Ko se začnemo ponavljati, nehamo živeti
Pogovor Alje Tasi s Tran-Thi-Kim-Dieu
Izvirno objavljen v sobotni prilogi Primorskih novic, dne 5. novembra 2011.

V Slovenijo se je vrnila skoraj natanko po enem letu. Vmes je veliko potovala po Evropi, bila je tudi v ZDA in Indiji. Predsednica evropske federacije teozofskih društev poudarja pomen sodelovanja in tudi avtonomije nacionalnih društev.

“Na svojih potovanjih promoviram teozofijo, pa tudi sodelovanje. Da lahko sodelujemo, moramo biti avtonomni. Nekateri imajo zelo zmedene predstave o sodelovanju. Hočejo biti neodvisni. Šele ko imamo svojo identiteto, lahko sodelujemo,” pravi Tran-Thi-Kim-Dieu.

Je predsedovanje evropskemu teozofskemu društvu služba s polnim delovnim časom?

“To je zame bolj poklic kot služba. Ko delaš, za kar si poklican, takrat govoriš, v kar verjameš, brez fanatizma in dogmatizma. Promoviram svobodo mišljenja in spoštovanje drugače mislečih. To ne pomeni, da sprejmemo prepričanja drugih, ampak jih upoštevamo in skupaj poskušamo narediti korak naprej.”
“Kaj sem se naučila? Spremenila sem se.”

Kaj ste se v naučili zadnjem letu?

“Spremenila sem se. Danes ne verjamemo več v iste stvari kot pred desetimi leti. Naša zavest se neprestano razvija. Z učenjem in izkušnjami pridobivamo notranje znanje. To ni tehnično znanje, pač pa ekstrakt, esenca, ki ji rečemo tudi modrost. Iz tega se razvija zavest. Zato po določenem času nismo več ista oseba. Teozofija je proces učenja, zelo dinamičen proces. Učenje pa je bistvo življenja. Je zmožnost opazovanja okolice, ljudi, dogodkov in samega sebe. Polje zavesti je eno. Zmeda nastane, ko ljudje ločijo svet na zunanjega in notranjega. Vojna v zunanjem svetu se začne v našem umu. To je samo projekcija našega zmedenega uma. Ljudje se vojskujejo, ker njihov um ni miren. Pomanjkanje notranjega miru znotraj je vzrok za mnoga napačna dejanja.”

Vietnamka, pa predsednica evropskega združenja ...

“To je izziv, kajne? (smeh). V resnici se ne počutim Azijka. Moja družina izvira iz starodavne kitajske kulture. Moji praprastarši so emigrirali v Evropo. Sem peta generacija kitajskih emigrantov, ki so se naselili na jugu Francije. Vietnam je dežela s štiri tisočletja staro kulturo. Imam zahodno, znanstveno in tehnološko izobrazbo, študirala pa sem tudi vietnamsko kulturo. Ne vem, kako bi se identificirala ... Sem multikulturni produkt! Študirala sem tudi Biblijo, veliko vem o zahodnem umu. Poznam zgodovino, ki je povezana z zahodno religijo in politiko. Religija in politika sta se kasneje ločili, kar je dobro. Tendenca, da bi ju ponovno povezali, ni dobra. Tisti, ki to želijo storiti, namerno manipulirajo z ljudmi. To je začetek greha - ko nekaj razumeš, delaš pa ravno obratno, da bi izkoriščal ljudi. Nekateri ljudje delujejo zgolj iz lastnega interesa. Dogme sprejmejo zaradi materialne koristi. Na ta način izgubijo jasnost zavesti.”
“Učim se in vedno se bom učila. To pomeni, da je moja zavest živa. Ko se nehamo učiti, je z nami konec.”

Je za vas Helena Blavatsky - začetnica teozofije - kot Jezus za katolike?

“Ne. Če Heleno Blavatsky dojemamo, kot so skozi zgodovino dojemala Jezusa, le ponavljamo miselni vzorec. Spremeniš ikono, vzorec pa ostane. Teozofija pravi, naj učenje spodbudi revolucijo v procesu mišljenja, ne pa ponavljanje starih vzorcev z drugimi ikonami. Nekateri padejo v ta vzorec, ampak to ni teozofsko učenje. Ne razumejo procesa. Seveda lahko občudujemo Heleno Blavatsky in smo ji hvaležni, da je na Zahodu obudila teozofijo in modrost. Hvaležnost pa ne opravičuje dejstva, da jo nekateri dojemajo preveč osebno, kot mesijo. Človek, ki pade v ta vzorec, zgreši bistvo teozofskega učenja - to pa je revolucija miselnega procesa.”

Predsednica Evropske federacije teozofskih društev je bila rojena leta 1949 v Južnem Vietnamu, v družini mahayana budistov. V Franciji je študirala farmacijo in v tej stroki delala deset let. Ob študiju je preučevala vzhodne filozofije in glavne svetovne religije ter svete spise. Teozofskemu društvu se je pridružila leta 1972. V Parizu že več desetletij vodi tečaje o temeljih teozofije. Potuje in predava po vsem svetu. Teozofsko društvo sta leta 1875 v New Yorku ustanovila Helena Petrovna Blavatsky in Henry Steel Olcott. Ta mednarodna organizacija danes deluje v 50 državah in širi teozofska duhovna izročila, katerih osnovni cilj je poglabljanje človeškega življenja na vseh ravneh.

Teozofsko društvo deluje že 134 let. Je bila v preteklosti teozofija skrivno znanje, dostopno le posvečenim?

“Vsako učenje ima svoj skrivni del. Ne zato, ker bi tisti, ki razumejo, hoteli kaj skrivati, pač pa zato, ker nekateri niso pripravljeni razumeti. Tako pač je. Znanje nima meja, vsi ljudje pa niso zmožni razumeti. Vendar teozofi ne vemo nič več kot drugi. Vsak je strokovnjak na svojem področju. Nihče ni nezmotljiv. Tudi to je znanje.”

Vaše področje je torej modrost?

“Učim se in vedno se bom učila. To pomeni, da je moja zavest živa. Ko se nehamo učiti, je z nami konec. Takrat začnemo črpati iz tistega, kar imamo, kar smo zbrali. Ne odkrivamo več novih stvari. Začnemo se ponavljati. Ponavljanje je nujno za učenje tehničnih stvari, na primer ko se učimo voziti avtomobil. Ampak obstaja inteligenca, ki usmerja vse te stvari. Če ni inteligence, se ustavimo. Tega se na nekem nivoju zavedamo - na nivoju, kjer ni mogoče zanikati resnice. Možgani opešajo, zavest tudi. Človek bo zanikal učenje in začel pozirati kot guru. Gurujem je odklenkalo!”
“Ne ustavljaj se! Takoj ko si nekaj razumel, se premakni naprej.”

V zadnjem obdobju?

“Ne, z njimi je konec v vsakem času, v trenutku, ko zavzamejo pozo guruja. Zaustavijo se v procesu evolucije, ker se pretvarjajo, da so 'nekdo'. Ne bi se smeli pretvarjati. Sebe moramo videti take, kot smo, kot stanje zavesti. Če se pretvarjamo, pademo v luknjo. Včasih ljudje potrebujejo guruja, potrebujejo vodstvo. Kot otroci. Morda pa ni najbolj pametno, da se tega predolgo oklepajo. Ampak človeštvo je dinamičen fenomen. Razvijal se boš, napredoval in na neki točki ne boš več pripadal temu človeštvu. Tvoje mesto bo zapolnila mlada zavest.”

Če resnično razumemo ta proces, se ne bomo zagozdili?

“Dinamika je bistveni nauk teozofije. Ne ustavljaj se! Takoj ko si nekaj razumel, se premakni naprej. To ne pomeni, da ne ponavljaš nekaterih stvari, da bi jih delil z drugimi ljudmi. Če bi se ves čas samo premikali, za druge ne bi obstajali. Ko vas vprašam, koliko sta stari, mi boste postregli s številko. Francoski humorist pa pravi, ne morem vam povedati svoje starosti, ker se ves čas spreminja. Tako je to. Zato se moraš nekje ustaviti, po dogovoru, zaradi potrebe, in reči, star sem toliko in toliko. Ampak to ni res, ura ves čas tiktaka. Če slediš tej dinamiki, si živ. In v tem je neskončna lepota. Milina, lahkost, svetloba ... Življenje je lepo, ko ga dojemaš na ta način.”

Kljub dejstvu, da je na svetu toliko trpljenja?

“Da. Vse to trpljenje se ne dotakne vaše zavesti. Lahko skušate pomagati ljudem, da bi se izkopali iz labirinta, niste pa na to vezani. Ko letite, sonce vedno sije. Pod vami so oblaki in nevihte, vi pa ste na soncu.”
“Vse je le dogodek, trenutek. Če nekaj vidimo kot problem, začnemo trpeti.”

Se teozofsko društvo še vedno razvija? Ali število vaših članov narašča?

“Teozofsko društvo je zemeljska entiteta, ki se razvija in raste. Včasih gre navzgor, včasih navzdol. Včasih je zbujeno, včasih spi, včasih ima nočne more. Tako je življenje. Institucijo sestavljajo ljudje, ne koncepti in ideje. In kjer so ljudje, so problemi. Ampak v teozofiji na to ne gledamo kot na problem. Vse je le dogodek, trenutek. Če nekaj vidimo kot problem, začnemo trpeti, zapletemo se v konflikt. Če pa na vse gledamo le kot korak v evoluciji ... Društvo je živo, to je vse.”
“Ko letite, sonce vedno sije. Pod vami so oblaki in nevihte, vi pa ste na soncu.”

Mladi torej še prihajajo?

“Kaj mislite z 'mladi'? Stari sedem ali 77 let? Nekateri so pri 50 tako mladi, da so skoraj otročji, nekateri otroci pa so tako zreli, da se pri sedmih letih sprašujejo o smislu vesolja. Kdo je za vas mlad? Povejte mi, in vam bom odgovorila.”

Obisk Tran-Thi-Kim-Dieu v Sloveniji je organiziral Anton Rozman iz Zavoda Rman Koper. Rozman si prizadeva za širitev teozofskih naukov v javnosti. “Teozofija je način življenja,” pravi. Ugledna predavateljica je minuli konec tedna na Debelem rtiču vodila tridnevni seminar Srečanje z življenjem, v nedeljo pa je na Pedrovem nad Branikom, v Ustvarjalnem središču Abram, predavala na temo Trpljenje - vzroki in rešitev.

Dvajsetletnik ...

“Pri dvajsetih je težko. Takrat še gradiš svoje fizično telo. Ta proces se zaključi med 25. in 30. letom. Ljudje k nam pogosto pridejo zelo mladi. Ampak mnoge nato odvlečejo sile fizičnega polja. Z drugo besedo, hormoni. (smeh). Ko pojenja vpliv hormonov, ko se razmišljanje umiri in si ustvarijo družino in kariero, se morda vrnejo k teozofiji. Vložena energija ni nikoli izgubljena, vsak trud se poplača. Če človek pri 40 ali 50 letih še ni zaspal, se bo vrnil. Lahko bi rekli, da je izgubil nekaj let, ali pa, da je v tem življenju poskusil različne stvari, nadaljeval pa bo v naslednjem. Teozofija ni dogma, stvari lahko interpretirate, kot želite.”

So vaša potovanja zunanji znak gibanja zavesti?

“Zavest mora vedno potovati. Vse ostalo pa je odvisno od razmer. Tudi če grem živet v votlino, se moja zavest ne bo ustavila. Nihče nima vpliva na to. Fizično se premikam, če je treba, če lahko kaj prispevam, podelim z drugimi. In to z veseljem počnem. Nisem pa vezana na funkcije, formalnosti, položaj. Veliko več sem kot to. Zaradi družbenih konvencij sprejmemo različne vloge. Vsak ima svoje ime, in če se ne bi klicali po imenih, bi nastala zmeda. Nismo pa samo imena. Mar ne?”
“Način, kako živimo, priča o tem, ali smo resnično razumeli. Ne pa tisto, kar govorimo in pridigamo.”

Je težko ostati nevezan?

“Kaj je teže? Ne biti vezan ali biti vezan?”

Ali to za vas kdaj predstavlja izziv?

“Se zgodi. Vendar nisem iskala položaja, od tega ni odvisno moje delovanje. In to moji prijatelji in kolegi vedo.”

Veliko ljudi se oprime položaja ...

“Res je, in to ni dobro. Če se nečesa oprimemo, je to znak, da se je naša zavest zaustavila. Seveda to ne pomeni, da se moramo vsemu odpovedati, če se ne želimo vezati. Še vedno imamo svoje naloge. Opraviti jih moramo kar najbolje in jih na določeni točki prepustiti drugim, sicer se ne moremo razvijati. To še posebej velja za visoke položaje. Poglejte usodo vseh despotov. Nekateri raje umrejo, kot da bi se odpovedali položaju. Taka smrt ni ravno veličastna.”

Kako se izogniti takšni usodi?

“Za nekatere je zelo težko slediti dinamiki zavesti. Zato moramo razumeti, kaj se dogaja. Način, kako živimo, priča o tem, ali smo resnično razumeli. Ne pa tisto, kar govorimo in pridigamo.”

Intervju opravila: Alja Tasi

Zadnjič obnovljena: december 2011
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji