Kaj je teozofija in kam gre?
Theosophy World - Internetna revija posvečena teozofski filozofiji in njeni praktični uporabi v sodobnem svetu.

Na revijo se lahko naročite na elektronskem naslovu: theos-world@theosophy.com. Prosimo upoštevajte, da je gradivo, predstavljeno v reviji THEOSOPHY WORLD, intelektualna lastnina avtorjev in ga ni mogoče objavljati brez predhodne odobritve. Pričujoča izdaja je objavljena in prevedena z dovoljenjem urednika THEOSOPHY WORLD Eldona B. Tuckerja.

Kot študent sem trdno prepričan, da je teozofija bolj zdrava kot je kdaj koli bila - predvsem zato, ker dosega to, kar so številni Iniciati, ki so se zbrali, da bi leta 1875 sprožili njeno delovanje, nameravali doseči. Tisti EDEN med "mnogimi", ki je sprožil vzpodbudo, je postal Manu tako sproženega cikla - "je sprožil" ne v antropomorfnem smislu, ampak v smislu "KLJUČNE NOTE ZAVESTI".

Jedro Univerzalnega Bratstva se lahko začne oblikovati šele potem, ko postane dostopen izbor literature, ki vsebuje magijo samo-preoblikovanja za tiste, ki jo vsrkajo. Madame Blavatsky je pristala na to, da postane grešni kozel ali "seme", preko katerega se je na nižji ravni objavila in postala dostopna KLJUČNA NOTA ZAVESTI. Postopek ustreza sajenju semena. Seme mora biti mrtvo (to je, izsušeno in brez življenja iz cikla, v katerem je bilo požeto). Šele nato je lahko posajeno, VZKLIJE v zemlji in izkusi drugo smrt. Vse to je v skladu s Cikličnim Zakonom. Na vzhodu, ga imenujejo PADMAPANI (ZAŠČITNIK CIKLOV).

Tako je bil najbolj pomemben del dela Madam Blavatsky neviden, kajti dogodki vzklijejo najprej v astralu, PREDEN vzniknejo nad zemljo v hrupen, bučen svet, v katerem živimo. Delo je bilo pred-rojstveno in mi študentje zgodovine imamo ta privilegij, da lahko razberemo širen obseg sprememb, ki so izšle iz kozmične maternice. Te spremembe so se najprej pojavile v Ameriki, da bi povzele preteklost in se vsejale v svežo zemljo, nato v Indiji, kjer so bile deležne zanikanja, križanja in izključitve, ter končno v Italiji, Nemčiji in Angliji, z namenom, da bi sprožile "novo gibanje na zahodu".

Da, gibanje je tako zdravo kot nikoli doslej, in jaz še nisem srečal iskreno resnega študenta Blavatskyjinega materiala, ki ne bi kazal znamenja DEJANSKEGA OKULTIZMA.

Obstojajo vsaj trije načini, na katere so  izgleda različne teozofske skupine skušale ostati na tekočem s časom. Eden od teh je ta, da so v ospredju ekološkega gibanja. Naša starodavna učenja spoštovanja vsega življenja so se razširila v zavest večjega dela družbe, tako da so bili v tem smislu teozofi pred svojim časom. Hvaležni smo, ko od zaščitnikov okolja slišimo o pomenu spoštovanja vsega Življenja kot Enega. Ta pristop ni bil vključen v židovsko-krščansko tradicijo, kakor je v svojem članku "Ali imajo živali dušo?" omenila HPB. Proti-vivisekcijske skupine so prevzele tudi zaščito udomačenih divjih živali in hišnih ljubljenčkov ter namenile silne napore, čeprav včasih oslabljene zaradi pretirane čustvenosti, da bi spremenile ponižujočo obravnavo nižjih življenjskih oblik.

Drugi vidni položaj, ki ga lahko pripišemo Teozofiji sami, je njena vizija prihodnosti znanosti. Ideje fizikov so pogosto skladne z idejami, predstavljenimi v TAJNEM NAUKU, tako da jih sodobni znanstveniki širijo naprej na načine, ki jih je predlagala HPB. Mnogi profesorji znanosti, kot sta na primer Rupert Sheldrake in Paul Davies, so napisali dela, ki se tako zelo skladajo z Okultnimi Znanostmi, da jih pogosto citirajo ali objavljajo naše teozofske revije. Z "Okultnimi" mislimo na skrite in ne psihične znanosti, ki so na žalost zatemnile Ezoterično Filozofijo. Mnogi sodobni fiziki skušajo podčrtati svojo povezanost z deli Blavatsky, vendar na nesrečo izkrivljajo njih namen. Medtem ko je HPB obžalovala preveliko poudarjanje Spiritualizma v začetkih Teozofskega Društva, pa je obenem upala, da bodo le-to znanstveno preiskano, s preizkušanjem in opazovanjem. Mi, sedanji člani, nismo bili sposobni spremeniti tega razvoja, pa čeprav nekateri teozofi čutijo, da je raziskovanje ob-smrtnih izkušenj, pri katerih sodelujejo, pomagalo proti temu cilju.

S spoznanjem o skupnem izvoru vseh religij so Teozofi morda najbolj vplivali na današnji svet. Nihče ne bo zanikal, da je naša zavest o različnosti religij, ki smo jo srečali tudi v naših šolah, v zadnjem stoletju hitro rastla. Kjer si včasih župnijske šole niso dovolile preučevati vzhodnih in buddhističnih religij, so študentom pogosto dodeljevali primerjalno raziskavo, kot običajno nalogo v javnih šolah. Primerjalna mitologija in religija sta sedaj ponujena študija na naših višjih in visokih šolah. Sedaj številni Teozofi zasedajo položaj profesorja in inštruktorja, da bi pomagali širiti ta širši filozofski pristop. Naš napor, da bi vzpostavili povezavo med različnimi teozofskimi skupinami, je veliko pomagal k ponovnemu združevanju gibanja.

Če povzamemo, Teozofija je imela vpliv, četudi zamujamo na področju etike ter smo slabotni pri branjenju teozofskih načel v strahu, da bi nas imeli za dogmatske. Še vedno nas čaka spoznanje, da imamo ključna predpisana filozofska načela, ki jih je potrebno podpirati, vendar pa ne vsiljevati drugim. Lahko se zgodi, da je drugi val vzhodnega mišljenja in religije preplavil Teozofijo, vendar pa ne moremo, da ne bi zaznali, da je zahodna družba še vedno tako zapletena v materializem kot je bila med industrijsko revolucijo, ko je HPB objavila svoje sporočilo, da bi rešila raso. Na kratko, še vedno nas čaka veliko dela.

Pišem na podlagi osamljenega učenja in branja. Rada bi kaj prebrala o tem, kako se drugi - še posebej Južnoafričani - znajdejo na tej poti discipline in kako so sposobni uravnavati svoje vsakodnevno življenje v okviru teozofske etike.

Tukaj, v Južni Afriki, ne poznam lože ali organiziranega društva, ki bi mu lahko pripadali teozofi - pa čeprav je to domovina takšnih ljudi kot je Aart Juriaanse, ki je objavil dela AAB. Ko sem bila še najstnica, mi je moja mati, Euni Newell, predstavila teozofsko mišljenje in branje. Ona je tiha in predana študentka tibetanščine, Djwahl Khula. Odtlej sem se v 30-tih letih, tako kot ona, učila in stremela sama in le občasno srečala podobno misleče ljudi, s katerimi sem navezala stik in vzpostavila dopisovanje.

Tako kot mnoge zahodne dežele, je tudi Južna Afrika predvsem krščanska, četudi sta tukaj tudi velika muslimanska in hindujska skupnost. Za Kavkazijce je modno, da pripadajo priznani skupnosti vernikov in da so dejavni v okviru te skupnosti. Običajno obiskujejo krščansko liturgijo, vendar pa obstoja tudi močno prerojeno krščansko gibanje, h kateremu se sedaj nagibajo mnogi.

Mnogi grdo gledajo na New Age gibanje in New World prakse. V mladosti sem se naučila, da je nekonvencionalno razmišljanje le redko dobrodošlo. Prenekateri dobromisleči prijatelj me je skušal rešiti, zame moliti, me zaklinjati ali celo obsojati! Nek tesen in poseben prijatelj pa mi je priporočal dobrega psihologa!

Moram povedati, da takšen ostrakizem ne vpliva samo name. Vpliva tudi na moji dve pred-najstniški hčerki in mojega moža Colina. Zato sem se odločila, da bom raje KAZALA način življenja in razmišljanja, ki bi ga drugi lahko izbrali, kot pa da bi ga ZAGOVARJALA.

Tu pa tam me kdo vpraša, kje najdem svoj mir, mojo ljubezen do življenja in ljudi. Takrat previdno delim nekaj malega od svojega razmišljanja. Običajno raziskujejo sami, in takoj, ko postane pogovor preveč različen, preglobok, se umaknejo. Zaradi tega je moje razumevanje zasebno in osebno iskanje, ki ga delim večinoma z mojo mamo in svojima otrokoma, ki bosta, upam, tudi sami zrastli v misleči in beroči bitji.

Čisto preprosto, vsak dan skušam živeti na osnovi načel, ki sem se jih naučila, najsi je to volja delati dobro, ljubezen-modrost, nesebičnost ali ustvarjanje okolja na osnovi pristopa "živi in pusti živeti". Kjer je mogoče, poskušam isto opogumljati tudi v tistih, s katerimi živim in delam. Upam, da vsaka misel, beseda in dejanje deluje tako, da je naš svet malo bolj bogat, moder in zdrav kot je bil trenutek prej. To se sliši nekoliko utopično, preveč preprosto, a tako je!

Po povedanem sem prepričana, da v naši skupnosti prihaja do splošnega, širokega prebujanja. Ljudje več razmišljajo, postavljajo pod vprašaj tradicionalna pojmovanja. To se razkriva v tem, da jih privlači nadnaravno, življenje po smrti, duhovnost in psihizem. Izziv je najti ljudi, ki so že presegli tvojo lastno raven ali pa so podobno razviti. V tem vidim vrednost obstoja lokalne ali dopisne skupine v Južni Afriki.

Lakotno, z navdušenjem in s precejšnjo količino skromnosti prebiram dela in učenja drugih teozofov, saj spoznavam, da mi manjka še mnogo življenj do njihove razsvetlitve. Borim se, da bi uskladila moje vsakodnevno fizično življenje s stremljenji in izkušnjami, ki jih potrebujem za moje napredovanje v tem življenju, in tu bi mi mentor ali učitelj lahko izjemno pomagal. Iščem!

Teozofija je to, kar se zgodi v teozofskih stanjih zavesti. To je vsekakor tisto, kar nam je povedal vsak posamezen učitelj ali šola večne modrosti, od pradavnih časov naprej - vljučno s sedanjo oživitvijo večne modrosti, ki se je začela z delom učiteljev H. P. Blavatsky, v glavnem preko Teozofskega Društva [TD]. Noben učitelj večne modrosti, sedanji ali pretekli, ni nikoli rekel, da teozofijo predstavljajo določena prepričanja - kot, na primer, reinkarnacija, karma, življenje po smrti, ali plastni - piti podoben - pojmovni pogled na način, na katerega je vse skupaj sestavljeno. Takšna prepričanja in metafizični (in zato povsem analitični) pogledi na svet so lahko del eksoteričnega načina predstavitve večne modrosti. Toda mešati nek analitični sistem z božanskemu podobnimi stanji pozornosti je enako absurdno kot mešati natiskan jedilnik s hranilno in obetajoče okusno hrano, na katero zgolj opozarja.

Ker te, povsem eksoterične pojme pravilno razumemo kot vidike pojmovnega sistema (in zato kot del metafizike), je primerno, da vedno, ko mislimo na takšne sisteme, besedo "Teozofija" pišemo z veliko začetnico. Dokaz za to, da so takšni "Teozofski" sistemi povsem analitični (in zato tako delitveni kot eksoterični) je dejstvo, da pod tem imenom obstoja veliko takšnih sistemov, ki jih pogosto istovetijo z ločenimi organizacijami. Glede na neizogibno realnost teh "teozofskih" delitev, kadar koli govorim o "Teozofih" in njihovi "Teozofiji", tu ne mislim zgolj na člane TD, ampak na vse člane, študente ali privržence različnih učiteljev, šol in gibanj, ki so izšla neposredno ali posredno iz dela učiteljev HPB. Na ta način dajem besedama "Teozofija" in "Teozofi" - mislim, da povsem ustrezno - precej bolj razumljiv in zgodovinsko točen pomen kot ga sicer sporočata. V vsakem sta primeru besedi, ki opredeljujeta takšne analitične sisteme - ki so vedno utemeljeni na pogojevanju - zapisani z veliko začetnico. Tako imamo Krščanstvo, Islam in Judizem, kakor tudi vernike in analitične ideologije kot so Republikanci, Demokrati in Fašisti.

Po drugi strani pa je teozofija, ki so jo izvajale šole večne modrosti, globoko in nezdružljivo drugačna: predstavlja jo preseganje katere koli in vseh takšnih razlikovanj. Razlikovanja (kot so tista, ki temeljijo na rasi, veroizpovedi, spolu, barvi kože, verskega sistema in nacionalnosti, vsa izhajajo iz ideologij) so področje analitičnega uma, ki izključuje teozofijo. Resnično, sočutno-skrbno tovarištvo vseh človeških bitij in ljudi z vsemi živimi bitji, je nemogoče za vsakogar, ki opredeljuje nje istovetnost z izrazi katerega koli "pogleda na svet" z veliko začetnico - vključno s Teozofskim. Navsezadnje se imetniki takšnih pogledov že s samo naravo analitičnih "položajev", oddvajajo od ne-vernikov - in TD je bilo ustanovljeno zato, da bi to preseglo. Živimo v svetu, v katerem se velika večina ljudi, medtem ko naj bi hrepenela po miru in skladju, sočasno (in čudno) oddvajajoče istoveti z neko nujno delitveno ideologijo, poistoveteno z besedo z veliko začetnico, ki se lahko začne s "K" ali "I" ali "J" - ali "T".

Zdi se, da je večna modrost ali teozofija (brez velike začetnice, ker se ne nanaša na povsem pogojeno vez analitičnih delitev) eden in edini vir za odgovore na osebna, družbena in svetovna vprašanja, le da jo predstavlja vsakodnevna človekova globoka skrb za druge (še posebej za ljudi, ki jih človek dejansko srečuje) in za žive stvari, na katere v življenju trči. Ta zveza iz trenutka v trenutek s tem, kar je - kar teozofija predstavlja - odstre inteligenco in je sama po sebi inteligenca (ali božanska modrost, če želite). Takšna občutljiva inteligenca je tista, ki omogoča branje vsega, kar je kot odprta knjiga, in zato prinaša božansko modrost iz vsake izkušnje, ne glede na to, kako navidez "vsakdanja" je. To inteligenco bi lahko razporedili v sedemplastni (ali troplastni, ali petplastni, ali devetplastni) diagram, s katerim bi hoteli "razložiti" naravo tega, kar je; in ta inteligenca je bila v številnih pojmovnih sistemih, v katerih so jo razvrščali, analitično razrezana kot, na primer, "Buddhi" ali "Intuicija" (ali "Dajte-ji-ime"). Torej so to dejansko velikokrat naredili, vedno v bran nekega nujno delitvenega analitičnega sistema.

Glede na vsebovano delitvenost vsake analize, bi morali poudariti, da je analiza čudovito sredstvo, ki je človeškim vrstam omogočalo razvoj visoko razvitih nivojev udobja in varnosti, ki jih naši predniki niso mogli uživati. Vendar pa so se vsa ta velika zmagoslavja analize odvijala izključno na fizičnem, mehanskem, materialnem področju. To je vzrok, zakaj je analiza tako izjemno uspešna na področjih kot so tehnika, gradbeništvo in računalništvo.

Po drugi strani pa je analiza povsem neprimerna v zvezi s psihološko-duhovnimi vidiki človeškega življenja in je žalostno neprikladna ter celo nevarna kadar koli opravi neustrezen vdor v ta področja, ki vključujejo človeško samo-spoznavanje, odnose (med ljudmi in tudi do drugih vrst) ter družbene ureditve. Analiza, na primer, ni sposobna dojeti takšnih realnosti kot so ljubezen, vpogled ali pravičnost. Ona lahko GOVORI o teh realnostih (in Bog ve, kako rada to počne) in zato ustvarja enostranske "poglede" na njih, kar nespremenljivo vodi do spora in do odsotnosti ljubezni, vpogleda, pravičnosti, lepote - ali teozofije. Analiza torej ni sposobna resnično razumeti teh realnosti - zato naj se "razlagajo" same.

Dvojno naravo analize - njene uspehe na fizično-mehansko-materialnem področju in njen popoln neuspeh v kraljestvu resničnega, dobrega, lepega, ki je področje teozofije - sem opisal v knjigi THE ANALYTICAL FALLACY (ANALITIČNA ZMOTA). V tej knjigi sem nadalje prikazal, da je analiza izven fizično-mehansko-materialnega področja delitvena, zaradi razlogov, ki so glede na zgoraj povedano sedaj vidni.

Realnost popolne neprimernosti in neustreznosti analize, da bi preiskovala "resnice", postane očitna, ko, na primer, "Teozofi" umeščajo božansko inteligenco (ali "Buddhi") kot eno od številnih modalnosti (druge so fizična, čustvena, mentalna in kavzalna) v nek diagram. Diagram je način razvrstitve in razvrščanje je povsem analitična operacija. Torej, ne glede na to, kako bister ali na videz "navdihujoč" za vernike je tak diagram ter kakšna prepričanja navdihuje, nikakor ni povezan z občutljivim življenjskim slogom, kar teozofija je: v takšnem življenjskem slogu ne more biti delitve, na nobeni ravni, med "mi" in "oni". Pa vendar so takšne delitve kruh in maslo vseh analitičnih sistemov izven realnosti fizično-mehansko-materialnega področja - in nek analitični sistem je točno to, kar skušajo biti, in so, vsi "Teozofski" sistemi.

Dober primer delitvene notranjosti vseh analitičnih sistemov (v tem primeru tistih, ki se nanašajo na "Teozofijo") so brezštevilne delitve med "Teozofi", ki so nastale izključno na osnovi razlik, ki temeljijo na različnosti mnenj, to je, analize, voditeljev ali "naukov", ki se razlikujejo glede na to, kaj ima nek vernik raje. Povem vam, bratje in sestre iz vseh "Teozofskih" organizacij - in to vam pravim z iskreno naklonjenostjo, ki prihaja iz moje globoke notranjosti - da je sedaj kritično obdobje, ko bi v naših življenjih potrebovali doumljivo teozofijo, namesto tragično razdrobljenih analiz. To je zelo resna stvar, moji bratje in sestre. To prav gotovo ni analitična igra, v kateri "imate vi svoje, jaz pa svoje mnenje". Prerasti moramo takšen, očitno otročji pogled, še posebej, če vemo, da se sedaj nahajamo na sredi najbolj čudovitih priložnosti za posameznikovo preobrazbo v svetovnem merilu, kot tudi na sredi najbolj potresnih groženj dobrobiti našega planeta. Slučajno so vsi analitični pogledi izven fizično-mehansko-materialnega področja otročji in nevarni, kar sem dokumentiral v knjigi THE ANALYTICAL FALLACY (ANALITIČNA ZMOTA).

Razjasniti je potrebno, da "teozofska stanja zavesti" niso mišljena kot opis vzorca ravnanja, ki mu je potrebno slediti, kajti vzorci ravnanja so natančno to, kar prinaša vera v sisteme. Teozofski življenjski slog je prej sestavljen iz vstopanj, iz trenutka v trenutek, v božanskemu podobna (theos-sophia) stanja pozornosti, postopek, ki ne vključuje nobenih metodologij ali tehnik (ker so te vedno analitične) in ki vsebuje preobrazbo, če ga vidimo v luči vrste vezi-pogojujočih analiz, ki jih večina ljudi napačno obravnava kot "življenje".

V času pred dobo preobrazbe, ki se očitno začenja sedaj, ko to govorimo, so takšna teozofska, preobrazbena stanja pozornosti imenovali z besedo "iniciacija" in raznimi okraski, dodanimi k temu izrazu. Na nesrečo, je beseda "iniciacija" izgubila svoj izjemno dinamičen, živ pomen zaradi tega, ker so začeli verjeti v besedno analitične razlage "iniciacije". Vsak posamezen učitelj ali šola večne modrosti - od starodavne preteklosti do uravnovešene sedanjosti - je trdil in podpiral dejstvo, da brez "iniciacije", brez preobrazbe ni teozofije: ta živi, se giblje in ima svoje bivanje le v "začetnih", božanstvu-podobnih, teozofskih, NE-ANALITIČNIH stanjih pozornosti.

Današnji znanstveniki in psihologi se zavedajo večine človeških potreb. Vendar pa še niso spoznali in se ne zavedajo v celoti, da imajo človeška bitja na določeni stopnji razvoja tudi duhovne potrebe. Kaj je duhovna potreba? To je spontana želja, da bi vedeli, kdo smo, zakaj smo se rodili, kaj pomeni delovati pravilno in kako se za to odločiti, kaj se zgodi po smrti, kakšna je narava Boga. Ko začne človek od znotraj čutiti to potrebo, postane nemiren, začne iskati odgovore na ta vprašanja. V upanju, da bo dobil odgovore na njih, začne prebirati knjige o duhovnosti, religijah, filozofijah, se srečuje z yogiji, obiskuje ashrame, duhovne organizacije in raziskuje različne poti.

Kot vse potrebe, je potrebno potešiti tudi to duhovno človekovo potrebo, da bi le-ta lahko živel srečno, bolj zdravo življenje in napredoval. Človek je razvijajoče se bitje in v vsakem življenju se razvija čustveno, intelektualno in duhovno. Tako vidimo napredek na mnogih področjih. Toda človeška stopnja ni zadnja stopnja v tem razvojnem procesu. Z razvojem pride do stopenj, ki bi jih lahko imenovali nad-človeške stopnje, na katerih človek dobi odgovore na vsa zgornja vprašanja in ko ve, kdo je, ve preko neposredne izkušnje, da je eno z vse-prisotnim Bogom. Pred tem je menil, da je ločen od drugih ljudi, živali, rastlin in mineralov. Toda sedaj, ko pozna Realnost Resnice, ve, preko neposredne izkušnje, da je del Boga in zato eno z vsem; on ljubi vse, brez razlikovanj.

Med dvema stopnjama - stopnjo, na kateri želi vedeti, kdo je, in stopnjo, ko začenja to odkrivati ter ko končno spozna svojo združenost z vsako stvarjo - se odvija nek proces. V pomoč človekovemu duhovnemu napredovanju, reševanju njegovih problemov, za usposabljanje ljudi, da bi sprejemali modre odločitve z upoštevanjem zakonov karme ali zakonov Narave in se tako izognili napakam ter živeli življenje na tak način, da bi postali dobrotvorna sila v svetu in nato pomagali drugim ljudem in svetu, je bila dana Teozofija. Teozofija dobesedno pomeni Božanska Modrost.

Teozofija vključuje vse. Čeprav je teozofska literatura bolj osredotočena na duhovni vidik življenja, pa ima za enako pomemben tudi razvoj znanosti, filozofij, umetnosti in materialne dobrobiti. Tako obravnava vse vidike življenja in poskuša pomagati napredku človeštva. V ta namen je bilo ustanovljeno Teozofsko Društvo. Znanje o Teozofiji, zakonih Narave, so podali številni okultisti, ki so preko lastnih okultnih raziskovanj pod vodstvom Mojstrov Modrosti odkrili zakone Narave in ustvarili doumljiv izbor znanja, ki lahko pomaga ljudem, če ga preučujejo, žive pravilno življenje, pospešujejo lasten in razvoj drugih. Tudi drugi aspirantje lahko preko neposredne izkušnje spoznajo, kdo so, to je, da so del vse-prežemajočega življenja, ki ga imenujejo Bog.

Po ustanovitvi teozofskega Društva, pred okoli 130-imi leti, je sedaj, zaradi uporabe jasnovidnih raziskav in okultnega procesa, skozi katerega so šli in o njem pisali nekateri člani, dostopno dokaj obsežno poznavanje zakonov narave, evolucije, zakonov karme, reinkarnacije in okultne poti. Zdi se, da je napredek Teozofskega Društva na podlagi trdne filozofije zadovoljiv, pa bo vseeno tu in tam potrebno dodati več znanja, ko bodo ljudje vsrkali to, kar je že bilo dano.

Kar se zdi, da manjka, je to, da to znanje ni dostopno na lahek način. Teozofija je obširen predmet. Nihče ne bi sme pričakovati, da jo bo razumel, potem ko je prebral 7 do 8 knjig, ne glede na to, kdo je njih avtor. Ta svet je izjemno zapleten stroj, ki mu vlada neskončno število zakonov. Zato je tudi predmet Teozofije, ki s prizadeva spoznati te zakone, tako širok. Mnogi poglobljeni študentje Teozofije so preučili stotine knjig in so zadovoljni z znanjem, ki so ga iz njih pridobili, vendar pa so tudi spoznali, da je to znanje le majhen del Teozofije. To, kar potrebujemo sedaj, je to, da omogočimo študentom dostop do vseh del o Teozofiji na najlažji in najcenejši način. Najboljši način, da to zagotovimo, je ta, da besedila vseh knjig in člankov o Teozofiji vtisnemo na kompaktne plošče. Za vsa besedila bi bili potrebni približno dve plošči. Dostopna pa bi morala biti tudi na internetu, tako da bi bilo mogoče do njih dostopati iz katere koli dežele. In ker se uporaba računalnikov in interneta hitro širi v vseh deželah, bo mogoče ljudem na lahek način zagotoviti teozofska besedila, če bodo okultisti digitalizirali vse knjige, članke in govore.

Korenski vzrok vseh problemov je bil v vseh časih nepoznavanje zakonov Narave ali zakonov Karme. In če vsem ljudem podamo znanje o zakonih Narave, to je Teozofije, bomo odstranili ta korenski vzrok - povečini nevednost. Na tem polju, to je omogočanja dostopnosti besedil ljudem, da bi ti spoznali teozofijo, se zdi, da Teozofsko Društvo ni opravilo dela na takšni ravni kot bi moralo. Le malo ljudi pozna Teozofijo in med tistimi, ki jo poznajo, so le redki brali prave knjige in jih razumeli. V zvezi s tem, katere knjige brati in kako je mogoče Teozofijo uporabiti v vsakdanjem življenju, bi bilo potrebno boljše vodstvo.

Vzroki, da je teozofsko gibanje postalo manj učinkovito, so številni. Eden od glavnih vzrokov, je prepričanje, ki prevladuje v nekaterih sekcijah, da je mogoče širen predmet Teozofije razumeti s preučitvijo 7-ih do 8-ih knjig. Zaradi tega prepričanja, ne širijo svojega znanja z branjem nadaljnjih knjig. Drugi vzrok je ta, da Teozofija in Teozofsko Društva nista deležna dovolj reklame. Tako veliko ljudi ne ve za TD. Tretji vzrok je ta, da si mnogi ljudje ne morejo privoščiti velikega števila knjig, in ker prebivajo daleč od krogov TD, nimajo dostopa do njihovih knjižnic. Toda internet in razdelitev zapisov na kompaktnih ploščah bo rešila ta problem.

Četrti vzrok je ta, da člani ne vedo, katere knjige o Teozofiji naj berejo, saj je na trgu tisoče knjig o duhovnosti in yogi. Mnoge od teh so napisali zgolj intelektualni tolmači, ki so prebrali nekatere knjige, potegnili nekaj zaključkov, ki so pogosto napačni, in sedaj v njih prepričujejo ljudi. Tako je le eno od stotih knjig zapisal resničen učenec, ki je imel izkušnjo iz prve roke in je duhovno razvit. Aspirant pa ne ve, katero od teh stotih knjig naj bere. Zato bi študentom svetoval naj berejo le tiste knjige, ki so jih napisali učenci. Tu je nekaj avtorjev, za katere mislim, da so šli skozi iniciacije in je zato njihovo pisanje izjemno dobro za razumevanje Teozofije in lahko vodijo aspiranta skozi življenje in na pot okultizma - Annie Besant, C. W. Leadbeater, C. Jinarajadasa, Geoffrey Hodson, I. K. Taimni, G. S. Arundale, N. Sri Ram. H. P. Blavatsky je bila tudi učenka in je veliko napisala o Teozofiji, vendar pa njej jezik mnogi študentje težko razumejo. Tisti, ki ga pa, naj jo berejo. Sedaj se bralci lahko vprašajo, kako pa naj vem, da je nekdo učenec. Teh stvari ni mogoče dokazati s fizičnimi instrumenti in tudi ni načina, na katerega lahko to dokažem drugim. Toda, če je bralec dovolj razvit, bo na podlagi kakovosti pisanja, z uporabo razuma in intuicije razumel, da so bili to dejansko zelo razviti in izkušeni iniciati.

Druga pomembna stvar je ta, da je bila Teozofija, čeprav obstoja že dolge dobe, vedno podana v zastrtem jeziku, da bi prekrila skrivnosti pred ljudmi, katerih moralni, intelektualni in duhovni razvoj, ni bil zadosten in bi zato lahko zlorabili to znanje. Le redki ljudje, ki so pridobili notranje kvalitete, so bili sposobni razumeti in so bili deležni pomoči, da bi razumeli resničen pomen. Razumevanje Teozofije je odvisno od posameznikovega duhovnega, moralnega in intelektualnega razvoja ter dobre karme, pridobljene z nesebično pomočjo drugim v preteklih življenjih in v tem življenju. Ker se ti činitelji razlikujejo od osebe do osebe, pa četudi prebira prave knjige o Teozofiji, bo njegovo razumevanje odvisno od teh činiteljev.

Veliko je področij za izpopolnitev in za to, da postane TD bolj koristno za svet. Ko bo znatno število članov preučevalo prave knjige, razumelo teozofijo, živelo pravilno življenje in nadgradilo študij z dejanskimi dejanji nesebičnega služenja drugim, z edinim vzgibom, da bi jim pomagali, bodo sposobni pritegniti življenje iz Okultne Hierarhije, ki bo naredilo Teozofsko Društvo bolj živo, bolj dejavno in doseglo svoj cilj dvigovanja človeštva.

Na vprašanje, kaj je teozofija, je težko odgovoriti zaradi številnih razlogov. V svojem najglobljem pomenu je namreč onstran opisa in etiketiranja. Kako lahko opišemo neopisljivo in Absolutno? Na drugi ravni, bi lahko rekli, da je to altruistični način bivanja in življenja. Nekdo je lahko teozof, ne da bi kdaj koli slišal za besedo "teozofija". Skladno in nesebično življenje ga ali jo dela za teozofa v pravem smislu.

Na drugem nivoju poznamo teozofijo kot izbor učenj. Rečeno nam je, da jo je sodobnemu zunanjemu svetu prvič predstavila Madam Helena Petrovna Blavatsky. Okultno Bratstvo, kateremu so pripadali učitelji Madame Blavatsky, je dolgo ohranjalo ta učenja v tajnosti.

Ta učenja so bistvo velikih religioznih in filozofskih šol skozi čas. Sufizem, Vedanta, Kabala, Gnosticizem, Taoizem, Buddhizem in učenja Zoroastra, vsa vsebujejo vidike teh učenj Prastare Tradicije Modrosti, ki jih danes poznamo kot teozofijo.

Madame Blavatsky je nenehno poudarjala, da ni imela namena, da bi ta učenja postala dogma, v katero naj bi študentje slepo verjeli, si jo zapomnili in ponavljali. Prej naj bi priskrbeli praktično metodologijo odpiranja in širjenja uma, vpeljali povsem nov način razmišljanja. Učenja naj bi omogočila širši in bolj sočuten pogled na življenje in njegov namen. To naj bi človeštvo sililo v bolj sočutno delovanje, delovanje, ki ni ukoreninjeno v strahu, slepi veri in praznoverju.

Po smrti Blavatske, so mnogi avtorji Adyarskega Društva pomembno spremenili pojme, ki niso drobni odtenki v tolmačenju, ampak bolj velika nasprotja, pomembne nedoslednosti. Način njihovega pisanja, je podpiral slepo verovanje, temelječe na hierarhičnem miselnem okvirju vodja-in-cvetje. To se je razvilo v trditve o Mesiji in Drugem Prihodu, zaokroženimi s slepo ubogljivostjo in vsemi okraski, ki gredo zraven.

Adyarsko Društvo to še vedno zanika. Dokler se v svojih publikacijah s temi vprašanji ne bo odprto soočilo, ne more iskreno trditi, da podpira svobodo mišljenja. Takšna svoboda vključuje odprto raziskavo, študij in izziv, kjer je to potrebno. Njegove publikacije se zdijo nesposobne resne debate in dvoma v ta pisanja "druge generacije", ki jih nekateri študentje imenujejo "neo-" ali celo pseudo-teozofija.

Društvo prosim, naj resno obravnava ta problem in ga dejavno rešuje, tako da bi bilo mogoče slišati obe nasprotni si strani v debati, ne pa zgolj en pogled, ki se izraža sedaj. To bi predstavljalo razvodje za teozofsko gibanje kot celoto in bi izjemno prispevalo k verodostojnosti naših učenj in k nadaljnjemu razvoju gibanja.

Po vseh teh letih, še vedno težko z nekaj besedami opredelim teozofijo. Je različna za razne člane, ki so vanjo vključeni. Zame je izbor dragocenega znanja, po katerem živim, kolikor mi to dopušča moj psihološki ustroj. V tem kaotičnem svetu je bil moj življenski cilj, da vsrkam razlog za svoje življenje in vsega okoli mene, korak za korakom, leto za letom.

Začela sem se zavedati, da življenje vsak dan ponuja številne izbire - velike in male. Moj študij teozofije mi je priskrbel ideje o bratstvu, o samo-nadzoru v delih, besedah in mislih, kar vse vpliva na to, kar se dogaja okoli mene. Mislim, da teozofija širi um in poglablja srce. Oboje je nujno za modrost.

Obnovila sem zanimanje za smrt in za življenje po njej. Sedaj, v svojih šestdesetih, se lahko srečam s to situacijo v naslednjih letih. G. De Purucker je imel veliko povedati o tem. Razumevajoč, kako deluje vesolje, v tolikšni meri kot lahko, sem našla mir in strpnost do same sebe v današnjem svetu, v katerem je nasilje in beda. Ti sta del te evolucijske stopnje človeštva, večinoma zaradi nevednosti in karmičnih pogojev, ustvarjenih v oddaljeni preteklosti. Zaradi tega razumevanja so zame znosni.

Pri širitvi človekove zavesti, postane večja pozornost za pravičnost vseh stvari svetilnik upanja. Sčasoma bo človeštvo zraslo in postalo to, kar naj bi bilo. Vsak je odgovoren za svoje življenje. Dokler ne postanemo takšni kot Starejši bratje, lahko le ponujamo roko v pomoč, ko smo naprošeni. Ne bi smeli vsiljevati naših mnenj drugim, kajti naša mnenja so samo to - zgolj mnenja. Zapleteno je resnico razlagati na priložnosten način in pričakovati, da jo bodo drugi sprejeli. Teozofija kaže, kje je resnico mogoče najti, kar je nekaj drugega kot o njej pridigati.

Naša teozofska skupina bi lahko bila bolj dostopna za potrebe družbe, v kateri deluje. Pojavljanje Teozofskega Reda Služenja (TOS) je dobro znamenje. Lahko bi bilo roka Teozofskega Društva, kjer imajo krogi voljne člane, ki si želijo živeti tako, kot so se naučili, in koristiti svojemu mestu.

Rada bi videla, da bi bilo o astralnem svetu na voljo več informacij. Zdi se, da mnogi mentalni problemi nastajajo zaradi njegovega vpliva. Čas je, da ljudje zvedo, kako na njih stalno vpliva nevidno. Težko je, vendar upam, da bo Teozofsko Društvo sposobno pomagati tistim, ki so z eno nogo v tem in drugo v drugem svetu, ne da bi to vedeli. Društvo ima znanje. Ali ima tudi člane, ki bi ga preučevali in uporabljali? Sedaj prihajajo v inkarnacijo duše, ki morajo nujno vedeti več. Okolje psihičnih vplivov je močnejše kot kdaj koli. Nekateri otroci mojih prijateljev uživajo po priporočilih zdravnikov, ki poskušajo brzdati njihovo obnašanje, zdravila. Žalostno je, da je to edini način, na katerega jim družba pomaga.

Kako lahko pritegnemo Teozofsko Društvo v ospredje, da bi pomagalo tem dušam v težavah? Morda bodo drugi, mlajši voditelji sposobni to narediti. Ali je Teozofsko Društvo zgolj odlagališče knjig, ki vsebujejo modrost, ki jo potrebuje svet, da bi postal prijaznejši kraj? Ali pa je namen Društva tudi ta, da doseže ljudi, ki iščejo duhovno pomoč? Še vedno ne vem, celo po letih tesne vključenosti v Društvo.

Videla sem, kako so duše v težavah prišle na predavanje in se vključile. Nihče ne ve, kaj narediti z njimi, zato so prijazno odrinjene na rob, da ne bi motile postopkov. Nato se odpravijo drugam. Težko je ljudem brez mentalne priprave govoriti o ezoteriki. Navkljub temu obstojajo poti, kako razumljivo predstaviti osnove moči mišljenja, astralnega vpliva in elementalnih kraljestev. To od članov zahteva predano delo. To je področje, na katerem bi se moralo gibati Društvo, morda z uporabo TOS, da bi doseglo družbo in duše v sili.

Gotovo ima Društvo znanje, ki lahko koristi več ljudem in ne le njegovim redkim članom. V zadnjih stotih letih je nekaj od tega postalo splošno znanje, torej, nekaj smo že naredili.

[Prispevek, ki je bil izvorno objavljen v reviji THE HIGH COUNTRY THEOSOPHIST za srečanje Rainbow Gathering, leta 1992.]

