Kaj je teozofija in kam gre?
Theosophy World - Internetna revija posvečena teozofski filozofiji in njeni praktični uporabi v sodobnem svetu.

Na revijo se lahko naročite na elektronskem naslovu: theos-world@theosophy.com. Prosimo upoštevajte, da je gradivo, predstavljeno v reviji THEOSOPHY WORLD, intelektualna lastnina avtorjev in ga ni mogoče objavljati brez predhodne odobritve. Pričujoča izdaja je objavljena in prevedena z dovoljenjem urednika THEOSOPHY WORLD Eldona B. Tuckerja.

Nekateri bodo morda rekli, da je teozofija metoda ukvarjanja z življenjem. Pravilno, a je tudi izbor mišljenja na osnovi temeljnih načel. Zadeva izvor in genezo vesolja, njun odsev v evoluciji človeštva in naravo bivanja na splošno. Ni potrebno, da človek veruje v njo brez resne obravnave, ampak prej, da jo preveri kot resnično sintezo znanosti, religije in filozofije. Kako to lahko naredi? Človek se poglobi, preuči temeljne ideje o dejanski metafizični naravi realnosti, prakticira "živeti življenje" in izpolnjuje svoje dolžnosti - med meditacijo o teh resnicah v povezavi s človekovo lastno notranjo naravo - ves čas podprt z samo-zamišljenimi in samo-določenimi napori. S pomočjo teh sredstev človek najde in sledi Učitelju umetnosti življenja in je pri tem svoj lastni višji jaz – neposreden odsev vse-modre in vse-poznavajoče univerzalne duše. Sicer lahko človek porabi celotno življenje, da sledi gurujem in počne dobra dela le za to, da spozna, da je dejanski učitelj v njem.

Teozofska izkušnja, ki vodi do razumevanja Univerzalnega Bratstva in njegovega izraza v odnosih z drugimi, se lahko udejani le s sledenjem obetajočemu odnosu s tistim resničnim notranjim Mojstrom. To je na koncu edini vredni učni sistem. Rekli: "Teozofija je to, kar teozofija počne" in "Zdravnik zdravi samega sebe", to najbolj popolno odsevata.

Teozofija ni v nikakršnem odnosu do organiziranih skupin ali malikovanja, ki ga, morda ja ali morda ne, promovirajo. Nanaša se le na notranji jaz. Na takšen način dosežemo našo individualno samo-uresničitev ali razsvetlitev, ki ni odvisna od avtoritete, verovanj, ritualov in idolov ali učiteljev.

Obravnavajmo vprašanja interdisciplinarne tekmovalnosti. Ali je, ali ni, gnoza modrecev kakovostno nadrejena znanju učenjakov, je onstran mojega dojemanja. Kar me zanima, je umetnost "biti vedno v majhni prednosti" med različnimi vejami učenosti, in kako to velja za Kantovski "das ding an sich" (poznati stvari, takšne kot so, op.p.).

Ko sem objavil datum nastanka knjige Book of Mormon na forumu, posvečenemu ameriški religijski zgodovini, je bila silovitost ugovorov presenetljiva. Številni udeleženci so določno grozili, izražajoč svoje pravično ogorčenje. V osnovi je šlo za: "Kako si upaš dotakniti svetega spisa s svojimi umazanimi zgodovinskimi rokami?" (To je tudi v osnovi nekaterih ugovorov v zvezi z zgodovinskim raziskovanjem teozofskih Mojstrov.)

Ogorčenje na forumu je prihajalo iz ust ljudi, ki niso verjeli, da je bila Book of Mormon prevod iz reformirane egipčanščine. Razsvetljujoče je bilo opazovati, kako so hlinili ogorčenje ob mojem namigu na to dejstvo in po drugi strani prejemati sporočila zgodovinarjev, ki so v bistvu govorila, "kar tako naprej, kolega".

Jasno je, da sta panogi študija religij in zgodovine vpleteni v vojno, kdo bo koga. In lahko bi dodali tudi psihologija, sociologija in parapsihologija, ki vse lahko ponudijo le še dodatna skrčena poročila.

