Ura somraka 2
George W. Russell - A. E.

Irish Theosophist, 15. februar, 1893.

Obstajajo sanje, ki so lahko zgodovina ali pa alegorija. V njih ni nič grotesknega, nič, kar bi lahko spačilo občutenje avtentičnosti, občutka o dejanskem odvijanju dogodka v sanjah. Zaznani obrazi in podobe imajo svetel videz in izraz, ki se zdi povsem ustrezen za čudežni svet, v katerega zre oko notranjega človeka; pa vendar je mogoče zgodbo brati kot parabolo duhovne resnice kot nek mit v starodavnem svetem spisu. Dolgo tega sem imel mnogo takšnih sanj. Ko pa sem zadnje čase postal preučevalec takšnih stvari, sem začutil interes, da bi priklical nekatere bolj zanimive in nepozabne od teh zgodnjih vizij.

Nejasno vmesno področje med budnostjo in nezavestnostjo je bilo najljubši kraj mnogih nenavadnih podob, morda odsevov iz tistega resničnega življenja, ki ga med spanjem živi smrtni človek. Med temi podobami sta dve priklicali najbolj nenavadna občutja zanimanja. Prva je bila podoba starega človeka z dolgimi sivimi lasmi in brado, katerega sivo-modre oči so imele izraz skrivnostnosti in zagonetne modrosti; do te podobe, ki je tako zelo izražala duhovno plemenitost, sem čutil instinktivno spoštovanje, in v mojem umu se je povezala z vsemi težnjami in mističnim mišljenjem.

Druga podoba je bila podoba mladega dekleta. Ti dve sta se vedno znova in znova pojavljali v mojih vizijah; starec je bil vedno učitelj, dekle vedno družica. Tu sem zapisal eno izmed teh pustolovščin in pustil bralcu, da presodi, ali gre za čisto simbolično zgodbo, ali pa so se dogodki v njej dejansko odvili in so bili priklicani iz latentnosti z močjo notranjega Mojstra.

Z dekletom kot mojo spremljevalko sem zapustil dolino v notranjosti in se odpravil proti morju. Bil je večer, ko sva ga dosegla, in oseka je bila na najvišji točki. Na vseh straneh se je pred nama bleščal pesek; hodila sva proti motno obarvanem somraku, bil sem tiho; počasi se me je polotila nenavadna ekstaza, tako kot da bi se znotraj mene kapljo za kapljo širilo neizrekljivo življenje; vročica je postajala vse silovitejša in nato neznosna, ko se je prenesla na telo; z divjim krikom sem začel poskakovati naokoli, krožiti v vse večjem in večjem deliriju; v ozračju je bila nekakšna svetost; izzvale so me moči nevidne narave in padel sem v omedlevico. Spet sem se dvignil z nenadnim spominom, toda moje telo je ležalo na pesku; z nenavadnim ravnodušjem, sem videl, da se je začela dvigovati plima in da dekle ni bilo sposobno odstraniti brezčutne oblike, ki je bila izven njenega dosega; videl sem, kako je sedela poleg nje in položila glavo v njeno naročje; mirno je sedela in čakala, medtem ko se je okoli nje začelo, val za valom, dvigovati Indijsko morje, nad njeno glavo pa mehko žareti prve zvezde.

Potem sem povsem pozabil na dekle in na ogrožajoče vode ter se začel zavedati prisotnosti novega sveta. Vse okoli mene so valovali tokovi, v katerih so poplesavala brezštevilna življenja; prosojne oblike so drsele naokoli, povsod se svetlikale motne iskre; obrazi ljudi iz sanj so se bleščali vame, ali pa je njihove oblike nezavedno odplavilo, tako da se je tu pa tam kakšen obraz strogo zazrl vame z vprašujočim pogledom. Nisem ostal dolgo v tem meglenem področju, zopet sem začutil notranjo spodbudo in notranje sem bil premeščen v področje še bolj predirne lepote in svetlobe; in tu sem v še večjem veličastju in jasnosti kot prej zagledal starca iz mojih sanj.

Mislil sem, da je star, vendar pa je njegov obraz starodavne lepote prežemala neopisljiva mladostnost, in tedaj sem spoznal, da ne gre za starost ne za mladostnost, ampak za večnostnost. Mirna svetloba mišljenja se je poigravala na potezah ostro zarezane podobe in notranja svetloba je sijala skozi rdečico njegovega obraza in njegovih srebrnih las. Tam so bili še drugi, vendar pa jih nisem določno videl.

Rekel je, “Živel si in taval skozi svoje lastne posebne doline; sedaj poglej nazaj in se nauči alkimije mišljenja”. Dotaknil se me je s svojo roko in začel sem se zavedati moči teh nenavadnih bitij. Čutil sem, kako so potrpežljivo čakali, kako so delovali in si želeli v tišini; iz njih je, kakor iz vodnjaka, prihajal mir; do njih so se kakor do zvezd dvigovala stremljenja ljudi, neumna živalska hrepenenja, poganjki cvetja. Videl sem, kako je v dolino, v kateri sem živel in v kateri nič ni bilo skrito, njihova prisotnost bohotno prinesla vso nejasno in skrito lepoto; redkejše in čistejše ozračje je priklicalo žareče življenje ljudi v zlati zori zemlje.

S širšo vizijo sem videl, kako so daleč odmaknjeni od spora umirili razburjenosti narodov; videl sem, kako so globoko v notranjosti slišali glasove, duhovne, oddaljene, ki so klicali, da so se mogočni princi zemlje spustili s svojih prestolov in postali večji kot princi; pod tem tihim vplivom so strašni poveljniki na stežaj odprli vrata svojih grajskih ječ, da bi lahko oni sami postali svobodni; in vsi ti so se pridružili tisti himni, ki ji odzvanjanje v ušesih bogov omogoča tišina zemlje. Nadvladan sem se ozrl naokoli; svetleče oči so bile uprte vame.

“Ali sedaj razumeš?”

“Ne razumem,” sem odvrnil. “Vidim, da luč in lepota in moč, ki prodirajo v temo sveta, izhajajo iz teh višjih področij; toda ne razumem, kako luč vstopa, kako se je rojeva lepota, ne razumem skrivnosti moči.”

“Postati moraš kot eden izmed nas,” je odvrnil.

Sklonil sem glavo, dokler se ni dotaknila njegovih prsi; čutil sem, kako moje življenje odteka iz mene, toda preden me je zavest popolnoma zapustila in jo je vsrkalo širše življenje, sem spoznal nekaj o skrivnosti njihovega bivanja; živel sem v umih ljudi, vendar pa njihove misli niso bile moje misli; nad vsem sem lebdel kot krona, pa vendar za moje žezlo starost ni bila nič bližje kot otroštvo in žalost je bila daleč stran, ko je jokala zaradi mojega odhoda, in zelo daleč je bilo veselje, ko je bdelo nad mojo lučjo; in vendar sem bil vaba, ki jih je vodila naprej; bil sem na koncu vseh poti, in bil sem tudi v sladkem glasu, ki je klical “vrni se”; in ko so me dosegli neskončni razgledi in večje globine, sem spoznal, kako je duhovno življenje eno v vseh stvareh, in odšel sem v temo, iz katere se ne more več povrniti noben spomin.

Prevod: Anton Rozman