Kar poznamo kot teozofijo, je obsežen izbor učenj starodavne modrosti, ki je bil človeštvu podarjen preko številnih dob.

"Teozofija" pomeni božanska modrost in je ezoterično (skrito, bistveno) jedro religije, filozofije in znanosti. Vključuje učenja o izvoru in namenu življenja ter metafizične zakone in procese, ki vladajo vesolju. Ukvarja se s človekovo duhovno naravo in omogoča vpoglede v kozmogenezo (izvor in razvoj vesolja) ter antropogenezo (izvor in razvoj človeštva), vključno z namenom in sredstvi duhovne evolucije človeštva.

Teozofsko znanje ni izključno vezano na neko posebno skupino ali kulturo, ampak prej pripada vsem duhovno prebujenim, ki se odzivajo na njeno modrost. V sodobnem času se teozofijo istoveti s Heleno Petrovno Blavatsky in Teozofskim Društvom, ustanovljenim leta 1875, kot ponovno oživitvijo teozofske misli.

Vendar pa je tradicija precej starejša, in se pne nazaj do izvirnih skrivnih učenj, ki so bila človeštvu predana pred začetkom zgodovinskih časov. V zapisani zgodovini je ime "Teozofija" prvi uporabil v tretjem stoletju našega štetja v Aleksandriji, v Egiptu, Ammonius Saccas, in sicer v povezavi z učenji grških misterijev. On je zasnoval je eklektični teozofski sistem, da bi pokazal na povezave in podobnosti učenj v vseh religioznih sektah in narodih tistega časa.

Mistična teozofska misel in učenja so torej pred tem gojili starodavni grški filozofi in veliki misleci v starodavni Kaldeji, Perziji, Babiloniji, Egiptu in Kitajski. Ustanovitelji vseh velikih religij so učili nek vidik ezoterične tradicije. Bogat in globok vir teozofije je prišel iz Indije in Ved (hindujskih spisov), Upanishad, Bhagavad Gite. Vidike teozofije lahko najdemo tudi v ezoteričnem (gnostičnem) krščanstvu, kabali hebrejskih učenj, buddhizmu, taoizmu in sufizmu (ezoteričnem islamu).

Ob prepoznavanju bistvene združenosti vseh velikih religij, teozofija ne skuša nikogar spreobrniti od njegove izbrane religije, ampak skuša pojasniti in razkriti skrite notranje pomene svetih besedil.

Teozofija je sinteza najglobljega mišljenja vzhoda in zahoda. Osredotoča se na širšo sliko celovitosti obstoja - VSEGA, KAR JE - in uporablja vključujoč, povezovalen pogled. Čeprav po izvoru starodavna, je dejansko večna. Danes je enako sodobna, saj ponuja so-odnosnost ali prerez znanja v dvajsetem stoletju in sredstva spreminjanja znanja v modrost, razumevanje in duhovno razsvetlitev.

Kaj je Teozofija in kam mora iti v današnjem svetu, da bi ostala pomembna?

Na moji trenutni stopnji v življenju skušam brati to, kar se mi zdi koristno in se ne menim za ostalo. Seveda ni povsem tako preprosto, toda moj pristop želi biti utilitarističen. Ugotavljam, da je teozofsko čtivo zelo koristno. Ko sem prvič prebral teozofsko pisanje, sem bil že dolgo na duhovni poti, več let meditiral ter odkril v spisih HPB in Judgea poročilo, ki je nakazovalo, da sta bila tudi onadva že dolgo na podobni poti in sta lahko o njej govorila inteligentno in z vpogledom. Zanimala me je predvsem njuno "izkušanje" duhovnih področij. Nekatera gradiva o razvoju različnih obel in nekatere evolucijske ideje sem sprejel z zanimanjem, vendar ne kot nekaj, na kar bi se zelo navezal.

Nisem bil v nobeni teozofski skupini. A ko sem prvič skočil v teozofski ocean, ali vsaj v internetno razpravo kot del te vode, sem bil presenečen, koliko mržnje je bilo med razpravljalci. Organizacija, posvečena Bratstvu Človeštva se je zdela neprimeren kraj za takšno sovraštvo.

Odzivi so seveda odvisni od tega, kaj človek pričakuje od določenega predmeta. Očitno precej ljudi ni videlo tistega, kar so hoteli, in so se odzivali v skladu s tem. Dejansko se je zdelo, da so v teozofskih spisih našli nekaj, kar lahko napadajo z dozdevno nekaznovanostjo. Takšen odziv se mi je zdel nekoliko "nekoristen". Zakaj ne pustijo spisov tistim, ki se jim zdijo vredni in si poiščejo nekaj, kar bi cenili? Po določenem času se je začelo kazati, da dejansko sploh ne iščejo vrednosti, ampak da želijo le napadati, zaradi napadanja samega. Če ne bi bilo govora o teozofiji, potem bi jim gotovo ustrezalo tudi kaj drugega. Želja po napadanju običajno poišče ustrezen predmet, in za nekatere je bila Teozofija pač pri roki.

Večina mojih odzivov je, kakor lahko vidite, povezana s "koristnostjo", kajti v duhovnih področjih, je tisto, kar ni koristno, odvrženo. Ni vredno, da bi se človek vezal na ali se boril z nečim, kar na duhovni ravni ni za nobeno rabo. Le nižji ego se ukvarja z nekoristnim in se glede njega nenehno prepira.

V razpravi, kje je Teozofija danes, govorim najprej o tem sovraštvu zato, ker se zdi, da je imela Teozofija že od začetka opravka s številnimi obrekovalci, katerih večino so prej gnala osebna sovraštva kot pa pretehtano raziskovanje idej, ki jih Teozofija predstavlja. Predvidevam, da bo del prihodnosti Teozofije, kakor je bila tudi njena preteklost in je sedanjost, vključeval te obrekovalce. In to, mislim, je problem, ki ga bodo morali sovražniki Teozofije preseči med svojo lastno duhovno rastjo, Teozofija pa bo morala z njim živeti. Teozofi se bodo morali osredotočiti na teozofske ideje, namesto na obrekovalce.

Do Teozofije sem prišel po mnogih letih tihe meditacije in obsežnega branja svetovne literature in tradicij. V teozofskih učenjih nisem našel nič napadalnega. Nasprotno, težila so k razjasnitvi in dostopnem povezovanju številnih različnih religijskih in filozofskih tradicij sveta. V nekaterih primerih so bila celo čudovita v načinu razjasnitve tradicij, ki so bile skrite ali nejasne.

Šel sem tudi skozi življenje-spreminjajočo prebuditev Kundalinija in iskal kakršno koli čtivo, ki bi mi pojasnilo, ali vsaj podalo nek intelektualen model za mojo izkušnjo ter mi jo pomagalo razumeti. Preden sem začel brati HPB in Judgea, sem našel zelo malo takega, kar se mi je zdelo natančen odsev mojega Kundalini in drugih globokih duhovnih izkušenj. V teozofskih spisih HPB in Judge sem začutil "pravo stvar". To sta bila človeka, ki sta vedela, o čem govorita, na podlagi lastne notranje izkušnje o številnih duhovnih stanjih in procesih. Na področju duhovnega pisanja je mogoče z lahkoto prepoznati prevaro, še posebej, če si šel sam skozi opisano izkušnjo. Zdela sta se mi pristna.

Od branja njunih del sem imel veliko korist, saj so se nanašala na moja lastna duhovna iskanja. Podala sta simboličen zemljevid duhovne zavesti, ki je bil točen odsev tega, kar se dejansko dogaja med procesom duhovne rasti: čeprav verjamem, da tisti, ki niso šli skozi to rast, ne bodo sposobni videti resnice v tem, o čemer govorita.

A vrnimo se k sporom. Ti odsevajo gibanje, ki se sedaj odvija v naši družbi. V internetnih razpravah sem odkril veliko "nauka glave". Intelektualno iskanje, stvar, na katero se osredotoča naša družba, je na začetku lahko v pomoč, a navsezadnje ne daje odgovorov na globlja življenjska vprašanja. Ljudje iščejo nekaj onstran Manasa in njegove suhe logike. Teozofija bo morala iti onstran tega, če naj bi preživela čas v zgodovini, v katerem ljudje iščejo dejansko pozornost, o kateri mnogi Teozofi govorijo le teoretično.

Mene je zanimal predvsem "nauk srca". Namesto učenja o sedmerni naravi človeka (na primer), je sedaj pomembno vprašanje, kako se človek dejansko giblje iz narave želja, preko konfliktov in vezanosti ega nižjega Manasa, do neposrednega razumevanja Atma/Buddhi? Kako človek uporabi intelektualni zemljevid, ki ga ponujajo pisanja, in dejansko hodi po notranji poti, katere simboli so? Kaj pomeni, izkustveno, zavedati se Jive, Prane, Kame, Linga Sharire, Manasa, Buddhija in Atmana? Odkril sem, da se je mogoče zelo zavedati vseh teh in jih celo "uporabiti" za zdravljenje življenja, telesa, duha. Blaženost očiščujočega "chit", osrednje "spoznavajoče narave" Jaza, brez vezanosti ega, je vsekakor vredno iskati.

V številnih letih notranje raziskave preko meditacije, preko poslušanja Glasu Tišine, sem skušal najti odgovor na ta vprašanja. V Tišini notranjega Jaza se preverja teorija spisov in se dokazuje kot točen vodnik. V Tišini se pojavlja zaznava Buddhija. Kraljestvo Nebes JE v notranjosti.

Manas se stalno prepira in bori, kajti Manas je tako strašno vezan na samo-varovanje, omejeno istovetenje ega. Vendar, da bi lahko napredovala, se mora Teozofija, tako kot posameznik, povzpeti onstran intelektualnega ega do neposrednega razumevanja Jaza.

Teorija je v redu, in zgodnji Teozofi so nas obdarili z njo. Vendar pa se ne smemo ustaviti tu in nenehno pogrevati preteklost. To, kar potrebujemo sedaj, je ponotranjanje teorije, da bi postala del naše lastne notranje duhovne prakse. Jaz mislim, da je "Duhovna Praksa" tisto, kar mora poudariti Teozofija. Poslušati moramo Glas Tišine in tam najti tiste izkušnje, na katerih temeljijo učenja. To je naslednja stopnja v naši človeški evoluciji, v evoluciji Teozofije: da se premaknemo od meja Manasa, intelektualizma, majhnega ega, k neposrednim, intuitivnim zaznavam Buddhija, Modrosti, Božanske prisotnosti v vsem, kar živi, Atmana.

Teozofija je:

Starodavna Modrost obširen izbor starodavnih učenj.

Odkrivanje odkrivanje idealov v izgubljenem znanju.

Raziskovanje raziskovanje vzhodnjaškega in zahodnega izrazoslovja.

Iskanje raziskovanje temelja religij in filozofij.

Kritika primerjava znanosti in filozofije znanega in nevidnega sveta.

Napotki izbor etičnih idej o tem, kako živeti življenje.

Misticizem raziskovanje skritih notranjih svetov.

Univerzalno Bratstvo uresničitev "Enega" življenja.

Milost blagoslovi bratstva uresničenih mojstrov.

Teozofija ni:

Dogma ampak izbor učenj, brez meja.

Tantrična praksa ampak kažipot do raziskovanja.

Določena pot ampak razprava o deželi brez poti.

Posebna yoga ampak vrata, ki vodijo do mnogih yog.

Izključevalna skupina ampak vključevalna skupina ljudi, pripravljenih "poskusiti".

Kam gre Teozofija?

Izbor teozofskih učenj ostaja na razpolago tistim, ki so jih pripravljeni sprejeti. Nepopustljivi bodo pripravljeni delati z in za ta učenja. Zato bodo tisti, ki ostajajo v organizacijah in študijskih skupinah, maloštevilni.

Mnogi izrazi, ki so jih predstavili zgodnji Teozofi, so sedaj v našem jeziku splošni, vendar pa ideje potrebujejo več časa, da bi jih dojel svet. Na nesrečo zato, ker ostaja teozofija bolj izbor učenj kot pa praksa, mnogi pridejo, jo preučujejo in gredo dalje k drugim vedam.

Nekateri, tak kot jaz, jih bomo uporabili za nove yoge in vede. Drugi, kot Dick Slusser, bodo ostali zato, da pomagajo ohraniti njih edinstveno zgodovino. Spet drugi bodo uporabili informacijo za študijska prizadevanja.

Kako dejavne so teozofske organizacije je odvisno od tega, kako sprejemljivi za učenja so njih ljudje na danem področju, od tega, kako dobro lahko teozofi utelesijo učenja v svojih življenjih in kako sodobne so njihove metode predstavitve.

Večina knjig je poceni ali zastonj na internetu.

Vsebina

Naslednji članek