ta trditev se lahko zdi presenetljiva, vendar pa ni brez znanstvene osnove. O njej pričajo plimovanja, ciklične spremembe v številnih oblikah bolezni, ki sovpadajo z mesečevimi menami; zaslediti jo je mogoče v rasti rastlin, zelo zaznavna je tudi v pojavih nosečnosti in zanositve.

Luna je tista, ki igra največjo in najbolj pomembno vlogo pri oblikovanju same Zemlje, kot recimo pri naselitvi s človeškimi bitji. Lunarne Monade ali Pitrisi, človekovi predniki, dejansko postanejo človek. To so Monade, ki vstopijo v cikel evolucije na Obli A in ki se, ko prehajajo okoli Verige planetov, [8] razvijejo človeško obliko, tako kot smo ravnokar prikazali. Na začetku človeške stopnje Četrtega Obhoda na tej Obli, one “izločijo” svoje astralne dvojnike iz “opicam podobnih” oblik, ki so jih razvile v Tretjem Obhodu. In ta subtilna, finejša oblika je tista, ki služi kot model, okoli katerega Narava izgradi fizičnega človeka. Te Monade ali Božanske Iskre so tako Lunarni predniki, sami Pitrisi. Kajti ti Lunarni Duhovi naj bi postali “Ljudje”, da bi lahko njihove “Monade” dosegle višjo raven delovanja in samo-zavestnosti, to je, raven Manasa-Putras, tistih, ki oskrbijo “brezčutne” školjke, ki so jih ustvarili in jim vdihnili “um” Pitrisi, v drugem delu Tretje Korenske-Rase.

Na isti način se bodo “Monade” ali Egoji ljudi Sedmega Obhoda na naši Zemlji, po naših Oblah A, B, C, D, et seq, poslovile od življenjske energije ter vdihnile in s tem priklicale v življenje druge laya-centre, ki jim bo usojeno živeti in delovati na še višji ravni bivanja - na enak način bodo tako Zemeljski “Predniki” ustvarili tiste, ki bodo postali njihovi nasledniki.

Sedaj postaja jasno, da v Naravi obstaja trojni evolucijski načrt za oblikovanje treh periodičnih Upadhis; ali raje, trije ločeni načrti evolucije, ki so v našem sistemu nerazvozljivo prepleteni in prežeti na vsaki točki. Ti so Monadična (ali Duhovna), Intelektualna in Fizična evolucija. Te tri so omejeni aspekti ali odsevi na polju Kozmične Utvare ATME, sedmega, EDINE REALNOSTI.

1. Monadična je, kakor pove že samo ime, povezana z rastjo in razvojem še višjih faz delovanja Monade v povezavi z:

2. Intelektualno, ki jo zastopajo Manasa-Dhyanis (Solarni Devasi ali Agnishwatta Pitrisi) “darovalci inteligence in zavesti” človeku, in:

3. Fizično, ki jo zastopajo Chhayas Lunarnih Pitrisov, okoli katerih je Narava zgostila sedanje fizično telo. To telo služi kot vehikel za “rast” (če uporabimo zavajajočo besedo) in preoblikovanja preko Manasa in - na podlagi nakopičenih izkušenj - končnega v NESKONČNO, prehodnega v Večno in Absolutno.

Vsak od teh treh sistemov ima svoje lastne zakone in mu vlada ter ga vodi drugačen niz najvišjih Dhyanis ali “Logosov”. Vsak je zastopan v človekovem ustroju, Mikrokozmosu velikega Makrokozmosa; in združitev teh treh tokov v njem je tista, ki ga ustvarja kot kompleksno bitje, kakršno je sedaj.

“Narava”, fizična evolucijska Moč, ne bi mogla nikoli brez pomoči razviti inteligenco - ona lahko ustvarja le “brezčutne oblike”, kakor bomo videli v “ANTROPOGENEZI”. Lunarne Monade ne morejo napredovati, ker še nimajo dovolj stika z oblikam, ki jih je ustvarila “Narava”, da bi lahko preko njih delovale njihove nakopičene izkušnje. Manasa-Dhyanis so tisti, ki bodo zapolnili vrzel, in predstavljajo evolucijsko moč Inteligence in Uma, vez med Duhom in Materijo - v tem Obhodu.

Prav tako moramo vedeti, da se Monade, ki vstopajo v evolucijski cikel na Obli A v prvem Obhodu, nahajajo na zelo različnih razvojnih stopnjah. Zato vprašanje postane nekoliko zapleteno ... Povzemimo.

Najbolj razvite Monade (Lunarne) dosežejo človeško začetno stopnjo v Prvem Obhodu; postanejo zemeljska, četudi zelo eterična človeška bitja proti koncu Tretjega Obhoda ter ostanejo na njej (Obli) med obdobjem “zatemnitve” kot semena prihodnjega človeštva v Četrtem Obhodu in postanejo tako pionirji Človeštva na začetku tega Četrtega Obhoda. Druge dosežejo Človeško stopnjo šele med kasnejšimi Obhodi, to je, v Drugem, Tretjem ali prvi polovici Četrtega Obhoda. In končno, najbolj zaostale od vseh - to je, tiste, ki še vedno zasedajo živalske oblike na sredini točke obrata v Četrtem Obhodu - med to Manvantaro sploh ne bodo postale ljudje. Mejo človeštva bodo šele ob zaključku sedmega Obhoda, da bi jih nato pripustili v novo verigo po Pralayi starejši pionirji, predniki človeštva ali Semensko-Človeštvo (Sishta), in sicer, ljudje, ki bodo na čelu vseh na koncu teh Obhodov.

Iz nadaljnjih diagramov, ki so uporabljivi, mutatis mutandis, za Obhode, Oble ali rase, bomo videli, da četrti člen niza zaseda edinstven položaj. Za razliko od drugih Četrti nima “sestrske” Oble na svoji ravni in zato predstavlja podporno točko “ravnovesja”, ki jo zastopa celotna Veriga. To je področje končnih evolucijskih prilagajanj, svet Karmičnih tehtanj, Dvorana Pravičnosti, kjer se vzpostavi ravnovesje, ki določi prihodnji tok Monade med preostankom njenih inkarnacij v ciklu. In zato, potem ko ta osrednja točka obrata preide v Veliki Cikel - to je, po sredinski točki Četrte Rase v Četrtem Obhodu na naši Obli - ne more več nobena Monada vstopiti v človeško kraljestvo. Vrata za ta Cikel se zaprejo in vzpostavljeno je ravnovesje. Kajti, če bi bilo drugače - če bi se ustvarila nova duša za vsako od brezštevilnih milijard človeških bitij, ki so umrla, in ne bi bilo ponovnega rojevanja - bi zares postalo težko priskrbeti prostor za raztelešene “Duhove”; kakor tudi ne bi bilo mogoče utemeljiti izvora in vzroka za trpljenje. Nepoznavanje okultnih načel in krepitev napačnih pojmovanj pod vplivom religiozne vzgoje sta tista, ki sta ustvarila materializem in ateizem kot protest proti uveljavljenemu božanskemu redu stvari.

Edine izjeme pravkar predstavljenega pravila so “neumne rase”, katerih Monade se že nahajajo na človeški stopnji, in to zaradi dejstva, ker so te “živali” kasnejše kot, in celo na pol potomke, človeka, kajti njihovi zadnji potomci so bile antropoidne in druge opice. Ti “človeški predstavniki” so dejansko le izkrivljene kopije zgodnjega človeštva. Toda temu bomo posvetili vso pozornost v drugi Knjigi.

Kakor obširno pojasnjuje Komentar:

1. “Vsaka oblika na zemlji in vsak delec (atom) v Prostoru, si prizadeva, v svojih naporih po samo-oblikovanju, slediti modelu, ki je zanj zasnovan v ‛NEBEŠKEM ČLOVEKU’. Njegova (atomova) involucija in evolucija, njegova zunanja in notranja rast in razvoj, imata eden in isti cilj – postati človek; človek, kot najvišja fizična in končna oblika na tej zemlji; MONADA, v svoji absolutni celovitosti in prebujenem stanju - kot vrh božanskih inkarnacij na Zemlji.”

2. “Dhyanisi (Pitrisi) so tisti, ki so razvili svoje BHUTA (dvojnike) iz samih sebe in katerih RUPA (oblika) je postala vehikel Monad (sedmega in šestega Principa), ki je zaokrožil njihov cikel transmigracije v treh predhodnih Kalpah (Obhodih). Nato so ti (astralni dvojniki) postali ljudje prve Človeške Rase v Obhodu. Vendar pa ti niso bili popolni, in bili so brezčutni.”

Medtem je človek - ali raje njegova Monada - obstajal na zemlji od samega začetka tega Obhoda. Toda, do naše lastne Pete Rase so se zunanje oblike, ki so pokrivale tiste božanske astralne dvojnike, spreminjale in zgoščevale z vsako pod-raso; oblika in fizični ustroj favne sta se spreminjala sočasno, saj sta se morala prilagoditi stalno spreminjajočim se pogojem življenja na tej Obli med geološkimi obdobji njenega življenje podarjajočega cikla. In tako se bodo še naprej spreminjale z vsako Korensko Raso in vsako glavno pod-raso, vse do zadnje, Sedme, v tem Obhodu.

3. “Notranji, sedaj prikriti, človek, je bil tedaj (na začetku) zunanji človek. Kot potomec Dhyanisov (Pitrisov) je bil ‛sin po podobi svojega očeta’. Kot lotos, katerega zunanja oblika postopoma prevzame oblika njegovega notranjega modela, tako se je na začetku človekova oblika razvijala od znotraj navzven. Po ciklu, v katerem je človek začel poustvarjati svoje vrste po podobi sedanjega živalskega kraljestva, se je začelo odvijati nasprotno. Človeški zarodek gre sedaj v svojih preoblikovanjih skozi vse oblike, ki jih je prevzelo človekovo fizično ogrodje med tremi Kalpami (Obhodi), med poskusnimi napori plastičnega obdajanja monade z brezčutno, ker je nepopolna, materijo, v njenih slepih tavanjih. V sedanji dobi je fizični zarodek, preden končno postane človek, rastlina, plazilec, žival, in nato v sebi razvija svoj lastni eterični dvojnik. Na začetku je bil ta dvojnik (astralni človek) tisti, ki se je, brezčuten, zapletel v zanke materije.”

Toda ta “človek” pripada četrtemu Obhodu. Kot smo pokazali, je MONADA v treh predhodnih Obhodih prešla skozi, potovala in bila ujeta, v vsako prehodno obliko v vsakem kraljestvu narave. Toda Monada, ki postaja človeška, ni Človek. V tem Obhodu - z izjemo najvišjih sesalcev po človeku, antropoidov, katerim je usojeno izumrtje v tej naši rasi, ko se bodo njihove Monade osvobodile in prešle v astralne človeške oblike (ali najvišje elementale) Šeste [9] in Sedme Rase ter nato v petem Obhodu v najnižje človeške oblike - nobene enote nobenega kraljestva ne oživljajo več Monade, ki jim je usojeno postati človeške na njihovi naslednji stopnji, ampak le nižje Elementale njihovih ustreznih kraljestev. [10]

Zadnja človeška Monada se je inkarnirala pred začetkom Pete Korenske-Rase. [11] Cikel metempsihoze je za Človeško monado zaključen, kajti nahajamo se v Četrtem Obhodu in Peti Korenski-Rasi. Bralec si mora zapomniti - vsekakor tisti, ki se je seznanil z Esoteric Buddhism - da Stihi, ki sledijo v tej in v Knjigi II., govorijo le o evoluciji v našem Četrtem Obhodu. Slednji je cikel točke obrata, po kateri si začne materija, ki je dosegla svoje najnižje globine, prizadevati navzgor in postati z vsako novo Raso in z vsakim novim ciklom vse bolj duhovna. Zato mora študent paziti, da ne bi videl protislovja tam, kjer ga ni, kajti v Esoteric Buddhism se o Obhodih govori na splošno, medtem ko tu obravnavamo le Četrti, naš sedanji Obhod. Nato je sledilo delo oblikovanja; sedaj je nastopilo tisto preoblikovanja in evolucijskega izpopolnjevanja.

Vsak Obhod ponavlja na višji stopnji evolucijsko delo predhodnega Obhoda. Z izjemo nekaterih višjih antropoidov je, kakor smo ravnokar omenili, Monadični pritok ali notranja evolucija zaključena do naslednje Manvantare. Nikoli ni odveč ponavljati, da morajo biti polno-vdihnjene človeške Monade najprej na voljo, preden se lahko na tej Obli, na začetku naslednjega Cikla, pojavi nova letina kandidatov. Zato obstaja brezvetrje; in to je razlog, zakaj se, kakor bomo opisali, med Četrtim Obhodom človek pojavi na Zemlji bolj zgodaj kot katerakoli živalska stvaritev.

