Božanska zavest se razkriva v vseh dobah
Pogovor Elene Danel s Tran-Thi-Kim-Dieu
Izvirno objavljen v januarski številki reviji Aura

Prosim, če nam razložite, kakšen je bistveni pomen, namen in usmeritev teozofije?

Teozofija predstavlja večno, neskončno in nespremenljivo modrost – porodila se je na začetku vseh vekov in bo obstajala do njihovega konca. Zanimivo pa je, da se teozofija v vsakem časovnem obdobju razkriva v povsem različnih pojavnih oblikah, na takšen način, ki je najprimernejši za stopnjo človeške zavesti v neki zgodovinski dobi.

Teozofija je, preprosto povedano – božanska modrost. Teozofi se namreč ogibamo izraza Bog. Zakaj? Ker je že tisočletja povezan s pogojevanjem – ljudje zato napačno mislijo, češ, Bog je podoben človeku, je maščevalen, itn. Zato raje rabimo besedo božanski (korenina besede božanski , v angleščini divine, je namreč div, ki v sanskrtu pomeni – sijati, žareti, dajati luč). Luč pa je nekaj, kar prežene temo – temo duše – temo zavesti. To je luč razumevanja – človek jo potrebuje zato, da se poda na pot osvoboditve.

Zato je osnovni namen teozofije vodenje človeka k luči – k spoznanju njegove resnične narave. Navadno se sicer istimo s tem ali onim, vendar pa velja: Nismo tisto, kar mislimo, da smo. Kaj in kdo smo? Smo tisto, kar leži v vsakem človeku – smo božansko jedro – to je vir in zavest vsakega človeka. S pomočjo teozofije torej človek spozna, da ni tisto, kar misli, da je. Spozna, da je vedno božanski. Čeprav se za svojo božanskost navadno ne zmenimo, marveč raje odkrivamo druge reči, smo vedno božanski.

Na poti vnovičnega razkrivanja svoje božanskosti pa spoznamo marsikaj: namen in pomen svojega življenja in svojo dharmo – način življenjskega delovanja in služenja v svetu in vesolju. Pomembno je, da vsakdo svojo dharmo opravlja odgovorno. Sicer pa je ta za vsakogar drugačna, velikokrat je povezana z našim poklicem – sleherni poklic lahko uporabimo za dobro, pravilno delovanje. Poklic novinarja na primer lahko služi razširjanju duhovnih informacij, in ne takšnih, ki spodbujajo slaba čustva.

Zakaj teozofi tako poudarjate svobodo mišljenja?

Svoboda je značilnost zavesti. Zavest je vedno svobodna, ne moremo ji zapovedati, naj privzame takšno ali drugačno obliko. Svoboda mišljenja je torej le manifestacija svobodne zavesti. Mišljenja zato ne bi smeli popačiti, niti nadzorovati – to je v nasprotju z naravnim in božanskim zakonom. Božanski zakon namreč za vsakogar predpostavlja svobodnost mišljenja. A ljudi je potrebno naučiti razmišljanja. Kajti le pretvarjajo se, da razmišljajo; v resnici pa le ponavljajo tisto, kar delajo drugi. Ko pa se naučijo razmišljanja, se kmalu zavedo svobode mišljenja. Če nikoli ne razmišljamo, tudi ne moremo ugotoviti, kaj pomeni svobodnost mišljenja. Če pa nismo svobodni, v človeški družbi, na svetu in v vesolju, ne moremo sodelovati pri ustvarjanju svobode in ne moremo odgovorno ravnati.

Velikokrat v zgodovini smo že opazili, kako se skupina ljudi ali družba, ki jo nadzorujejo absolutni diktatorji, ne more razvijati. Zato je prav svoboda mišljenja najbolj bistvena za vsako družbo in posameznika. Zamisel o razvoju, evoluciji je namreč za teozofsko učenje temeljna. V vesolju, tako rekoč vsepovsod, se vse vedno premika. Še več – vse se vseskozi razvija. Zato razvoj, evolucija pomeni tole: skozi spremembo se vzpostavi nova, boljša oblika, primernejša za neko zgodovinsko obdobje, prikladnejša za razširitev zavesti ljudi. Kadar koli človeška zavest obtiči, se vedno zgodi, da družba kmalu nenadoma propade. Velikokrat lahko opazimo, kako je propad nenaden. Zakaj? Ker brez uničenja starih oblik, ne moremo vpeljati, oblikovati nekaj novega.

