Pismo XIII.
Ljubljana, v avgustu 1923.

E. Šerko - Vransko
Kaj hočemo?

Ustanoviti hočemo društvo ali družbo, v kateri naj bi se razmotrivala najrazličnejša življenjska vprašanja in prirodni pojavi z etičnega stališča, brez vsake dogmatične primesi.

Pod etičnem stališčem, pod etiko ne razumemo posebne vede, posebnega idejnega sestava, marveč nagnjenje človeka, njegovo pripravljenost biti kaj in dati kaj svojemu času, okolici in družbi, v kateri živi, in ne samo jemati, črpati in okoriščevati se bodisi duševno, bodisi materijelno. Vsaka struja, vsako gibanje, vsak idejni sestav je toliko vreden, kolikor etike je v njem, t.j. v kolikor je v njem tendence dati se in biti na razpolago, ne samo posamezniku, ampak pred vsem celi družbi.

Razmotrivanje, in sicer nedogmatično razmotrivanje brez vseh predsodkov – življenjskih vprašanj in odgovori na vprašanja, na svetovne nazore in idejne sestave niso samo za poedinca, ampak za splošnost, za družbo največjega pomena in važnosti. Zakaj? Ogovor ni težak.

Vsaka skupina ljudi ima svoj svetovni nazor, ki je različen od svetovnega nazora druge skupine. Znanstveni materijalist gleda na svet drugače, kakor klerikalec. Okultist si razlaga gotove življenjske pojave drugače, kakor spiritist, mistik zopet drugače, kakor okultist. Toda ne samo to. Ne razlikujejo se samo skupine med seboj po svojem svetovnem nazoru, ampak tudi posamezniki teh skupin. Kmet ali delavec si nikakor ne predstavlja Boga in narave tako, kakor njegov dušni pastir. Vsak znanstvenik ima svojo posebno teorijo o materiji, vsak spiritist, vsak okultist si razlaga zakone v naravi delujočega duha po svoje, vsak mistik izraža doživljaje notranjega sveta na svoj način. Lahko rečemo: kolikor mislečih in razmišljujočih ljudi, toliko svetovnih naziranj.

Kakor je važno, da skuša vsak človek svoj svetovni nazor popolniti, izdelati, na vse strani zaokrožiti, tako je tudi važno, da se vsak hip zaveda relativnosti svojega nazora, da se zaveda, da njegov nazor ni edinopravi, da edinopravega svetovnega nazora sploh ni, in z ozirom na nepopolno razvojno stanje našega organizma in zlasti naših možgan, tudi ne more biti. Pozabiti pa tudi ne sme, da je v vsakem svetovnem nazoru, ki je resno zamišljen, izražen en del, pojasnjena ena stran svetovne resnice, ki ima nešteto strani (aspektov). Pomniti mora vedno, da je vsak svetovni nazor upravičen in sicer v toliko, kolikor izraža svetovno resnico.

Če je človek pozabil na to, se ne zaveda tega, pade prej ali slej v naročje dogmatizma. Njegov je okostenel, njegove ideje so postale tako plastične in jasne, da se mu zde edino prave, absolutna resnica - vsi drugi nazori pa napačni, škodljivi in smešni. Duh človeški je kakor v jeklenem oklepu, ki ga stiska in veže in mu brani rasti in razvijati se, ki mu pa tudi brani razumevati druge nazore, druge ljudi in druge skupine ljudi. Duševna omejenost, nestrpnost, zagrizenost - to so naravne posledice tega. Ali naj navedemo primere? Vse naše javno življenje v svoji razcepljenosti, razdvojenosti, v svojem sovraštvu in nestrpnosti je kričeč dokaz tega.

Naša družba naj bi se po svojih skromnih močeh borila proti tem socijalnim izrastkom. Naj bi se orila na ta način, da bi zbirala okrog sebe vse one, ki še niso zapadli dogmatizmu in strankarski zagrizenosti, ampak so še prosti, sposobni za nadaljni razvoj. Dalje naj bi se vsi ti v medsebojnem preučavanju skušali umevati in tudi ceniti.

To bi bil okvir, to bi bila periferija našega delokroga. Kaj pa bi bila notranja vez, kaj bi bila centripetalna sila, ki bi nas družila v središču kroga? Brez te vezi, brez te sile, bi naše druženje ne bilo stalno, ker ne bi imelo pravega smisla. Vsekakor mora biti ta vez in sila nekaj posebnega, nekaj istinitega, kar nas druži klub vsem razlikam v značaju, temperamentu, naziranju, klub našim različnim simpatijam in antipatijam, toda ne samo nekaj mesecev in let, ampak celo življenje, da preko ozkih mej tega življenja.

Zgodovinska izkušnja nas uči, da imajo samo ideje to moč, in sicer ideje visokih etičnih vrednot. Ena najvišjih idej, do katere se je človeštvo do sedaj povzpelo, je ideja duhovne enotnosti človeštva.

Ideja duhovne enotnosti človeštva je podlaga vsake etike, je vir vsake etične religije. Brez razumevanja te ideje, je svetopisemski dokaz: “Ljubi bližnjega kakor samega sebe,” le prazno povelje, je nekaj lepo izrečenih besed brez vsebine. Onemu pa, ki se zaveda duhovno enotnosti človeštva, oziroma jo vsaj čuti ali temno sluti, to povelje ni prazno, ampak samo po sebi umljivo naravno dejstvo: “Kajti, če sva ti in jaz eno in isto, te ljubim, ker ljubim sebe”.

Le na podlagi pripoznanja duhovne enotnosti človeštva je mogoč sporazum in vsestransko umevanje. Le če vem ali vsaj slutim, da sva moj tovariš - nasprotnik in jaz v svojem bistvu eno in isto ter tudi on to ve, le tedaj je mogoče, da zapustiva svoje stališče in ga zamenjava, da smatram njegovo stališče za svoje in on moje za svoje stališče. Samo v tem slučaju ga bom razumel, kakor razumem sebe, drugače ne. Vsak drug razgovor, pri katerem ohranita obe stranki svoje stališče, je brezploden. Kar se tiče razumevanja, ima pa samo ta negativen uspeh, da se vsaka stranka še bolj utrdi na svojem stališču, še bolj zakrkne, še bolj oddalji in odtuji od druge.

Vednost ali zavest duhovne enotnosti človeštva kot duhovnega dejstva je “antropozofija” ali modrost o človeku. Če pa smatramo tega duhovnega človeka za Vse-človeka, za Boga, imenujemo to zavest tudi “teozofijo”, ali modrost o Bogu.

Ta vednost, oziroma ta modrost bi bila notranja vez, udružujoča sila naše družbe, radi česar bi se imenovala “teozofska družba”.

Člani naše teozofske družbe ne bodo osamljeni. Kmalu bo 50 let, odkar se je ustanovila prva teozofska družba v Novem Yorku (1875). Že v prvem desetletju se je razširila po vsem svetu: ne samo v Ameriki in Evropi, ampak tudi v Aziji, Afriki in Avstraliji; ne samo med onimi, ki so krščeni, ampak tudi med buddhaisti, brahmani in islamiti. V vsakem večjem mestu Češke, Nemčije, Anglije in severne Francije so teozofski krogi in družbe, v katerih je človek kot član teozofske družbe sprejet z odprtim srcem.

Teozofska družba kot taka ne uči ničesar, nima svojega svetovnega nazora, katerega bi moral vsak član pripoznati - ona je, li naj bo, samo središče, oziroma zbirališče vseh onih svobodnomislečih, etičnih ljudi, ki čutijo in slutijo, da so eno in da tvorijo z vsem človeštvom duhovno enoto. Njeni člani so v svojem prepričanju in nazorih od družbe popolnoma neodvisni, samostojni in le sami sebi odgovorni. Zato pa tudi teozofska družba ni odgovorna za eventuelne pogreške svojih članov. Za dogmatike in nestrpneže pa v njej ni prostora.

Pro domo.

Z današnjo številko smo začeli nadaljevati “Ezoterična pisma”, in sicer za sedaj pod starimi pogoji. Našim resnim interesentom in interesentinjam hočemo list pošiljati redno vsak mesec. Tiste, ki so bili prijavljeni po drugih, a se do sedaj niso odzvali, pa prosimo, da nam list vrnejo, če za naša stremljenja nimajo smisla. Čemu povzročiti stroške in delo po nepotrebnem?!

Dalje poročamo, da je pokrajinska uprava odobrila na sestanku dne, 20. maja 1923 sklenjena pravila “Teozofske družbe v Ljubljani”. Dan in kraj občnega zbora objavimo v prihodnji številki lista.

Reki Ramakrishne.

1. Resnično veren je samo tisti, ki ne izvrši nepravilnosti ali greha kedar je sam.

2. Bog je v vsakem človeku, toda vsak človek ni v Bogu - in to je povod, da ljudje trpijo.

3. Pelikan se potaplja v vodo, a mu voda perja ne zmoči; ravno tako živi popolni v svetu; a se ga svet ne dotakne.

4. Prepričan bodi, da človek dokler vpije: “O, Bog! O, Bog!” ne pozna Boga; tisti, ki Boga pozna, molči.

5. Bog je brez oblik in z oblikami. Bog tudi oboje presega, zato le sam more reči: “On je!”

6. Ko bi se Bog dandanes učlovečil, bi njegovo božanstvo spoznalo le malo ljudi.