Vendar pa je bilo še vedno nujno, da je avtor Esoteric Buddhism vseskozi “pridigal o Darvinizmu”. Zdi se, da gotovi stavki nedvomno nudijo podporo temu sklepu. In zaradi teh so sami Okultisti pripravljeni priznati delno točnost Darwinovi hipotezi v zvezi z kasnejšimi podrobnostmi, zakoni Evolucije, in po osrednji točki Četrte Rase. Toda to, kar Okultisti niso nikoli priznali, in tudi nikoli ne bodo, je to, da je bil človek opica, najsi v tem ali kateremkoli drugem Obhodu; ali, da bi kadarkoli lahko bil, pa četudi je lahko “kot opica”.

Zato učenje pravi:

Človek je bil v Prvem Obhodu in Prvi Rasi na Obli D, naši Zemlji, eterično bitje (Lunarni Dhyani, kot človek), ne-inteligenten, ampak nad-duhoven; in posledično, po analogiji, tudi v Prvi Rasi Četrtega Obhoda. V vsaki od naslednjih ras in pod-ras ... postaja vse bolj in bolj ujeto ali inkarnirano bitje, vendar pa še vedno prevladujoče eterično ... On je brezspolen in, kot žival in rastlina, razvija ogromna telesa, ki ustrezajo njegovi grobi okolici.”

Obhod. 2. On (Človek) je še vedno ogromen in eteričen, vendar postaja trdnejši in telesno bolj zgoščen, bolj fizični človek. Vendar pa še vedno manj inteligenten kot duhoven (I), kajti um ima počasnejšo in težjo evolucijo kot fizično ogrodje ...

Obhod. 3. On ima sedaj popolnoma konkretno ali kompaktno telo, najprej v obliki velikanske opice, in sedaj bolj inteligenten, ali raje spreten, kot duhoven. Kajti na spuščajočem se loku je sedaj dosegel točko, na kateri njegova prvobitno duhovnost zamrači in prekrije porajajoča se mentalnost (2). V drugi polovici Tretjega Obhoda se njegov velikanski stas začne zmanjševati in ustroj njegovega telesa izboljševati, in on postane bolj racionalno bitje, čeprav še vedno bolj opica, kot pa Deva ... (Vse to se skoraj natančno ponovi v Tretji Korenski-Rasi Četrtega Obhoda.)

Obhod. 4. V tem Obhodu se intelekt izjemno razvija. (Zato) neumne rase pridobijo naš (sedanji) človeški govor na tej obli, na kateri se, od Četrte Rase naprej, jezik izpopolnjuje in veča znanje. Na tej osrednji točki Četrtega Obhoda (Četrte ali Atlantske Korenske Rase) človeštvo preide osno točko manjšega Manvantaričnega cikla ... na svetu mrgolijo rezultati intelektualne dejavnosti in duhovnega upada ...[12]

To je vzeto iz pristnega pisma; to, kar sledi, pa so kasnejše opombe in dodatna pojasnila, ki jih je zapisala ista roka v obliki opomb.

(1.) “... Izvorno pismo je vsebovalo splošna učenja – pogled s “ptičje perspektive” – in ni nič drobilo ... Govoriti o “fizičnem človeku”, obenem pa omejiti trditev na zgodnje Obhode, bi pomenilo nazadovanje k čudežnim in istočasnim “oblekam iz kože” ... Prva ‘Narava’ prvega ‘telesa’ prvega ‘uma’ na prvi ravni zaznavanja na prvi Obli v prvem Obhodu, je to, kar je bilo mišljeno.

(2.) “Obnovimo: on je sedaj dosegel točko (po analogiji, tako kot Tretja Korenska Rasa v Četrtem Obhodu), na kateri njegovo (človekovo ‘angelsko’) prvobitno duhovnost zamrači in prekrije porajajoča se človeška mentalnost, tako da imate pred sabo pravo različico ...

To so besede Učitelja - besedilo, besede in stavki v oklepaju in pojasnjevalne opombe. Razumljivo je, da mora obstajati velikanska razlika v takšnih izrazih kot so “objektivnost” in “subjektivnost” ter “materialnost” in “duhovnost”, ko se ti izrazi nanašajo na različne ravni bivanja in zaznavanja. Vse te moramo jemati v relativnem smislu.