To nas pripelje do naslednje šablone za obravnavo Teozofije. Recimo, da postavimo tezo, da "človek nikakor ne more razumeti teozofskih Mojstrov," nato pa nastavimo številne možne odgovore:

* ne da bi jim bil celo življenje religiozno predan (model študija religij);

* ne da bi sprejel pristnost paranormalnih pojavov, ki jim jih pripisujejo;

* ne da bi zavrnil njih pristnost;

* ne da bi razumel Blavatsko s psihološkega zornega kota (v smislu mnogodelne osebnosti) ali

* brez podrobne informacije o Blavatskyjinih zvezah z zahodnimi tajnimi društvi, Indijskimi političnimi voditelji in religioznimi reformatorji (moj lasten pogled).

Ta seznam bi lahko šel še naprej in naprej; možni so še številni drugi odgovori. Lahko se nanašajo na katero koli osebnost v zgodovini religije.

Želim si, da bi dovolili cvetenje tisočih cvetov, ne da bi poskušali drug drugemu uničiti cvetje, rekoč, da nima pravice so-obstojati z našim.

Ne ustvarjajo problemov samo akademiki, ki uporabljajo toge kategorije in nato vztrajajo, da lahko razumemo pojav le v mejah teh kategorij. Ljudje se težko navadimo na ta način. Imamo vgrajen odziv: bij ali beži, žri ali boš požrt, v tem, kar se imenujejo plazilski možgani. Vendar se v zahvalo neo-cortexu težko navadimo tudi na zaznavanje odtenkov in zadrževanje mnogostranih pogledov. Morda le modreci lahko dosledno ohranijo to raven, vendar pa v tem lahko najdemo svojo bodočo evolucijo.

Postala je navada reči, da živimo v dobi teme. Včasih se zdi kot brezkončna noč, ko je zora neskončno odložena. Nekateri bi vztrajali pri opredelitvi, da je to svet po 11. septembru, kot da ne bi vse vrste strahot obstojale že pred napadom na Združene Države.

Dandanes je več kot očiten boj med lučjo in temo v človeškem umu. Obstojajo tisti, ki ubijajo, mučijo in na slepo pohabljajo v obliki "ideološkega poročila" o njihovih lastnih vzrokih, pri čemer je zaimek "njihovih" v precejšnji meri višek njihovih umskih teženj. Obstojajo številni drugi, ki izkoriščajo, zlorabljajo in trgujejo z ženskami in otroki, ne zaradi ideoloških razlogov, ampak zaradi golega pohlepa po hitrem zaslužku. Spet drugi iz svoje religije ustvarjajo zadnji branik zoper "barbare", "pogane", "nastika", in goreče zagovarjajo predstavo, da je le NJIHOVA tradicija prava. To počnejo vsi, četudi blaženo nezavedajoč se dejstva, da neskončno vesolje strmi v njih z vseh mogočih smeri ter spreminja v tarčo posmeha vsak izključujoč pogled na Večni Red.

Pa vendar obstojajo v vsaki deželi, gotovo v vsakem mestu takšni, ki vsak dan prenavljajo v svojih srcih sveže spoznanje, da so povezani z vsakim in vsako stvarjo in ki se ponujajo v služenje brez kakršnega koli drugega vidnega razloga kot tega, da bi delili veličastje in vzvišenost življenja v vsaki obliki. Nekateri postanejo prostovoljci v stalno rastočem številu nevladnih organizacij po svetu, ki delujejo zato, da bi olajšale človeško trpljenje. Drugi služijo na številnih drugih področjih in včasih tiho pošiljajo navzven svojo ljubezen, sočutje in zdravilne misli mnogim, ki tako zelo potrebujejo ne-fizično pomoč.

Če je res, da je bistvo Teozofije altruizem, potem moramo priznati, da je v svetu kar precej dejavne Teozofije. Če študij teozofije ne more, ali ne uspe, prebuditi trdno stremljenje po altruističnem delovanju, potem morda pristop ni pravi ali pa nam ne uspe doseči njenih bistvenih načel. Vsako temeljno teozofsko načelo je zgovorna trditev o globoki medsebojni povezanosti, ki je jedro vsakega izražanja življenja.

Blizu nam je na knjige osredotočena Teozofija. Ali se lahko sedaj učimo Teozofije v učnem razredu, ki je svet? Ali lahko vidimo, kako duh Nauka Modrosti danes prepaja številna življenja in organizacije ter z dejanji objavlja bistveno enost vsega človeštva? Ali pa bomo ostali pri mišljenju, da je Teozofija za redke in da je Modrost Dob sedaj avtorsko zaščitena?

Ali nas lahko svet nauči Teozofije?

Od večine ljudi nezaznan obstoja tok Resnice ali Znanja, ki napaja temelje vseh glavnih religij, filozofij in starodavnega izročila; od otroških dni človeštva do danes. Filozofsko so ga poimenovali z različnimi nazivi, Arhaična Modrost-Religija, Atma-Vidya, Eklektična Filozofija, Ezoterično Znanje, Philaletheia, Tajni Nauk ali Nauk Srca, Teozofija.

Njegovo verodostojnost je potrdila izkušnja neprekinjene vrste adeptov in mistikov, ki so ga predajali iz generacije v generacijo, ustno, preko ideogramov ali besedil. Preplavljen z Njihovim sočutjem in nesmrtnim usmiljenjem razlaga skrivnosti Vesolja in Človeka.

V bistvu razpleta skrivnost zavesti in pomaga iskrenim raziskovalcem pri učenju o Znanosti Življenja, izvajanju Umetnosti Življenja in zaznavanju Modrosti Bivanja. Je jedro naše duhovne dediščine.

Ko se začnejo preko študija in nesebičnega ravnanja iskreni aspirantje vzpenjati proti Njegovim Večnim Resnicam, lahko rečemo, da se je začelo resno odvijati iskanje osebnega razvoja. Vendar se mu, v mističnem smislu, lahko približajo in slišijo Glas Tišine le tisti z izjemno moralno čistostjo.

Preden je bila v devetnajstem stoletju znova predstavljena arhaična modrost-religija, so se začeli zbirati temni oblaki. Žalosten odsev stanja človeštva je dejstvo, da je plemenita organizacija, katere objavljen cilj je bratstvo, izzvala ne-bratsko držo do svojih glavnih predstavnikov; in do tistih, ki so želeli ostati verni Stvari; to počne še dandanes in v tej dobi.

Navkljub čudnim stvarem (in morda, zaradi njih), je Teozofija preživela to dolgo in bolečo distocijo (oteženo delovanje, op.p.). Klila je na najbolj neverjetnih mestih, ne da bi jo ovirala stara orodja, katerih večina so umirajoče lupine. Njeno sporočilo je sedaj dostopno vsem. ZBRANA DELA H. P. Blavatsky so splošno veljavna priporočena besedila v javnih knjižnicah; mogoče jih je najti v vodilnih knjigarnah; in v zahvalo našim ameriškim bratom so dostopna tudi na svetovnem spletu.

Vse bolj številni razumni ljudje postajajo dejavni in lojalni zagovorniki Teozofske Stvari. Delujejo učinkovito, vendar brez veliko pompa in formalnosti. Podobno tistim Velikim Dušam, ki so ponovno oživila stara učenja, ostajajo neznani in brez kakršne koli zahvale. Jedro univerzalnega bratstva se je v popolnosti vzpostavilo. Prihodnost je svetla.

Presneto, to sta dve težki vprašanji, še posebej zato, ker moram odložiti moj klobuk dvornega norčka in biti resen. Takole.

