Pismo XVII.
Ljubljana, v decembru 1923.

Zeleni listi.
M. Collins /Iz angleščine/

Ljubezen (Ljubezen je buddhi ali šesti princip v človeku.) je čudovita stvar. Podobna je onemu, kar je v življenju čudovitega in samo onemu se da primerjati. Njeno rojstvo v duši (Duša je kama-manas ali 4. in 5. princip v človeku.) je ravno tako nerazumljivo in nerazložljivo, kakor rojstvo v telesu. Brez nje duša ravno tako ne more obstojati, kakor ne more telo živeti, dokler niso pluča prvič dihnila. Ljubezen je ozračje ali eter, v katerem krožijo duhovne sfere, in dokler se je duša ne zaveda in je ne pozna, se duhovno življenje še ni začelo. Kar se imenuje v navadnem življenju ljubezen, strast (Strast je kama, 4. princip - refleks šestega.), ki se vzbuja v občevanju dveh oseb, ni samo sredstvo za pomnoževanje človeškega rodu. Le oni, ki vidijo same materijelne stvari in mislijo samo na nje, so tega mnenja. Oni pa, ki so čeprav le malo odpahnili železni zapah, ki zapira zlata vrata, dobro vedo, da se more strast, katero imenujejo ljudje ljubezen, uporabljati še v druge in višje svrhe, nego je rojenje v tem svetu. Ljubezen ustvarja življenje tudi v onem svetu. Ljubezen je most med zemljo in nekom med snovjo in duhom. Vsakdo pride ž njo v dotiko, več ali manj, prej ali slej, ne moremo se ji izogniti kakor rojstvu ali smrti ne. Možno, da je le brezpomemben napor, komaj vreden spomina, mogoče pa je tudi božanstveno delo, zaznamujoče vzbujenje duše v njeno veliko dediščino, v življenje ljubezni. Človek, ki ljubi samo z ljubeznijo mladosti, in komur je strast samo strast, ostane samo človek, ta ne pride tu v poštev. Zanj bo zemlja krožila in solnce sijalo, dokler bo živel, zanj se bo ponavljal vsakoletni čudež prebujenja in pomlajenja, a on se ne bo čudil in se ne bo ničesar naučil. Zanj bodo neprestano poganjali na polju in v gozdu zeleni listki in molče razglašali veliki nauk, on pa ne bo o tem vedel ničesar.

Grenkoba življenja, izkušenj in občevanja z onimi, ki ne vedo, kaj je ljubezen, ampak žive v sovraštvu in v duhovni smrti, povzroči da je srce človeško kakor drevo v zimi, črno in suho, kakor bi bilo požgano. Zroč naravo sredi zime, ne bi verjeli, da se čudež zelenih listov dogaja vsako pomlad, če bi tega v istini ne videli sami.

Bolest in razočaranje ranita in bijeta ljubezen, kjerkoli se izpostavlja, kakor stresa veter vejevje, in kakor sneg pritiska veje k tlom, tako pritiskajo skrbi ljubezen.

Toda dokler ima drevo svoje korenine v zemlji in kroži v njih še sok, ni uničeno tudi če je že izgubilo vso svežost lepote, in je ostala le oblika prejšne ličnosti. Ravnotako je tudi pri človeku duhovna smrt še daleč, ako je še dovzeten, da ga omami čar druge osebe in če je njegovo srce še količkaj sveže in mlado. V njem je veliki čudež še vedno mogoč.

Kdor se uda, potrpi in ima voljo vztrajanja, bo končno dosegel svoj cilj ter zaslutil božanstveno toploto in se videl naenkrat obdanega z nebeško krasoto.

Vera je eno, ki omogoči, da se ta čudež zgodi; ne vera v kako konfesijo, v kak oltar, marveč v nevidno življenje in njegove zakone ponavljanja. Taka vera je skoro vednost, kajti samo oni jo morejo imeti, ki se v toliko zavedajo duhovnega življenja, da so ga skoro spoznali in da so skoro postali del njega.

Te besede veljajo onim, ki so to točko že dosegli, ki so pa na pragu zlatih vrat (Zlata vrata z železnim zapahom so simbol vstopa v duhovno prostost, katerega brani »ego«-izem. Kdor hoče vstopiti skozi nje, odložiti mora egoizem, t. j. prepričanje, da je posebno, od ljudi in sveta ločeno bitje.) omagali in se onemogli zgrudili, ker jihova vednost še ni popolna. Držimo se je tudi, če je samo "vera".

