Pismo XVIII.
Ljubljana, v januarju 1924.

Benatus:
Kako najdemo svoj duševni mir.

Signatura današnjega časa je nervoznost. Vsakdo jo čuti, vsakdo jo pozna, kakor posledico neugnanega hrepenenja za materijalnim užitkom. Noč in dan drvimo za zaslužkom, za vse drugo pa nimamo časa. Izraz »nimam časa« je navadna oprostitev, ki odriva vse, kar je resnično dobrega. Za uspehi v trgovini, v službi in v družabnem življenju se pehajo in prepirajo mladi in stari, moški in ženske. Vsako zanimanje, vsako delo mora takoj donašati materijalne koristi, drugače se smatra za ničevo, tistega, katerega ideje so nepojmljive za vsakdanježe, pa javnost ironizira in zasmehuje.

Signatura današnjega časa je nervoznost. Kljub temu pa je nekoliko ljudi, ki to beganje človeštva ne smatrajo za vse. Nekoliko jih je, v katerih srcih včasi zazveni tih opomin, da je vse to stremljenje le igra enodnevnih muh, da so družabni uspehi, uradna napredovanja in trgovske žetve le pene nad tolmunom, nevredne tistega lovljenja, tiste ljubosumnosti in skrbi, ki jih donošajo s seboj. O, le poslušajte ta opomin, saj ga je lahko razumeti in slišati, ker se v rahločutnih srcih oglaša pogostoma. Ako se ne oglasi po dnevu, ga čujemo v temni noči, ko nam za hip zasije blesteč žarek ter se potem zopet zgubi v skrivnosti večnosti. Sicer pa, ali moramo biti res vedno odvisni od minljivosti in ničevega? Ali moramo res vedno igrati klavrno ulogo v drami življenja? Ali v sredi hrumenja in šumenja ne moremo najti miru? ... Da, mi moremo! In to je globoka modrost, je odgovor prirode, katero smo vprašali v svoji zamišljenosti, je - teozofija.

Človek je neumrjoče bitje, oblečeno v meso, ki je oživljeno z željami in s strastmi. Nevidljiva vez veže neumrjočo dušo z umrjočim telesom. Gorje pa ubogi duši, če čuti le z umrjočim, če jo trpinčijo strasti in želje, upi in bojazni, če omahuje v pohlepu za užitkom. Taka duša ne pozna vladarja, ki nad njo kraljuje v resnem, nestrastvenem pokoju, ne pozna svoj pravi - Sam.

V telesu je lahko vihar, pri njem je tišina, je kralj miru. Sam je večen, neminljiv. Ne zmeni se za pojave čutnega sveta ter uvažuje samo to, kar je njemu enako, večno. Neštetokrat so na njegovem potovanju iz večnosti v večnost šla mimo njega življenje in smrt, veselje in žalost. V nedotaknjenem, nestrastvenem pokoju vidi in sliši mimo šumeti deroče valove življenja. Ako so viharji zadeli dušo, mu je to znak, da je vznemirjena harmonija. Bol in razočaranje duše sta mu merilo za kakovost in množino njenega zdravila. Samo po trpljenju se namreč duša očisti toliko, da je sprejemna za opomine pravega Sam.

V trpljenju tiči skrivnost, da svoj Sam začutimo kot samostojno bitje, ne kot naše telo. V odrekanju uživanja ga najdemo. Navadno se čutimo enotni s svojimi čuti, s svojimi mislimi, s svojimi strastmi in željami. Smatramo se za telo, ki pa je le zunanja pojava, s katero deluje naš Sam; je le ogledalo, s katerim prejema utise. In kakor daleč je nebo od zemlje, tako daleč so razburjenja, občutljivost je in bol od miru in tišine.

Bratje in sestre ne iščite v sebi satana, ampak svoj pravi Sam, ki je del Boga. Glejte, kakor gleda ta; mislite, kakor misli Ta. Prenašajte nevšečnosti mirno in udano ter ohranite dobro voljo v vseh slučajih življenja. Ne zametujte in ne poželite ničesar, kar povzroča bol ali veselje. V tem boste napredovali korakoma in opazili, da marsikaj zginja, kar vam je preje povzročalo zlo.

Dalje bodite zmerni v jedi in pijači ter se privadite potrpljenju. Vedno se zavedajte, da niste minljivi, ampak večni, zato vas ne zadevajo dogodki vsakdanjosti. Z rastom spoznanja si pa ne pridobivate samo notranjega miru, ampak tudi modrost. Kadar zunanjost molči in govori vaša neumrjočnost, vzbudite v sebi zmožnost, da svojo okolico sodite nepristrano. Ko molčijo vse želje, ki so Vam napolnjevale srca, tedaj postanete modri. Pogled človeka, ki ne doseže notranjega miru, pa je zasenčen in zaslepljen.

V navedenem sem v zelo drobnih obrisih pokazal stezo, vodečo v kraj miru. Pokazal sem vam pot, ki vodi iz Doline sloz na Goro spoznanja. Strma je steza in utrudljiva je pot, vendar ne plašite se in pojdite. Le vedno naprej, k cilju!

A. Z.
V sveti noči.

Jasna luna na obnebju seva,
lije blede žarke skozi okno
v sobo zapuščenega zemljana,
ki na postelji obupno kliče
svojo nepozabljeno družico.
Ni je več, odšla je v carstvo smrti,
v carstvo, o katerem govorijo,
da iz njega nikdar ni vrnitve.

"Ljuba Zora," žalosten vzdihuje,
"kaj se sama nič ne dolgočasiš?
Draga, kaj ne hrepeniš z vso silo,
da se vrneš v tiho domovanje,
kjer prežila sva mladostne sanje?
Draga, kaj ne hrepeniš z vso silo,
da poljubiš še enkrat človeka,
ki ti bil je vse n širni zemlji?
Pridi in zapusti hladno jamo,
da ogreješ se na mojem srcu,
ljuba Zora!"

Med atomi žarkov jasne lune
je priplula v sobo bela žena.
V temnem kotu tikoma ležišča
je obstala in sklonila glavo.
"Čuj me Stanko!" je začela nežno,
kakor dih zefira komaj slišno:
"Željno sem po tebi koprnela,
vendar reva, k tebi nisem smela.
Jutri pa je praznik Vse-človeka,
Gospodarja tu in onkraj groba,
fizične in astralne poljane,
k i nas ljubi vse enako žarko.
In dovolil je veliki mojster,
da nocoj v skrivnostni sveti noči
lahko združiva se za vse čase,
dragi Stanko!"

V svoji sreči je razširil roke,
da privije k sebi bajno bitje;
sama pa se je sklonila nižje
doli k licu bednega zemljana
in vsesala se v njegove ustne,
v ustne silno žgoče in drhteče.
Ko je ura odbrnela polnoč,
sta v objemu plula dva duhova
v sinji eter.

1924

Ob promeni leta vošimo svojim zvestim vse dobro! Dalje priporočamo, da pozabijo morebitno zlo karmo minulosti; želimo, da spoznajo svoj pravi Sam; ter prosimo, da posvečajo vse svoje moči v duševni dobrobit človeštva. Čas zginja in materija za njim. Vse je maya, le naš duh je večen!