|
Ura
somraka 1 Irish Theosophist, 15. februar, 1893. Mislimo, da bi moral biti v bodoče ob tej uri mistik doma, se manj predajati metafiziki in znanosti kot bi želel, ampak bolj biti dejansko on sam. Običajno je, da se ob tej uri, preden se začnejo prižigati svetilke, nekolko prepustimo in zasanjamo ter dopustimo, da se v naših mislih dvignejo nežne fantazije, ki jih sicer duši dan. Kjerkoli jo že preživimo, najsi v mračni sobi ali na poti domov skozi modrino večera, pa vse stvari postanejo nenavadno mehke in združene; pojavi se magija starega sveta. Običajne ulice prevzamejo nekaj od sijajne svečanosti od meseca obsijanih avenij egipčanski templjev. Javni trgi zažarijo in polmrak začne odsevati lepoto indijskega gaja, v katerem se je s svojimi družicami sprehajala Sakuntala. Otroci se podijo drug za drugim po mračnih nasadih in mimogrede pogledajo na nas z dolgo pomnjenim bežnim pogledom. Uspavani od tišine, za nekaj časa pozabimo na trde robove materialnega in se spomnimo, da smo duhovi. Tedaj je ura spomina, čas, da pokličemo in si bolj gotovo prilastimo vse tavajoče in lepe ideje, ki so nas obiskale v toku dneva in na katere bi sicer pozabili. Pritegniti bi jih morali iz področja občutenih stvari v področje razumljenih stvari; v gorišču, ki žari v lepoti in čisti resnici, bi jih morali povezati, kajti iz tako zbranih misli nekaj dodamo k zavesti; in naslednje jutro se v našem bitju prebudi neotipljiva a realna sprememba, da skozi vse vidimo lepoto in resnico. To je kot v doživetje Devachanu, med temo zemlje in svetlobo duhovne samo-zavesti, ko Mojster v vsakem od nas pritegne in vsrka vase najbolj izjemne in najboljše izkušnje ljubezni, samo-pozabljenja, stremljenja, in iz njih izlušči subtilno bistvo modrosti, tako da je tisti, ki se bori v skrbi za svoje prijatelje, ob ponovni prebuditvi na zemlji, obogaten s tradicijo tega, kar imenujemo samo-žrtvovanje, ki pa je dejansko razglasitev naše lastne univerzalne narave. Obstajajo pa še širše ustreznosti, kajti rečeno nam je tudi, da se, ko se umakne sedem svetov in ko veliki, mirni Pastir dob zbere svoje meglene črede v migotajočem somraku večnosti in jih zapre v grozljivo Ogrado, dolgo ločeni žarki povežejo v enega, tako da izginejo življenje in veselje in lepota, da bi se po neizrekljivem počitku znova pojavile v jutru Novega Dne. Če je cilj mistika ta, da zlije v eno vsa razpoloženja, ki jih je ločil čas, ali ne bi potem dnevna žetev modrosti vzbudila nepotrebnost dolgih Devachanskih let? Nobene druge žetve ni mogoče požeti na poljih, na katerih so snopi že povezani. Tako lahko, z omalovaževanjem sadov delovanja, delujemo kot tisti, ki so opravili Veliko Žrtvovanje, za katere ni niti Nirvana kraj počitka. Svetovi se lahko prebudijo v megleni slavi, preidejo skozi faze samo-zavestnega obstoja in se znova potopijo v sen, toda ti neutrudni delavci nadaljujejo s svojo obdobja dolgo nalogo pomoči. Ne poznamo njihovega vzgiba, toda v neki skrivni globini našega bitja čutimo, da ne more biti nič plemenitejšega. In ob misli na to, smo predali uro somraka razumevanju njihove narave. Prevod: Anton Rozman
|