A. Z.
Luč iz Himavata.

13. Grešnica.

Nekega popoldneva so doveli k Mahanari mlado deklico.
" Grešila je," je izpregovoril eden njenih spremljevalcev.

"Njen oče sem, a sem jo izobčil iz svojega rodu, ker mi je donesla sramoto na sivo glavo. Sedaj sodi še ti, mojster, kaj naj dalje ukrenemo z grešnico!"

"Kamnajmo jo!" je zaklical neki brahman, stoječ v ozadju. Ta vzklik je ponovilo še par drugih svečenikov in varuhov templjev.

Mahanara je dvignil svoje obličje, nemirneži pa so skrili glave za hrbte drugih poslušalcev. Potem se je sklonil k deklici, ležeči pred njim na obrazu, rekoč:
"Deklica, zakaj si grešila?"

"Ljubila sem moža, kar po mnenju brahmanov ne bi smela ... In v svoji neomejeni ljubezni sem padla ... Vsi me za to preganjajo, usmili se me vsaj ti, o mojster, ki gledaš v duše in srca!" je v krčevitem joku odgovorila deklica.

Mahanara se je zravnal, jo pogledal preko poslušalcev in ji rekel:
" V svetišče boga Višnu je dnevno prihajalo starejšo dekle, privrženica zveze rumenega pajčolana. V svetišču in na ulici je hlinila svojo pobožnost, dočim so njeno notranjost razjedale strasti in druge pošasti globin.

V svetišče boga Višnu je dnevno prihajalo starejše dekle, članica družbe boginje Sarasvati, in je vzklikalo: "Glejte, jaz še nisem spoznala moškega!" a po skritih krajih je v neomejenem poželenju iskala osebe drugega spola.

V svetišče boga Višnu je dnevno prihajalo starejše dekle, prednica bratovščine belih vazalov, in je kričalo: "Odmrla sem svetu! ... Svetnica sem!" a v srcu je snovalo naklep, kako bo omamila kakega premožnega pohotneža, da jo reši skrbi za vsakdanji obstanek.

V viharah (samostanih) in templjih Benaresa so njenim vzklikom verovali le mlajši čuvarji svetišč, dočim so starejši vedeli resnico. Vedeli so, da dekle, ki se ne sramuje vedno poudarjati svojo nedolžnost - ni več dekle. Vedeli so, da je vsaka, katera kriči o umrtvičenju prirodnih nagonov strastna ženska. Vedeli so, da tista, katera se proglaša za svetnico, ni pobožna, marveč je hinavska in pobeljeni grob pred Gospodom. Vse to so vedeli in so molčali. Pozneje, ko se je za dvomljivo čast in blagostanje omožila s preperelim starcem, so resnico spoznali tudi drugi.

Bratje, poslušajte moje besede! Ta deklica pred vami je čista, ker je grešila v svoji udani in odkritosrčni ljubezni, ni pa čista zlodejka iz svetišča. Ženski, katera ljubi je vse odpuščeno, ni pa odpuščeno tisti, ki se omoži brez ljubezni do zakonskega druga. Taka žena je enaka javni plesalki iz karavansaraja. Javna plesalka je na razpolago tujcem za par rupij, ker je gladna, brezvestna žena pa proda svoje po uživanju koprneče telo za premoženje ali blesteče ime moža. Pred Gospodom sta obe enaki: obe se vržeta iz dobičkarije možem v naročje. Druga je pravzaprav še slabejša kakor prva, ker se stalno proda in hoče z verskim obredom poroke pokriti svoje nepošteno dejanje. Vi pa hočete tiste, ki ljubijo, kamenjati, dočim nemoralne žene in svetohlinske ščitite in navidezno častite. Gorje vam, brezvestni brahmani!"

Ko je Mahanara dokončal svoj govor, je deklico dvignil in jo blagoslovil, rekoč:
"Z radostjo pričakuj sad svojega telesa, ki pred Bogom ne bo nič manj vreden, kakor sad zakonske žene. Pojdi v miru!"

Deklici se je razjasnil objokani obraz. V svoji veliki udanosti se je oklenila desnice mojstra. V tistem hipu pa je iz množice pristopilo par plemenitih žen, ki so jo prevzele v svoje varstvo.