Mnenja sem, da sta opredelitev Teozofije in njena usmeritev tako prepleteni, tako da ni mogoče obravnavati ene brez druge. Teozofija, kakršno poznamo, je bila kreacija devetnajstega stoletja, časa kraljice Viktorije. Mi ne živimo več niti v senci tistega časa in naš kulturni pogled, vsaj v ameriškem imperiju, ni nagnjen k temu, da bi gledal na ustroj vesolja z istih predpostavk. Pojem duhovne Hierarhije, tako poenostavljen kot je na primer v Pismih Mojstrov, nam ni le tuj. Na nek način je neizgovorjena priskutnost. Zato vsako pozivanje na ta hierarhičen pojem naleti, ne le na zavestni skepticizem, ampak tudi na kulturološko opredeljeno nezavedno ugovarjanje. (Teozofija pri tem ni edina žrtev. S tem se mora ukvarjati tudi papež.) To, kar se je zgodilo v zadnjih petdesetih letih, je to, da je Teozofija prenehala biti, na svoj poseben način, del kulture, in je postala proti-kulturna, vendar pa ne na ta način, da se nanjo odziva širša družba.

To ne pomeni, da je Teozofiji usojeno, da postane institucija, zgrajena iz doktrinarnih neprimernosti, ne glede na to, kako to izgleda na različnih forumih. Pokazala je izjemno spretnost, da se razvija in prilagaja, včasih na načine, ki so za člana Teozofskega Društva moteči, včasih pa na načine, ki so zanj povsem smešni; vendar pa se proces evolucije nadaljuje, ne glede na njegova občasna spotikanja in slepe ulice. Naučila se je prepoznati svoje omejitve. Ne bo postala svetovna religija ali kot institucija nekakšna svetovna sila; in starejša gradiva, ki so to podpirala, sedaj dobro število teozofov obravnava z opravičenim odporom; vsaj tisti, ki so si vzeli čas, da so jih prebrali. Zavračanje dogmatikov, vsaj v Adyarskem društvu, je odprlo vrata vsem mogočim špekulacijam in razmišljanjem, kar je dobra stvar, kajti s tem, ko poskuša biti odprto, kolikor se le da, in dovoljevati duhovno eksperimentiranje, je ustvarilo področje strpnosti in svobode, ki mu ni enakega v nobeni drugi duhovni organizaciji.

Ko sem se pred 25-timi leti pridružil Teozofskemu Društvu, je bil na knjižnem zaznamnem traku v Olcott Library napisan kratek stavek. Ta se je glasil: "Najdi svojo pot, drzni si jo živeti." Teozofija je postala varno pribežališče, kjer lahko ljudje počnejo prav to; in le to ji lahko obeta dobro prihodnost.

Da je "Theosophy World" dosegel že stoto številko, je dokaz, da je teozofski svet zdrav in da ima prihodnost. Elektronske revije kot "Theosophy World" in "Aquarian Theosophist" ter druge dosežejo tisoče in so dokazale, da so privlačne za javnost, saj še vedno obstojajo, po nekaj letni poskusni dobi. To so predvsem ezoterične publikacije, oziroma takšne, da človek ne bi razumel, o čem govorijo, brez predhodnega filozofskega poglabljanja. To je v redu. Vem, da jih tudi jaz ne bi razumel, ali da me ne bi pritegnile, če se ne bi številna leta zanimal in se navduševal nad drugimi sistemi in posebnostmi. To, kar vem sedaj, je to, da je Teozofija Blavatske razred zase.

Kaj skriva prihodnost? Zdi se nenavadno, da se človek rodi prav v času, ko je takšna filozofija tako lahko dostopna. Lahko bi se vprašal, zakaj zdaj? Iz literature lahko zvemo, da takšni avatarji pogosto pridejo tik preden nastopi, za civilizacijo na splošno, obdobje kaosa. Vidimo, da je Jezus prišel le nekaj stoletij pred evropskim srednjeveškim obdobjem, uničenjem vseh misterijskih šol in potapljanjem Evrope v dobo teme. Ali se bo nekaj podobnega ali celo večjega zgodilo tudi z našo sedanjo civilizacijo?

Obstoja teozofska trditev, da si nas, zahodne barbare, od obdobja Tsong-Ka-pa-ja Blavatskyjina Trans-Himalajska šola prizadeva v vsakih zadnjih 25-tih letih vsakega stoletja povzdigniti svet. Sedaj se nahajamo v samodejnem, negativnem odzivu na ta napor. Morda je bilo pričakovati, da se bo tak napor udejanil preko teozofskega gibanja, kar pa se ni povsem uresničilo. Vendar pa smo doživeli velikanski val zanimanja za buddhizem in da je Dalai Lama postal svetovna osebnost ter prejel Nobelovo nagrado. Po mojem mnenju to zadostuje za prepričanje, da se je teozofska napoved uresničila. Človek se sprašuje, kaj bi se lahko porodilo iz širjenja svetovne demokracije, nove religije, ki se poraja iz računalniške znanosti in interneta, ponovnemu oživljanju druidizma, dokazov in stikov s civilizacijo na planetu v ozvezdju Alpha-Centauri, ali iz ponovne oživitve in očiščenja hinduizma?

Naša civilizacija se lahko potopi v kaos. Dežele prvega in drugega sveta se skoraj povsem zanašajo na računalnike, in se bodo to še bolj v prihodnosti. Računalniki zahtevajo zelo visoko stopnjo popolnega reda, da sploh delujejo, zato tudi obstoja ustrezen potencial za popoln kaos. Obstoja tudi možnost za podtalno tehnokracijo, in morda ta do neke mere že obstoja. Prevladujejo romani in filmi o znanstveni fantastiki (Mad Max, Terminator, itd.), o "življenju po padcu". Morda je to glas podzavestnega videnja prihodnosti in kar se je zgodilo že mnogokrat v naši lastni in atlantidskih civilizacijah. Prihodnost Blavatskyjine Teozofije, modrosti-religije, bo morda last osamljenih knjig, slučajno shranjenih računalniških dokumentov, ki bodo končali v anarhističnih skupnostih.

Človek se sprašuje, zakaj bi se sekiral. Dobro, zaradi ene stvari, s kvazi-sebičnega zornega kota, bi prenos informacije na naslednje generacije lahko povečal možnost, da bo ob njegovem ponovnem rojstvu ta informacija dostopna, zaradi česar bodo dejansko rešena in izboljšana življenja. Tako bo spletni dokument tistih Blavatskyjinih člankov, za katere si boste vzeli čas in jih shranili na disk, lahko nenamerno rešil civilizacijo v propadanju ali vsaj nekaj več življenj.

Vsi študentje dobro vedo, da noben uraden dokument Teozofskega Društva ni nikoli opredelil besede “Teozofija”, kar pa ne pomeni, da je Teozofija neka brezoblična “stvar” ali nek “vse-objemajoč” izraz za nekaj, kar si človek pod tem izrazom predstavlja. Zato bi predlagala, da namesto tega, da se sprašujemo KAJ JE Teozofija, raje razmislimo o določenih razlikovalnih značilnostih tega izraza.

Prvič, o Teozofiji kot besedi, ki jo je mogoče raziskovati glede na njen izvor ali pa glede na to, kaj običajno razumemo, da ta izraz zajema. Drugič, kot o “nauku” ali “učenju”, filozofiji ali metafiziki, ki predstavlja poseben pogled na svet. In tretjič, kot o načinu življenja, načinu bivanja v svetu. Vsako od teh značilnosti lahko raziskujemo ločeno ali pa jih vidimo kot medsebojno povezane, pri čemer vsaka posamezna vodi do in vključuje vse ostale.

Kot besedo, Teozofijo običajno opredeljujemo glede na njen grški izvor - THEOS in SOPHIA. Theos obravnavamo kot osnovo za besede kot so bog, bogovi, božansko, sveto; a če raziskavo poglobimo, lahko opazimo, da je bistveni pomen njenega korena to, kar raste ali se širi od znotraj, ustvarjalna energija ali sila. Sophia kot modrost ali inteligenca sposobna razlikovanja je potem takem vrojena v ustvarjalen proces, pri čemer se lahko spomnimo na besede iz svetih spisov, da je “Bog z modrostjo ustvaril vse stvari,” kar nam samo po sebi pove, ne le to, da se je najprej pojavila inteligenca ali modrost, ampak da je le-ta vrojena v vsem, kar obstaja v manifestiranem vesolju, in da so zato vse stvari svete.

Kot nauk ali učenje, Teozofija zajema temeljna načela, med katera lahko prištejemo združenost, polarnost, cikličnost, zakonitost, itd. Podrobno opisovanje Teozofije kot učenja bi nas odpeljalo daleč preko meja te kratke predstavitve, vendar pa je seveda to predmet številnih knjig, ki so bile o tem napisane od starodavnih časov do danes, pri čemer lahko sodobno teozofijo bolj določno postavimo v čas, ko so bila objavljena dela H. P. Blavatsky.

Prepričana sem, da je posebej važno spoznanje, da je potrebno Teozofijo, da bi bila resnično pomembna kot nauk, izraziti v človekovem življenju. V bistvu je to način življenja, kar pomeni način bivanja, delovanja, razmišljanja, čutenja v svetu. S takšnega zornega kota je Teozofija bolj glagol kot samostalnik. Ni toliko učenje, ki se ga je potrebno naučiti, ampak bolj proces, ki ga je potrebno izkušati, povsem enako kot v misterijskih šolah starih časov, ko je bil novinec popeljan skozi izkušnje notranje realnosti, ki je ni nikoli mogoče v celoti izraziti v nobenem jeziku, ki pa je s svojo naravo preobrazila iniciata, razkrila novo rojstvo v novem bitju. To je starodaven proces, znan kot teurgija; kajti poziva nas, da opravimo delo bogov, da tako preobrazimo sami sebe, da preobrazimo svet.

In prav iz te njene tretje značilnosti lahko zaznamo, kam Teozofija gre. Prvič, Teozofija kot modrost se razodeva v našem bivanju, ko se z njo zraščamo; dokler se z njo ne zrastemo in v tem procesu ne preobrazimo samega sebe, ostajajo načela in pojmovanja nepopolna. Z vso ponižnostjo moramo sprejeti, da nobeno pisano besedilo ali spis, najsi še tako globok, ne more nikoli vsebovati vse modrosti, ki je tako obširna kot vesolje samo. Nek modrec je nekoč rekel, “Ne le, da se moraš resnice naučiti, zanjo moraš tudi trpeti”. Trpeti za resnico, jo prenesti, pomeni resnico živeti na tak način, da se ob vse globljem in globljem razkrivanju njenih vidikov preobražajo naša življenja. Torej, kam gre Teozofija? Prodreti mora v samo bistvo našega bivanja, dokler ne postanemo nosilci, utelešenje te modrosti, dokler na nek skrivnosten in morda omejen način ne postanemo so-ustvarjalci Končne Enosti, z odgovornostjo pomagati vzponu vsega življenja. Če smo verni vrojenemu pomenu Teozofije kot besede, učenja, načina življenja, lahko postanemo z našo pristnostjo - tako kot tisti veliki, ki so hodili pred nami - blagoslov za svet, lahko postanemo pristni Teozofi.

Kaj je Teozofija? Njen grški izvor, THEOSOPHIA, dobesedno, "modrost bogov" ali "Bog" je pogosto predstavljena kot opredelitev slabe vrste. Kakor koli že, beseda ne vključuje dejstva, da obstoja mnogo teozofij - ali, če to postavimo drugače, teozofija prevzema številne oblike in se ni začela s Teozofskim Društvom. Na primer, nemški mistik Jacob Boehme je sam sebe imenoval "theosopher" že dve stoletji pred ustanovitvijo Teozofskega Društva. Okoli sedemnajst ustanoviteljev Teozofskega Društva, ki so odkrili (kakor pravi Olcott) besedo v Websterjevem slovarju, naj ne bi opazili, da Websterjeva opredelitev govori o teozofiji kot o iskanju božanstva preko določenih praks, in da med tiste, ki prakticirajo teozofijo, prišteva kabaliste in filozofe ognja. Tej opredelitvi lahko gotovo dodamo gnostike, jnana in raja yogije, krščanske mistike (vključno z Boehmejem), buddhiste, sufije in tako naprej.

