Pismo XIX.
Ljubljana, v februarju 1924

E. Š.
Okultni pojm materije.

Da je pojm materije le abstrakcija, nekaj tako metafizičnega, kakor je pojm duha, to je filozofija že dolgo pred Kantom dognala. Pa ni nam treba biti filozof, da spoznamo to priprosto resnico.

Če zremo na svet z notranjega (subjektivnega) stališča, ga doznavamo kot množino utisov na čutnice; z drugimi besedami, zavedamo se sveta kot množine občutkov. Občutki pa niso nič drugega, kakor stanje zavesti.

Če zremo na svet z zunanjega (objektivnega) stališča, če ga dualiziramo v fizikalno-kemičnem smislu, pridemo do atomov, elektronov, itd., ki so vsi v bistvu razni načini gibanja. Gibanje pa ni nič drugega kot energija.

Obadva tedaj, znanstvenik in psiholog negirata materijo in stavita na njeno mesto energijo, oziroma zavest.

Tudi okultizem, kot razširjena in poglobljena znanost negira materijo v smislu materijalista, ki si predstavlja svet sestavljen iz neke plinaste mase. Priznava pa materijo v drugem smislu; njegova teorija o materiji je tako globoka in interesantna, da jo mora občudovati tudi oni, komur okultizem sicer ni simpatičen.

Okultizem pravi, da svet, katerega vidimo in se zavedamo, ni materija, ampak nasprotno: pomanjkanje materije. Okultist soglaša z znanstvenikom, ki trdi, da je vidni svet le zgoščena energija, pristavlja pa, da je ta energija izlivajoče se življenje Besede ali Logosa.

Okultist videc (Glej Der Äther in Weltenraume, Besant und Leadbeater.), ki je z astralnim vidom študiral atome, pravi, da so sestavljeni iz neizrečno malih mehurčkov. Ti mehurčki so absolutno prazni, tudi nimajo kožice, kakor na primer mehurčki iz mila. Primerjati bi se dali še najprej vodnim mehurčkom, ki tudi nimajo lastne površine, marveč jim daje obdajajoča voda površino. V hipu, ko pridejo iz vode, se razpočijo.

Vprašati se moramo, kje se ti mehurčki, iz katerih sestajajo atomi in elektroni, nahajajo; kdo jim daje površino; kdo jih drži vkup, da se ne razpočijo?

To je okultna “materija prima” srednjeveških alkemistov, prakriti indijskih filozofov. V gotovem smislu odgovarja hipotetični eter znanstvenikov tej okultni materiji. Ker je nevidna in nečutna, se je imenovala tudi velika praznota ali “prostor”. Zato jo imenujejo moderni okultisti tudi “kojlon”, to je, praznota. Seveda je praznota le navidezna, le iz stališča naših čutov, faktično pa je neizmerno gostejša, kakor najgostejši in specifično najtežji elementi. Če vzamemo platin kot najtežjo in najgostejšo prvino, je kojlon petdeset tisoč milijonov gostejši. Ta gostota je popolnoma drugačna od gostote naših prvin in se ne da v ničemur z njimi primerjati. Kar določa gostoto naših prvin je medsebojna oddaljenost atomov. Čim bližje so si atomi, tem gostejša je prvina, vendar so si atomi naše najgostejše prvine platin, tako oddaljeni, da se vidijo kakor pajčevina, ki visi v zraku. Kojlon pa je homogen, ni modificiran in najboljši okultist-videc ni mogel doznati delcev, iz katerih bi kojlon obstojal, medtem ko vidi atome kovin in rudnin tako daleč vsaksebi, kakor vidimo mi hišice, raztresene po dolini, če stojimo vrh hriba.

Nastane drugo vprašanje, namreč, kako je mogoče, da se v tako gostem mediju gibljemo, da moremo živeti?

To se imamo zahvaliti posebni lastnosti kojlona, in to je njegova brezprimerna elastičnost. Najbolj elastična tvarina je kavčuk; če predremo ploščo iz kavčuka z ostro iglo, se luknica, ki nastane, takoj za iglo sklene in zgine. Tako je tudi s kojlonom. Mi ga ne prodiramo kot celota, marveč kot posamezni delci; posamezni atomi, iz katerih sestaja naše telo, so kakor ost šivanke, ki gre skozi kojlon. Ta se v svoji elastičnosti uda, umakne ali stisne, napravi atomu prostor in se hipno zopet raztegne za atomom. Kakor se gibljemo kot celota v zraku, ki nas povsod obdaja, ne da bi ga čutili (razen, če je veter), isto velja tudi za atome, ki se z lahkoto gibljejo v kojlonu. Mi gremo skozi kojlon, kakor gre astralno bitje dkozi skalno steno in se ne more reči ali prodira skala astralno formo ali astralna forma skalo.

Mi se ne zavedamo kojlona, ker je popolnoma različen, drugovrsten od nas. Mi smo moč in življenje Besede in le to doznavamo in moremo doznavati kar prihaja iz nje, namreč moč in življenje.

Kaj pa da je ta kojlon ali materija prima v svojem bistvu, tega tudi najboljši okultisti niso mogli dognati. Pomniti moramo, da okultizem ni vsega veden, ampak je veda, ki napreduje in se poglablja neprestano, a ima tudi svoje meje. Ta meja je ravno kojlon. Okultizem je spoznal njegovo prisotnost in nekatere njegove lastnosti, a v njegovo bistvo ne more prodreti. Mogoče je ta kojlon tudi moč in življenje Logosa drugega večjega univerzuma, kakor je naš; Logosa, katerega bomo mogoče spoznali, ko se združimo z našim Logosom. Toda vse to so vprašanja, so skrivnosti, ki presegajo daleko moč našega intelekta in so le temne težke slutnje.

Zeleni listi.
M. Collins
(Iz angleščine.)

Vrata so zaprta in železni zapah dvigniti je težavno; toda to je le navidezno. Sprememba pride, čudež se zgodi. Vstajenje je gotovo, zeleni lističi poženo.

Pomni, da je nadnarava tako negotova in neizprosna kakor narava; zunanje zakone višjega moremo razumeti le potem, ko preučavamo zakone nižjega.

Kakor se solnce zpet vrne v svoji lepoti, tako se vrne nebeška toplota in prinese ljubezen: najlepše, kar je.

Vsled muke otrpne srce. Razočarano je, skrb, očitki, pekoča vest in sram trga zelene liste raz njega, jih raznaša in pokriva z njimi tla. Zdi se, da sta mladost in veselje za vedno preminula. Kdor si je v tem trpljenju obupajoč iztrgal srce in se udaja sovraštvu, ta mora duhovno umreti: drevo odmre, če presekaš oni del, skozi gre oživljajoči sok.

Zakaj naj bi te izdajstvo, nesramnost drugih privedla do obupa? Na vse to se pozabi in vse to mine, kakor minejo oni, ki so vse storili, ko umrejo in se jih položi v grob, iz katerega ne vstanejo nikdar več. Duša ljubezni pa ostane večna; možno da spi, toda umreti ne more.

Vsi moramo umreti. Izguba umrlega prijatelja je najtežja izguba, ki nas zadeti more. Toda počakaj! Nad spominom umrlega prijatelja poganja zelenje kakor nad njegovim grobom, in pride čas, ko te bo novi prijatelj držal za roko in govoril o njem, in njegove besede in misli bodo zgostile zelenje.

Ne pusti nikdar, da srce otrpne in obnemi, ker je prazno: zalivaj zapuščeni prostor, da malu zopet ozeleni, kakor hitro posije nanj solnce. Kajti ljudje, ki so sveti in člani bratovščine ljubezni, ljubijo vedno; ljubijo vedno znova, tudi če jim smrt (ali izdajstvo, obrekovanje, kar je edina prava smrt) prinaša vedno znova zimo. Moč ljubezni je v njih, ki zaspi le za kratek čas, dokler ne mine mrzli pritok. Potem se zopet vzbudi v triumfu, kakor narava spomladi in krepko požene zelene lističe, tako sveže, tako nežne in zlomljive, da se jih vsak hip lahko utrga in stre, in vendar tako nepremagljive v svojem življenju in lepoti.

Ti zeleni listi - vstajenje in krasota srca - te strasti in čustvovanja občutkov, lahko tirajo ljudi do vročice, in od vročice do blaznosti. Toda to samo radi tega, ker so ljudje slepi in ne vedo, da je mogoče narediti iz človeka nebeško bitje. Oni se ne zavedajo, da se da spremeniti vsaka kaplja krvi v človeškem telesu v kamen v svetišču Božanstva.

Kako naj se to zgodi? S tem, da jo uporabljamo in spreminjamo. Vsaka moč, vsaka strast je človeška last z božjim namenom, in če človek katerikoli del svoje narave zatira ali zanemarja, se pregreši zoper samega sebe.

Spremeni vsa čustva v moč, vse življenje v misel.
Tvojemu razpoloženju daj gotovo smer.
Vročico spremeni v moč.
Blaznost spremeni v zaupanje v Boga.

Duša.

Najvažnejša svetovna prikazen, ki je pričujoča vsakemu bistvu neposredno in o kateri se toliko govori, malokdo pa o njej pove kaj več – je duša.

Kdo nas boljše pouči o njej, kakor ravno sistem Vedante?

Dolžnost naša je: spoznati njeno delovanje ter vedeti za njen namen, ki je odrešenje ali samospoznanje.

Vesoljstvo sestoji iz dveh faktorjev: iz anorganske narave ter iz organske, katero oživljajo duše. Oba ta dela sta pa nedeljena vesoljna energija, na eni strani latentna, na drugi strani zavedna, uživajoča in delavna.

Iz tega je nastalo tudi dvojno psihološko naziranje: ezoterično ali višje, ki uči, da je vsaka duša celota, nedeljena vesoljna energija, Enota ali Bog, ter drugo naziranje: ekzoterično, nižje ali teologično, ki uči, da vesoljstvo sestoji iz množice stvarstva.

Materijalisti trdijo in so popolnoma uverjeni, da duše ni, da višjega Jaza ni, da razen materije, ki sestoji iz prvin zemlje, ognja, vode, zraka in etra, ne obstoja ničesar na svetu. Oni trdijo dalje, da vse duhovne moči nastajajo iz materije in ne materija iz duhovnih. Tak človek je po njih le telo, ki si je pridobilo duhovnost. Tudi trdijo, ako je duša, da ona ne more preživeti materijalnega telesa. Pri njih je samo telo “Jaz” ali duša, radi česar ne more duša dlje živeti kakor telo samo, itd. Enako se vrši tudi s kvalitetami duše kakor dih, gibanje, duh, spomin, itd., katere smatrajo materijalisti za telesne dele.

Na zgorajšnje trditve moramo odgovoriti, da Jaz mora obstojati še onstran telesa, kajti Jaz nima svoje bitnosti v bitnosti telesa.

Ako radi tega trdijo materijalisti, da obstojijo kvalitete Jaza toliko časa, dokler telo in da so radi tega oni deli kvalitete telesa – je napačno, kajti one kvalitete tudi ne obstojajo več, ko še telo ostoja, iz česar sklepamo, da niso one kvalitete deli telesa, temveč so bistveno različne od njih.
(Pride še!)