Ti “Ljudje” Tretje Rase - predniki Atlantov - so bili opicam podobni, brezčutni velikani, kakršna so bila tudi tista bitja, ki so predstavljala Človeštvo med Tretjim Obhodom. Moralno neodgovorna, je bila ta tretja Rasa “ljudi” tista, ki je preko promiskuitetnih zvez z živalskimi vrstami, nižjimi od njih samih, ustvarila tisti manjkajoči člen, ki je postal dobe kasneje daljni prednik dejanske opice, kakršno najdemo sedaj v družini pithecoidov. [13]

Sedaj pa se lahko povrnemo k Stihom.


[1] Diagram 1

[2] [? Obel]

[3] Okultizem deli obdobja Počitka (Pralaya) v številne vrste; tako obstaja individualna Pralaya vsake Oble, ko človeštvo in življenje preideta na naslednjo; sedem manjših Pralay v vsakem Obhodu; planetarna Pralaya, ko se zaključi sedem Obhodov; Solarna Pralaya, ko se zaključi celoten sistem; in končno Univerzalna Maha - ali Brahma - Pralaya ob koncu Dobe Brahme. To so tri glavne Pralaye ali “obdobja uničenja”. Obstajajo še številne manjše, toda te sedaj ne obravnavamo.

[4] Tu smo primorani uporabiti zavajajočo besedo “ljudje”. Razlog za to je ta, da ti “ljudje” niso podobni današnjim ljudem, niti po obliki niti po naravi. Zato bi se lahko vprašali, zakaj bi jih sploh imenovali “ljudje”? Zato, ker v nobenem Zahodnem jeziku ni nobenega izraza, ki bi vsaj približno odražal nameravano zamisel. Beseda “ljudje” vsaj nakazuje to, da so bila ta bitja “MANUJI”, razmišljajoče entitete, ne glede na to, kako so se razlikovala, po obliki in razumu, od nas samih. Toda dejansko so to bili, z ozirom na duhovnost in razum, prej “bogovi” kot “ljudje”.

[5] Izraz “razdobjem Človeka” se tu uporablja zaradi nujnosti, da damo neko ime tistemu četrtemu kraljestvu, ki sledi živalskemu. Toda, dejansko “Človek” na Obli A med Prvim Obhodom ni nikakršen Človek, ampak le njegov prototip ali podoba brez-razsežnosti iz astralnih področij.

[6] [Članek se nahaja kot “Question V”, v okviru glavnega članka “Some Impulses suggested by A. P. Sinnett’s Esoteric Buddhism.”]

[7] “Fizična” tu pomeni diferencirana zaradi kozmičnih potreb in dela; ta “fizična stran” pa je kljub temu, da je objektivna za nad-zaznavnost bitij z drugih ravni, povsem subjektivna za nas na naši ravni.

[8] [? Obel.]

[9] Narava se stalno ponavlja, zato antropoidi našega časa niso obstajali vse od sredine miocenskega obdobja; ker so, tako kot vsi križanci, kazati težnjo, sčasoma vse bolj in bolj izrazito, da bi se povrnili k tipu njihovih prvih staršev, črnih in rumenih gigantskih Lemuro-Atlantov. Iskanje “Manjkajočega Člena” je nesmiselno. Za znanstvenike zaključujoče šeste Korenske-Rase, čez milijone in milijone let, se bodo zdele naše sodobne rase, ali raje njihovi fosili, kot tisti majhnih nepomembnih opic - izumrle vrste genus homo.

[10] Ti “Elementali” bodo postali nato človeške Monade šele v naslednji veliki planetarni Manvantari.

[11] Takšni antropoidi predstavljajo izjemo, ker si jih ni zamislila Narava, ampak so neposreden proizvod in stvaritev “brezčutnega” človeka. Toda, čeprav opice izhajajo iz človeka, gotovo ni dejstvo, da se človeška Monada, ko je enkrat dosegla nivo človeštva, kdajkoli znova inkarnira v obliki neke živali.

[12] [Primerjaj z The Mahatma Letters to A. P. Sinnett, Pismo 14.]

[13] Če se to zdi v nasprotju z drugo trditvijo, ki govori, da se je žival pojavila kasneje kot človek, potem prosim bralca, da se spomni, da se to nanaša le na placentalnega sesalca. V tistih dneh so obstajale živali, o katerih se naši zoologiji niti ne sanja; in načini razmnoževanja niso bili takšni, kakršne v zvezi s tem vprašanjem pojmuje sodobna fiziologija.