Ali je bilo razvijanje tehnike ali prakse za raziskovanje božanskih skrivnosti narave tisto, kar so imeli na umu ustanovitelji? Dvomim - vsaj deloma. Kakor koli že, po dvajsetih letih, se je Teozofsko Društvo začelo deliti na številne tradicije. Tako je celo Teozofsko Društvo ustvarilo mnogo teozofij.

HPB je od svojih članov E. S. zahtevala vsakodnevno meditacijo. Proti koncu svojega življenja, je imela meditativno sobo, ki je bila urejena kot modro nebo. Iz njenih dejanj in pričevanja Alice Cleather se zdi, da se je pripravljala, da bi enega ali več svojih privržencev vpeljala v neko vrsto prakse. Po tem sklepam, da je praksa predstavljala en vidik tega, kar je HPB mislila s Teozofijo. Seveda njena obsežna pisanja tudi namigujejo, da je imela njena Teozofija tudi vidik znanja - to je, takšno znanje, ki bi, ko je pravilno razumljeno, vodilo človeka proti božanstvu.

Zato jaz opredeljujem teozofijo kot kateri koli sistem znanja ali prakse, ali kombinacije obeh, ki je zasnovan tako, da, kadar je ustrezno izveden, človeka vodi do spoznanja božanstva.

Kam gre Teozofija v Današnjem svetu? Če mislite na teozofije, ki so jih porodile teozofske organizacije, se zdi, da te upadajo povsod, razen v Južni Ameriki. Ob višku svoje razširjenosti, te skupine, tudi če seštejemo vse skupaj, niso štele več kot približno petdeset tisoč privržencev. Predvidevam, da bo karma teh organizacij, ki so jo ustvarile same, v bližnji prihodnosti še naprej zavirala njihovo rast.

Bolj pomembne so ideje, ki jih teozofske organizacije polagajo v miselno ozračje. Zdi se, da se te ideje znova pojavljajo na vseh koncih, in verjamem, da so bile v svojih raznovrstnih manifestacijah pomemben činitelj v premikanju, vsaj v zahodnem svetu, proti večji strpnosti in vključevalnosti - čeprav ostaja še veliko, kar je potrebno narediti. Nadalje, če si človek predstavlja teozofijo v bolj univerzalnem smislu, tako, kakor sem jo opredelil zgoraj, potem je človeštvo kot celota očitno že "zagorelo" v odgovor na teozofijo; in ta teozofija se bo nadaljevala v svojih brezštevilnih oblikah tako dolgo, dokler se bo nanjo odzivalo človeštvo.

Mislim, da moramo najprej potegniti črto med tem, kako vidimo prihodnost Teozofije in kako vidimo prihodnost TD, čeprav mnogi med nami, ki smo že dolgo v gibanju, včasih to dvoje mešamo! Teozofija je kot poskus opisa "Resnice", "Božje Modrosti" ali "Narave, kakršna je sama po sebi", večna - pretekla, sedanja in prihodnja. Vedno bodo obstojali študentje, ki bodo hrepeneli po tej Modrosti, in prijatelji "Luči", ki jo bodo skušali uporabiti v trpečem svetu, da bi olajšali trpljenje, tako kot so to počeli naši predhodniki v preteklih dobah. Tu, v Avstraliji, smo bili pred kratkim cilj terorističnega napada na naše državljane v sosednji Indoneziji in lahko gledali srce-parajoče prizore nedavnih grozot krize s talci v šoli v Rusiji. Ti strašni dogodki nam kažejo, kako zelo svet potrebuje sporočilo o Bratstvu kot dejstvu v Naravi in kako veliko dela moramo še opraviti, individualno in kot skupina, da bo bratstvo postalo živa realnost in ne le puhla fraza v današnjem in jutrišnjem svetu.

Po drugi strani pa je TD ena izmed mnogih organizacij, ki so v preteklosti in dandanes poskušale svetu prenesti živo sporočilo Hierarhije Sočutja, dokler so ostajale iskreni in vitalni instrumenti za to nalogo. Mnogi ljudje znotraj TD zaskrbljeno opazujejo zmanjševanje njegovega članstva in vpliva v svetu. Na univerzah in med obveščenimi bralci naše obsežne literature na TD na splošno gledajo bolj kot na zgodovinski pojav kot pa na živo silo duhovnosti in lajšanja trpljenja v današnjem svetu. Kako naj se mi v TD spopademo s to predstavo in ostanemo navdušeni in vitalni služabniki Hierarhije Luči? Če to vprašate delavce TD boste dobili zelo različne odgovore! Za nekatere je to vprašanje, kako naj bi postali bolj "ustrezni", "sodobni" ali "priljubljeni" v povezavi našimi srečanji in literaturo. Za druge je to bolj učinkovita uporaba interneta in drugih sodobnih komunikacijskih tehnologij.

Jaz pa menim, da bi morali predvsem ostati iskreni in sposobni kanali za prevajanje "Luči" v svet, z namenom, da lajšamo trpljenje. Da bi to bili, moramo poseči po izvirnem "Ognju", ki je oživljal in zaznamoval delo ustanoviteljev TD. To je predvsem notranje delo, ki nato odseva v zunanjem svetu na številne načine, na katere "Ogenj" dosega zunanji svet. To pa zahteva odprtost uma, navdušenje in značilnost raziskovalnega duha v zgodnjih letih TD, ne pa preveliko sprijaznjenje s tem, kar smo dosegli med stenami našega TD templja, tako skrbno grajenega v zadnjih 130-tih letih.

V bistvu ne verjamem, da lahko gledamo na TD kot na priljubljeno duhovno gibanje, ki bo privlačilo množice vernikov. Po mojem bi morali prižgati "Ogenj" bratstva in duhovnega znanja v srcih vseh, s katerimi se srečamo v našem vsakdanjem življenju in izven TD. Poskusiti bi morali tudi priskrbeti filozofsko globino, kadar je to primerno in kolikor le moremo, duhovnim izkušnjam tistih, s katerimi se srečamo, namesto da bi stremeli po izgradnji še ene monolitne duhovne organizacije. S pomočjo besed Buddhe mislim, da bi morali narediti vse, kar lahko, da bi "Prižgali tisoče svetilk" v srcih posameznikov, pa bo svetloba postopoma rastla in razsvetlila mračni svet.

Iskanje teozofske resnice poznam že večino svojega življenja. Bilo je osrednja točka tega življenja in morda njegovo gorišče. Dejansko, čeprav je tu družina in vsakodnevno delo, ki sta zelo pomembna, je to iskanje resnice vedno v ozadju. Saj, kako pa naj sicer posameznik resnično dovolj razume samega sebe, da lahko sprejema razumne, dosledne in celovite odločitve, če iz teh posvetnih skrbi izključi resnico.

Vendar pa to ne pomeni, da bi se zaradi tega ne menil za ljubezen, humor in prilagodljivost, kot da bi bilo to nekako drugotno za pošteno življenje. In vedite, da takšen cilj vključuje tudi spretnost biti vse, kar človek želi. V zvezi s tem vprašanjem, je koristno, če se spomnimo na Pavlove besede v Novi Zavezi; da to, kar bi rad, ne počne, in počne tisto, kar ne bi rad.

Obstoja karma preteklosti, ki ji je potrebno zadostiti na vse tri načine, duhovnega, psihološkega in fizičnega. Ta karma potisne človeka na visok položaj nadzora nad svojimi mislimi in dejanji. In tu je potrebno vključiti Teozofijo, kar je sporočilo Bhagavad Gite, kjer si lahko Krishno predstavljamo kot Teozofijo v življenju Arjune.

Da bi človek lahko uporabil teozofsko pojmovanje v svetu, mora poznati polje uporabe. V ta namen mora posameznik priznati, da je to polje on sam, kajti ta karma je njegova lastna. Med tem procesom lahko ljudje postanejo primerni, da pomagajo isto doseči tudi drugim. Da, predvsem to bi moral biti cilj nesebičnega življenja; in ob tem mi pride na um naslednji citat iz GLASU TIŠINE: "Samo-Poznavanje je otrok prijaznih del".

Vsebina

Naslednji članek