Zato lahko rečemo, da je evolucija integrirana v razvoj vsega pojavnega, vsega vesolja. Vesolje se razvija že od začetka – vse oblike v njem se spreminjajo, izboljšujejo. Zakaj? Ker je, poleg svobode, značilnost zavesti tudi zmožnost izpopolnitve. Brez zmožnosti izpopolnitve, bi se vse sicer spreminjalo, a ne izboljševalo. Zato bi stagniralo. Zavest deluje takole: ko stvari dozorijo do neke ravni, nenadoma propadejo. Tako je na primer nenadoma propadlo suženjstvo … V toku evolucije se zato vedno pojavijo tudi neki dogodki, v katerih se zgodi preboj – to je revolucija – ta je nadvse pomemben za evolucijski, razvojni proces. Zato revolucija, če pogledamo na dogajanje širše, ni uničevalna, marveč je komplementarni, dopolnilni del evolucije. Revolucija je način, s katerim se lahko evolucija pomakne naprej – spremeni se stari vzorec razmišljanja, zavedanja.

Kaj predstavlja svoboda?

Ljudje naj bi svobodo rabili za razvoj, in ne za slabe dejavnosti. Revolucija pa v nekem trenutku pripomore k temu, da ljudje v svojem razvoju pri zavedanju napravijo nov, naprednejši korak. Zato revolucija nikakor ni namenjena uničevanju, marveč napredovanju.

Revolucijo navadno povezujemo z nečim slabim, evolucijo pa z dobrim …

Človeški um je poln vzorcev – menimo, da je revolucija povezana s slabim, evolucija pa z dobrim. Naš um je pogojen – zato navadno razmišljamo dualistično. Vse vidimo črno-belo. Naša zavest je dualistična. Zato je prav zdaj, v enaindvajsetem stoletju, pomembno, da se naš um nauči nove lekcije – človeško mišljenje mora preseči dualizem, se »prebiti« skoz stare vzorce in se v zavedanju pomakniti naprej – spoznati, da evolucija in revolucija pri doseganju boljšega cilja delujeta z roko v roki. To pa je revolucija zavesti, in te se ljudje navadno bojimo. V tem stoletju pa imamo res velikansko priložnost za razvoj!

Ali nam lahko na kratko orišete zgodovinski razvoj Teozofskega društva?

Teozofsko društvo je bilo leta 1875 ustanovljeno v New Yorku. Ustanovila sta ga gospa Helena Petrovna Blavatsky (bila je rusko-nemško-francoskega rodu) in gospod Henry Steel Olcott. Srečala sta se zgolj naključno (smeh) … in ustanovila nekaj povsem novega. Leta 1882 sta sedež društva prestavila v Indijo, v Madras, in se tam tudi naselila.

Medtem se je društvo širilo – zdaj deluje v petdesetih državah. Ustanovitelja društva sta namreč veliko potovala – najprej sta obiskala Evropo in tam ustanovila podružnice društva. Kasneje je v Evropi nastala Evropska federacija Teozofskega društva , ki ima sedež v Londonu (od leta 1903). Kasneje sta ustanovitelja ustanovila še druge federacije Teozofskega društva: Indopacifijsko, Interameriško, Panafriško. Leta 1905 so v Teozofskem društvu sprejeli tudi mednarodni statut. Glavni namen društev je razširjanje in pospeševanje teozofskega učenja med teozofi in tudi med neteozofsko javnostjo – med simpatizerji in nesimpatizerji.

Ali imamo v Evropi veliko teozofskih društev?

Zdaj v Evropi deluje približno dvajset teozofskih društev.

Kakšne so temeljne naloge in dejavnosti teozofskih društev?

V vseh teozofskih društvih, kjer koli po svetu, sledijo trem temeljnim nalogam. Prva naloga je ustanovitev jedra svetovnega bratstva, v katerem ni nobenega razlikovanja med rasami, veroizpovedmi, spolom, kastami in barvo kože. Njihova druga naloga predstavlja primerjalne študije religije, filozofije in znanosti – iz njih skušajo izluščiti bistvene elemente – da bolje razumejo človeško evolucijo in namen človekovega življenja. Tretja naloga društev pa je povezana z raziskovanjem latentnih sil, ki ležijo v vsakem človeku.

Teozofska društva vsepovsod po svetu organizirajo različne dejavnosti: kongrese, seminarje, predavanja. Na njih se srečujejo z različnimi ljudmi – bistvo srečanj je izmenjavanje mnenj in različni pogovori. Ni namreč dovolj, da bi le ostajali doma, si reči le zamišljali, ali pa se z ljudmi »pogovarjali« prek interneta. Z ljudmi se je potrebno srečevati, saj tako srečamo »celo bitje« in ne le njegove zamisli.

Ali menite, da je vaše, teozofsko delovanje, predvsem intelektualno?

Res, nekateri pravijo, da teozofi delujemo le na intelektualni ravni. Vendar to ne drži. Naš bistveni namen je namreč tale: intelektualna dognanja skušamo zaživeti v vsakdanjem življenju. Drugače naše obstajanje in delovanje sploh ne bi bilo smiselno, ali ne? Morda bi res veliko delovali, prirejali različna srečanja in predavanja … A kam bi to vodilo? Le čemu služi intelektualno znanje, ki ga ne prenašamo v tukajšnjo in zdajšnjo resničnost – v vsakdanjik?!

Kot sem že povedala, je teozofsko znanje praktično, vendar pa je potrebno, da ga najprej razumemo. Ljudje sicer navadno delajo drugače; saj delujejo takoj, brez pravega razumevanja stvari, brez vnaprejšnjega razmišljanja. Delovanje brez razmišljanja pa ne pelje nikamor. Najprej moramo reči torej razumeti, o njih dobro razmisliti, šele potem na podlagi tega delujemo v svojem vsakdanjiku.

Kako si lahko s teozofskim učenjem pomagamo takrat, ko se v svojem življenju soočamo z resničnimi in velikimi težavami, na primer z zelo razširjeno depresijo?

Da, ljudje navadno začnejo razmišljati o rečeh šele takrat, ko imajo težave, in ne prej … Brez razmišljanja se predajajo življenjskim užitkom. Ali to pomeni, da res živijo? Ne. Živeti namreč pomeni – živeti zavedno. Le če živimo zavedno, živimo svobodno in odgovorno. Brez odgovornosti namreč ne moremo živeti svobodno. Nihče tudi ne more biti samo odgovoren, a brez svobodnega delovanja. Ko se ljudje soočajo s težavami, se navadno najprej vprašajo: Zakaj se je to zgodilo meni, in ne komu drugemu? Vidite, to pomeni, da razmišljajo le o sebi. Obnašajo se, kot da so najpomembnejši na svetu.

Kako naj se torej spoprimemo z depresijo – ta dandanes predstavlja res velik problem? A zakaj sploh prihaja do depresije? Mi smo duh in materija. Naša zavest pa je interakcija duha in materije. Skozi evolucija materija postaja vse bolj subtilna, rafinirana, razvija se, lahko pa tudi izgine, preneha obstajati. Spoznali smo, da materijo lahko razsekamo na najmanjše delčke – a nekega dne trčimo ob mejo – materije ne moremo nič več še bolj razsekljati. Takrat se naša zavest lahko, kot v ogledalu, vidi skozi materijo – zagledamo se in vidimo, kdo smo. V tem trenutku imamo vsaj dve izbiri: naša zavest vidi podobo, in ta podoba ni takšna, kot bi si jo želeli videti – zato se lahko odločimo in začnemo delati s seboj, se osebnostno razvijati. Lahko pa uberemo drugo pot: vse skupaj »pometemo pod preprogo« in zbežimo. Tako navadno delamo, ali ne?

Pomislite, kaj se dogaja s človekom, ki navadno zbeži od svoje resničnosti? Če to počne pogosto, prej ali slej podleže depresiji … Depresija je namreč stanje uma, v katerem je materija (na psihičnem področju) popolnoma neorganizirana. Prav zato se ljudje v sodobnem svetu z depresijo soočajo vse pogosteje – bolj ko bežijo od svoje resničnosti, vse depresivnejši postajajo. Nočejo se namreč soočiti s svojim resničnim bistvom, sebstvom. To je zelo velika težava sodobnega človeka, duhovna težava. Ljudje so navadno povsem usmerjeni v materijo in ne želijo se soočati s svojim resničnim bistvom – zato kmalu postanejo depresivni.

Če pa se vendarle soočimo s seboj, imamo možnost, da najdemo svojo resničnost. Moderna teozofija pa nam lahko pri tem pomaga. Potem, ko se s svojim bistvom povežemo, ker ga najdemo, depresija izgine in postanemo radostni – to je povsem naravna posledica. Če torej ne zbežimo od svoje resničnosti, postopno rešimo vse težave in postajamo srečnejši. Potem vse bolj spoznavamo, da se nimamo česa bati.

Nimamo se česa bati?!

S tem nikakor ne mislim, da moramo zbežati od svojih vsakdanjih obveznosti. Vsi moramo namreč odgovorno opravljati svoje dolžnosti v materialni resničnosti.

Kakšni ljudje lahko postanejo člani Teozofskega društva?

Član lahko postane kdor koli le da soglaša z, in podpira tri cilje društva. Ti pa so:

•  oblikovati jedro univerzalnega bratstva človeštva ne glede na raso, veroizpoved, kasto ali barvo kože;

•  opogumljati preučevanje primerjalne religije, filozofije in znanosti;

•  raziskovati nepojasnjene zakone narave in latentne moči v človeku.

Ali za včlanitev ne potrebujemo nobene posvetitve, iniciacije?

Ne. Pridružijo se nam lahko verniki (kristjani, budisti, hindujci, itn.) in ateisti – med njimi ne delamo nobenih razlik. Med člani imamo namreč tudi zelo verne ljudi in celo menihe. Seveda pa so vsi naši člani zelo senzibilni, zavedni ljudje. Tisti, ki pri nas iščejo le kakšno magično formulo za hitro rešitev svojih težav, je ne bodo našli. Tudi vsi, ki iščejo med nami duhovnega voditelja, avtoriteto, bodo razočarani, saj v Teozofskem društvu nihče ne more delovati kot duhovna avtoriteta – tako je namreč določeno že od začetka.

Kakšne so dolžnosti vaših članov in kako se morajo vesti?

V Teozofskem društvu ne poznamo kakršnega koli »predpisanega vedenja«. Kot sem že povedala, pa imamo tri naloge: tvorjenje jedra bratstva med vsemi – vsi naj čutimo, da med nami ni razlik (vsi smo se rodili in vsi bomo umrli), se vedemo solidarno, bratsko, kot člani ene družine. Vidite, ljudje se navadno raje prepirrajo, kot sodelujejo in ne pomislijo, da jim to ne prinaša ničesar. Kaj bodo imeli od prepirov, ko bodo umrli?

V društvu tudi skupaj študiramo, razpravljamo, delamo projekte. Naša naloga je pospeševaje teozofskega učenja, ne pa Teozofskega društva. Društvo, ki je kot zgradba, je namreč lahko uničeno, znanje, ki ga predajamo ljudem, pa se ne da uničiti – ljudje, ki premorejo znanje o večni modrosti in ki ga razumejo, so namreč pomembni nosilci zavedanja – pripravljeni so služiti.

Kaj menite o ljudeh, ki so verni?

Takšne ljudi spoštujem. Še posebno, ko naletim na pristno verne ljudi, na takšne, ki imajo razumevanje, jih občudujem, saj so navadno zelo disciplinirani. Tudi jaz imam rada disciplino, saj brez nje ne bi bilo reda. Vse vesolje je namreč povezano v nek red. Pri tem ne mislim le na zunanji, ampak tudi na mentalni red. Nikakor ne govorim o vojaškem redu, marveč o lastni discipliniranosti – ta je nadvse pomembna. Beseda disciplina namreč izvira iz besede učenec (angl. – disciple) – tisti, ki se želi učiti. Zakaj naj bi se učili? Ker bi se radi razvijali, postajali svobodnejši, zavednejši, odgovornejši.

Ali v Teozofskem društvu sodelujete z različnimi verniki?

V teozofskem društvu spoštujemo vse verne ljudi. Tisti, ki so disciplinirani in ki razširjajo svetlobo, si namreč zaslužijo absolutno spoštovanje. Z vsemi različnimi verniki smo pripravljeni sodelovati pri skupnih dobrih projektih – da skupaj prinašamo na svet več luči, zavedanja. Tega sicer formalno še ne delamo, vendar pa se vseskozi družimo s pristno vernimi ljudmi, se z njimi pogovarjamo, izmenjujemo mnenje. Vemo, skupaj delujemo za pospeševanje enakih reči, le na različne načine.

Kako se teozofi soočate z ljudmi, ki so nemoralni, napadalni in zavračajo vsakršno duhovnost?

To je resno vprašanje … Takšni ljudje res potrebujejo transformacijo, preobrazbo uma ... A kako se z njimi soočamo? Z ljudmi, ki so napadalni in nemoralni, se ne moremo pogovarjati. Zakaj? Ker se nas bodo želeli odkrižati, v najslabšem primeru nas bodo ustrelili, v najboljšem pa vsekakor zasmehovali. Nikakor ni modro, da »izzivamo medveda v brlogu«, ali ne?

Zato v društvu namenjamo največ časa vsem, ki so naši prijatelji. Pomagamo jim, da preobrazijo um. Sovražnike pa puščamo pri miru, posvečamo se prijateljem. Ko se posvečamo prijateljem in delamo z njimi, povečujemo skupino ljudi, katerih razumevanje temelji na dobroti, sočutju, ljubezni. Potem povečujemo skupino takšnih, zavednih, dobronamernih ljudi … In zato bo nekega dne nastala dovolj velika »kritična masa« in ta skupina ljudi bo s svojim dobrim zavedanjem povsem spontano prežela vse ljudi, tudi nasilne, nemoralne in takšne, ki zavračajo vsakršno duhovnost. To je edina prava pot. Druge poti ni.

Intervju opravila: Elena Danel

Zadnjič obnovljena: marec 2011
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji