Gore
George W. Russell - A. E.

Irish Theosophist, 15. maj, 1896.

Medtem ko živimo med našimi stenami na pol nezaznavno izgubimo nekaj od naše naravnosti in se obnašamo kot bitja civilizacije, ki ji pripadamo. Vendar pa se tu nikoli dejansko ne počutimo kot doma, pa čeprav je morda naše otroštvo obdano z nežnimi spomini na stare sobe in privlačne vrtove, v katerih smo preživeli srečne, brezskrbne ure. Obstaja hiša, tempelj, ki ni bil zgrajen z rokami; morda smo jo imeli zgolj za barako, ko smo jo prvič postavili ter pred njenimi vrati odložili naše kraljevske posesti, ko smo vstopili, kajti nebesa in nebo nebes ne morejo vsebovati vse naše slave. Toda sedaj se zdi dovolj velika, tako da se počutimo v njej domače ter najdemo kraje, ki se zdijo bližje od pristopa k našemu prvemu življenju. Takšne so gore. Ko ležim tukaj na ogromnem kalupu pobočja, prekritem s tako občutljivimi šopki drobnih zelenih listov, razumem nekaj o hrepenenju tistega, ki je rekel: “Oči dvigujem proti hribom, od koder sem dobil pomoč.” Oh, toda zrak je sladek, je sladek. Dih zemlje, kaj mi šepetaš? Ko poslušam, poslušam, vem, da ni šepet, ampak pesem iz najglobljih globin, glas, ki pozdravlja svoje velike tovariše v prostorih etra, katerih brezštevilni toni v svojih neskončnih prilagajanjih nam govorijo jasno tudi v naši majhnosti. Naše ustnice obmirujejo v spoštovanju; ne drznemo si ponoviti to, kar mislimo. Te gore so svet kraj v naši keltski tradiciji. Sveti kraj skrivnosti, na katerem so imeli včasih svoj dom Tuatha de Danaans. Vzdihnemo, razmišljujoč o izginuli slavi, a gledamo z upanjem v izpolnitev prerokbe, ki jo je zabeležil videc iz neke druge tradicije, da bodo ognji Druidov nekoč spet zažareli na teh gorah. Ko jih ovije vijolično obilje noči, se zdi, da temne gomile oddajajo žarečo svetlobo; velike senčne oblike, pastirji naše rase, ki privabljajo in zbirajo; mnogobarvni vetrovi, ki valijo svoje zračne valove sem ter tja. Eri, srce in dom tako številnih mističnih ras, otok Usode, k tebi se bo zopet povrnila duhovna magija, ki je drhtela v tebi tako dolgo tega. Ko sestopamo in se vračamo v življenje; ne življenje, ki bi si ga želeli, ne življenje, ki ga bomo imeli, razmišljamo z žalostjo in bolečino, s strastjo, o razpotjih, po katerih se bo naša rasa še enkrat povrnila k naravi, duhu in svobodi.

Zagledani smo se vrnili z mističnih gora
odetih v rdečino in ognjeno zlato;
iz srca mračnih izvirov
so se po zvezdni poti valili uročeni ognji.

Zagledani smo se vrnili - razmišljujoč o jutri,
o železnem brbotanju oddaljenega mesta:
nismo mogli jokati v svoji grenki žalosti,
a veselje je zašlo kot arktično sonce.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji