Ohranjevanje neprekinjene vezi
Erica Georgiades

[Predavanje v loži Hypatia - Teozofsko društvo v Grčiji.]

Spomini, zapisani na straneh preteklosti, nam prinašajo podobe, ki se nas znajo dotakniti tako globoko, da se naše oči mnogokrat napolnijo s solzami. To se mi je zgodilo, ko sem prebirala izvod The Theosophista, ki je vseboval članke, ki so opisovali odhod H.P.B. in spoštovanje, ki so ji ga poklanjali nekateri teozofi. H.P.B. je bila nedvomno mati teozofskega gibanja in izjemna ženska.

Po njenem odhodu je ostal velik vprašaj, kje so Mojstri, kdo so v resnici bili? Zakaj po njenem odhodu niso več stopili v stik z nobenim teozofom? Ali je bilo pismo iz leta 1900 izvirno ali ne? Ta vprašanja so ostala brez odgovora vse do danes in bodo verjetno ostala še v nadaljnje. Izbira, ki so jo imeli na voljo mnogi teozofi, je bila ta, da preko verovanja, študija in zvestobe H.P.B. prevzamejo obstoj Mojstrov. In tako so tudi storili. Vendar pa obstaja nekaj veliko bolj pomembnega od dokazovanja obstoja Mojstrov in vedenja, kdo dejansko so bili ali so, nekaj bolj pomembnega od katerega koli od pojavov, ki so naredili tako velik vtis na prve teozofe, to pa je teozofski ideal, za katerega je živela in umrla H.P.B. in mnogi drugi teozofi.

Če se ozremo nazaj v 19. stoletje, vidimo zgodnje teozofske spise, ki so ponudili široko osnovo za preučevanje in razmišljanje. V teh teozofskih zapisih, je mogoče najti sinkretizem, ekumenizem, velik trud, da bi se dojelo okultno in nepojasnjeno. Vidimo tudi, kako je z ustanovitvijo Teozofskega društva ponovno oživel novo-platonski duh. V samih delih H.P.B. lahko zaznamo postopne spremembe v pristopu in slogu. Med objavo Odstrte Izide in Tajnega Nauka lahko odkrijemo velik obrat v teozofskih učenjih, ki je v slednjem predstavljen v obliki sistema. Za osnovo teozofskega pristopa nam sedaj ponuja primerjalni študij, zbiranje biserov modrosti iz različnih filozofskih in religijskih tradicij z namenom, da se javnosti predstavi dejstvo, da ne obstaja nikakršen razlog za verski fanatizem. Da je v raznovrstnih starodavnih kulturah, religijskih in filozofskih tradicijah, Resnica le ena, pa čeprav odeta v različna oblačila. Pri tem pa ne zmanjšuje pomembnost in smiselnost vsake religije ter poudarja pomen njih ohranitve in globljega razumevanja s strani njih privržencev. Teozofsko društvo je dvignilo svoj glas zoper versko zatiranje in fanatizem, zoper vraževerje in strahove, ki izhajajo iz napačnega tolmačenja svetih spisov in s strani duhovščine različnih religij.

Teozofsko društvo je vstopilo v areno v 19. stoletju; ponudilo je enake pravice moškim in ženskam. V članstvo je sprejemalo pripadnike vseh religij in filozofskih prepričanj, iz vseh kultur in dežel. Zahodnemu svetu je razkrilo veličino vzhodnih religijskih in filozofskih učenj. Prvi teozofi so bili predhodnica svoje družbe in dejansko nekaj stoletij pred svojim časom.

Ali smo sedaj, v 21. stoletju, teozofi v ospredju? Ali nam uspeva nadaljevati z delom, ki so ga oni začeli v 19. stoletju? Moj odgovor na to vprašanje je: ne! Eden od razlogov za takšno stanje je teozofska konzervativnost, ki se je pojavila potem, ko je umrla zadnja od velikih voditeljev Teozofskega društva, Annie Besant.

V knjižici Michaela Gomesa The Dawning of the Theosophical Movement (Začetki teozofskega gibanja), lahko preberemo, da med pionirji teozofskega gibanja ni bilo nobene konzervativnosti. Počeli so takšne stvari, na katere človek dandanes z obotavljanjem celo samo pomisli. Nahajamo se v 21. stoletju pa pogum in srčnost, izzivi pionirjev teozofskega gibanja ostajajo za nas le spomini. Zdi se, da se nismo naučili lekcij, ki so nam jih zapustili. Udobno smo zaprti v naše lože in sekcije, razprave v okviru naših skupin pa ne predstavljajo nikakršnega izziva.

Mnogi se oprijemajo tako-imenovanih “novodobnih” praks in dodajajo k svojim dejavnostim vse od “prebujanja notranjega otroka” do tečajev “hatha joge”. Dandanes lahko človek najde v nekaterih sekcijah Teozofskega društva to, kar lahko najde v novodobnih centrih tretje kategorije. Tako se zdi, da v teh sekcijah naši veliki cilji že nekaj časa počivajo v votlini Hypnos.

Svet bolj kot kdajkoli prej potrebuje zdravilni vpliv teozofskega duha. Promocija naših treh ciljev je 21. stoletju nujnost, saj vidimo, da se na začetku novega tisočletja materializem razrašča kot plevel na strnišču. Vsak dan je vse več nasilja in revščine, ki ju spremlja verski fanatizem. Celo medijstvo, zoper katerega se je H.P.B. tako bridko borila, je veliko močnejši pojav kot je bil to v 19. stoletju.

Ali ne slišite tihega krika človeštva, ki prihaja iz kaosa? Če se boste za trenutek ustavili in v tišini usmerili svojo pozornost v svoje srce, boste to zagotovo sposobni zaznati. Videli boste, da morajo teozofi opraviti veliko delo in da čas nima do nas nobene milosti. Naj ne pride dan, ko bodo prihodnje generacije pogledale nazaj in se čudile, kaj smo počeli, rekoč: zakaj, zakaj niso poskušali storiti več. Zatorej poskušajmo narediti največ, kar zmoremo. Ne bojmo se obsojanja slabotnih in kritik neumnih. Naj ne bodo konvencionalnosti ovira za delo in skrb, niti ne to, kaj o nas ali o našem delu pravijo drugi ljudje.

Mi vsi nosimo potencialno v sebi moč sanj in upov naših teozofskih prednikov. Morda z njimi nismo povezani krvno, nas pa gotovo veže na njih močna teozofska vez.

Ko govorimo o teozofski vezi, ki je med drugim tudi vez odgovornosti, dolžnosti in moči, je mogoče dobro, če se spomnimo besed Isabel C. Oakley, s katerimi je opisala besede, ki jih je H. P. Blavatsky izrekla nekaj dni pred svojo smrtjo: “... ohranite vez neprekinjeno; ne dovolite, da bi moja zadnja inkarnacija postala polomija.” Vprašajmo se, zakaj je Blavatsky izrekla te besede? Njeno delo gotovo ni bilo neuspešno. Njene knjige, še posebej Tajni Nauk ostajajo za mnoge vir navdiha in preučevanja. Torej, o kakšni vezi in o kakšni polomiji je govorila H.P.B.? Prijatelji moji, kakšna je narava te vezi? Ko globlje dojamemo teozofski duh, potem smo sposobni dojeti naravo te Vezi in sposobni videti nevarnost za neuspeh.

Jasno je, da Teozofsko društvo in delo H.P.B. ni bilo namenjeno le redkim. Tako njeno delo kot Teozofsko društvo sta posvečena duhovni prebuditvi človeštva. Da bi dojeli, kaj je veliki teozofski duh, ne moremo mimo dobesednega pomena grške besede TEOZOFIJA, ki je Božanska Modrost ali Brahma Vidya. Tu pa se, prijatelji moji, lahko vprašamo, ali je mogoče učiti Božansko Modrost? Teoretično lahko učimo, da obstaja takšna stvar kot Teozofija (Božanska Modrost), toda spoznanje in učenje resnične teozofije prihaja v bistvu znotraj nas. Le tisti, ki so sposobni prodreti v globine svoje duše, se podati v labirinte svojega jaza, so tisti, ki so se sposobni učiti TEOZOFIJE.

Prošnja H.P.B. “ohranite neprekinjeno vez” ni bila namenjena Teozofskemu društvu kot takemu. Bila je prošnja namenjena vsakemu posamezniku, ki si resnično prizadeva, da bi postal theosophos. To je starodavna vez, ki združuje bitja vseh dob. Posameznike, ki so se sposobni žrtvovati za dobrobit drugih, posameznike, ki so spoznali TEOZOFIJO od znotraj. In dokler med nami obstajajo takšni teozofi, bo vez ostajala neprekinjena. To vez, prijatelji moji, je mogoče gojiti le od znotraj, jo ohranjati pri življenju le od znotraj, njena narava je po svojem bistvu ezoterična. Človek lahko občuduje H.P.B., lahko preučuje njene spise, lahko promovira njena učenja, pa še vedno ne bo theosophos in ne bo pomagal ohranjati neprekinjeno vez. Namesto tega bo širil dogmatizem in ne bo nič kaj drugačen kot kateri koli fanatični verski privrženec. H.P.B. je v vseh svojih delih izražala velik sinkretizem in ekumenizem. Dejansko je bil ta duh prva velika lekcija, ki jo je zapustila svojim študentom. Toda to ne pomeni, da človek ne bi smel brati njenih del. Nasprotno, mislim, da bi morali vložiti več truda v preučevanje Tajnega Nauka. Kajti v tem delu je večnim iskalcem resnice ponujenih več ključev.

V članku “What Can We Do For Our Fellow-men?” (Kaj lahko storimo za soljudi?) je H.P.B. zapisala naslednje:

TISTI, KI NE PRAKTICIRA ALTRUIZMA; TISTI, KI NI PRIPRAVLJEN DELITI ZADNJEGA GRIŽLJAJA S SLABOTNEJŠIM IN REVNEJŠIM OD SEBE; TISTI, KI NE NUDI POMOČI SVOJEMU ČLOVEŠKEMU BRATU, KATERE KOLI RASE, NARODA ALI VERE, KADARKOLI IN KJERKOLI NALETI NA TRPLJENJE, IN KI ZAPIRA UHO ZA KRIK ČLOVEŠKE BEDE; TISTI, KI POSLUŠA OBREKOVANJE NEDOLŽNEGA ČLOVEKA, NAJSI BRATA TEOZOFA ALI NE, IN NE STOPI V NJEGOV BRAN KOT BI TO NAREDIL, ČE BI ŠLO ZA NJEGA SAMEGA - NI TEOZOF.

Altruizem je torej druga velika lekcija, ki jo je učila H.P.B. V njenih Zlatih Stopnicah tako najdemo veliko pomembnih točk, ki nas vodijo k teozofskemu duhu: “Imejte pred seboj resnico: čisto življenje, odprt um, čisto srce, goreč intelekt, nezastrto duhovno zaznavo, bratstvo do vseh, pripravljenost dajati in sprejemati nasvet in navodilo, zvest občutek dolžnosti do Učitelja, voljno ubogljivost ukazom Resnice, ko smo enkrat v njo in v prepričanje, da jo Učitelj poseduje, vzpostavili zaupanje; pogumno prenašanje osebne nepravičnosti, hrabro zagovarjanje načel, pogumno obrambo tistih, ki so nepravično napadeni, in stanovitno oko za ideal človeškega napredovanja in popolnosti, ki jo opisuje sveta znanost - to so Zlate Stopnice, po katerih se lahko učeči vzpne do Templja Božanske Modrosti.”

“Tempelj Božanske Modrosti” je “Tempelj Teozofije”. V njem srečamo Veliki Teozofski Duh. Le tisti, ki resnično stopajo po “Zlatih Stopnicah”, ki vodijo do “Templja Teozofije”, so resnični theosophos. V njihovih rokah je odgovornost za nadaljevanje dela, ki nam ga je zgolj predala H.P.B. (kajti pred njo so bili že mnogi) in mnogi po njej. Le ti so sposobni “ohranjati vez neprekinjeno”, kajti njihova življenja so globoko in resnično predana dobremu za vse. Oni so dejansko bodoči Boddhisattve.

Vsak človek, znan ali neznan, ki je globoko in resnično sprejel notranjo odločitev, da bo hodil po tej poti, postane nit v igli “Učitelja” in ohranja vez neprekinjeno. Ne dvomite, prijatelji moji, vez so ohranjali neprekinjeno znani in neznani teozofi. In tako bo ostalo še v nadaljnjih stoletjih.

Vendar pa mnogi teozofi, ki ne pripadajo Adyarski tradiciji, pravijo, da je naše Teozofsko društvo polomija. Pravijo, da se je vez prekinila, pri čemer v podporo svojim trditvam navajajo znano H.P.B.-jino pismo “Why I do not return to Adyar” (Zakaj se ne bom vrnila v Adyar). Mnogi pravijo, da je Teozofsko društvo že dolgo mrtvo. Če bi bilo temu tako, zakaj bi potem H.P.B. vztrajala pri ohranjevanju vezi, ki je že takrat naj ne bi bilo več? Zato, prijatelji moji, ker se ta vez dejansko ni nikoli prekinila. Tisočkrat sem že od dragih prijateljev slišala za to trditev. Tisočkrat so mi že rekli, “zakaj ne počneš nekaj drugega, zakaj zapravljaš svoj čas in energijo za Teozofsko društvo Adyar”. Niso me uspeli prepričati. Še za časa H.P.B. se je izkazalo, da nimajo prav. Zato jim tisočkrat odgovarjam, da Teozofsko društvo Adyar ni polomija. Teozofsko društvo nadaljuje z delom in tako bo še v nadaljnjih stoletjih. Teozofsko društvo Adyar je za mnoge glavni portal, preko katerega zvedo, da obstaja takšna stvar kot je TEOZOFIJA.

Nekateri tudi pravijo, da je teozofsko sporočilo tako ali tako prisotno v svetu. Da človeku ni več potrebno biti član Teozofskega društva, da bi imel dostop do njega. To je seveda očitno dejstvo. Teozofsko sporočilo je bilo vedno prisotno v svetu. Nikoli ni bilo last nobene organizacije in nikoli ne bo. V svetu je bilo prisotno skozi dolge dobe in dolgo pred inkarnacijo osebe, ki jo poznamo kot H.P.B. Teozofsko sporočilo dejansko ni izbor učenj, ni nek poseben sistem, ni ga mogoče razvrstiti, izpiliti, razčleniti in učiti. Teozofsko sporočilo je v srcu vsakega RESNIČNEGA iskalca resnice. Teozofsko društvo ni bilo ustanovljeno s težnjo, da bi bilo edino mesto, na katerem je mogoče najti TEOZOFIJO. Nasprotno, Teozofsko društvo je bilo ustanovljeno zato, da pokaže na to, da obstaja nekaj takšnega kot je TEOZOFIJA in da promovira Veliki Teozofski Duh.

Teozofski Duh med drugim na svojih krilih prinaša razumevanje, da smo družina in da moramo zato na vsakega člana našega društva gledati kot na sestro in brata. Vsi smo podložni napakam, zmotam. S tem razumevanjem moramo biti sposobni oproščati. Moramo dojeti, da bo naše Društvo šlo skozi vzpone in padce, obdobja konfliktov, neskladja in skladja. V težkih trenutkih se učimo največjih lekcij. Do nobenega brata ali sestre ne smemo gojiti negativnih čutenj, nobenega člana ne smemo osamiti iz naše družine zato, ker njegova dejanja niso v skladu s tem, kar mi mislimo, da je pravilno ali napačno. Ne smemo dovoliti, da bi se naša predanost teozofskemu idealu omajala. Življenje je sestavljeno iz dobrih in slabih trenutkov. Osredotočati se moramo na krepitev dela naših lož, skupin, sekcij, itd. In najbolj pomembno, negovati moramo svoje notranje življenje. Brez resnično dejavnega notranjega življenja ni ezoterizma, ni ponotranjenja, ampak zgolj prazen intelekt okrašen z lepimi besedami in modnim govorjenjem. Le tisti, ki imajo dejavno notranje življenje in počasi prihajajo do poznavanja resnične meditacije, so sposobni postati nit v igli “Učitelja”. To je nit, ki ohranja Neprekinjeno Vez.

Vemo, da vsak človek prakticira tisto, k čemur je nagnjen, vendar pa, ko človek nekaj resnično globoko hoče in uporabi veliko voljo, da bi dosegel želeni cilj, ni nič na tem svetu, kar bi ga lahko ustavilo. To še posebej velja za primer, ko to voljo žene altruistična nuja, da bi pomagal človeštvu. V našem primeru smo združeni v poskusu, da bi skupaj služili človeštvu preko našega Društva.

Zato nikoli ne pozabimo na glavni cilj našega dela, pomagati človeštvu, Veliki Siroti, in ne pozabimo na veliko resnico, ki iz tega sledi: da na ta način najbolje pomagamo tudi samim sebi.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji