Pismo XI.
Ljubljana, v marcu 1923.

Diagram notranjega človeka.

1.

Diagram je način izraziti metafizične ideje z geometričnimi figurami.

V diagramu, ki se nahaja na drugi strani, so izraženi principi ali sestavni deli notranjega (okultnega) človeka, ne glede na njegovo zunanjost; fizično telo ni v njem upoštevano.

Diagram sestoji iz elipse, v katere vrhovni del sta začrtana dva sekajoča polukroga. Gornji polukrog se dotika kroga, iz katerega izžarevajo na vse strani ravne črte. V elipsi vidim dve peterožarni zvezdi, od katerih se večja dotika s svojimi žarki oboda elipse, druga manjša pa notranjih vogalov prve. Poleg tega vidimo v večji zvezdi še dva trikota, kojih sporedni temelni stranici druži kratka črta. Prvi trikot, obrnjen navzgor, se nahaja v gornjem žarku zvezde, drugi trikot, obrnjen navzdol, se nahaja v notranjosti zvezde tako, da ga objemata oba poševna žarka manjše zvezde.

2.

Geometrične figure se dele v dve skupini: v figure v elipsi in v figure izven nje. S prvim so označeni osebni in individualni principi človeškega organizma, t.j. oni, ki so v času in prostoru; z drugimi pa so označeni splošni, univerzalni principi, ki ne tvorijo samo središča posameznega človeka, ampak tudi središče vsega človeštva in vsega stvarstva, ki so tedaj izven časa in prostora.

3.

Kar je izven časa in prostora, se ne da predstavljati, se da kvečem abstraktno misliti njegovo možnost, spoznati pa je mogoče le intuitivno. Namen naših figur je navajati k abstraktnemu mišljenju in vzbujati intuitivnost. Krog je taka figura. "Bog je krog," pravi Balsac, "katerega središče je povsod, obod nikjer." Bog je duh, in duh je najvišji princip človeka. Zato je krog znak najvišjega principa v človeku, ki je edini realni princip, kajti vsi drugi principi so neka magična projekcija samega sebe na "zunaj" in v "sedanjost".

4.

Znamenje lune dobimo, če naredimo poleg središča v krogu še drugo središče in iz njega opišemo obod, ki se seka s krogom v točkah a, b. "Luna" je simbol duše, kakor je "solnce" simbol duha. Krščanstvo, ki je vse metafizične principe personificiralo, personificiralo je tudi dušo ter jo imenuje Marijo, stoječo na luni. Tudi starogrška Diana in staroegiptčanska Izis zaznamuje isto, in simbol obeh je luna. Kakor se lunini žarki razlivajo na zemljo in magično spreminjajo vso prirodo in vse naše želje in misli - tako je tudi duša za duha ona iluzivna - magična moč, ki ga vabi in zapeljuje k stvarjanju, da izstopi iz svojega prvotnega središča in da izliva samega sebe v stvarstvo.

5.

Elipsa je geometrično znamenje za naše kavzalno telo, t.j. za našo individualnost. Elipsa je različna od kroga v tem, da ima dva središča. Čim bolj se ta središča med seboj oddaljujeta, tem daljši je elipsa, čimbolj se bližata, tem krajši je, tembolj se bliža figuri kroga. Ako se združita, postane elipsa - krog.

Skrivnost individualnosti obstoja le v delitvi enega središča v dvoje, delitev v dva spola: moški in ženski, aktivni in pasivni, odbijajoči in privlačni. Predno se je človek telesno delil v dva spola, se je izvršila delitev njegove duhovnosti v dva središča. Kajti v delitvi je mogoč vsak razvoj, kakor je v združenju mogoča vsaka popolnost.
(Dalje prihodnjič.)

Trije odgovori na tri vprašanja.

Prvo vprašanje: Je-li potreba, da obstoja med nami zunanja zveza? S čim je obstoj teozofskih družb opravičen?

Odgovor: Kdor je sebi našel pot, ki ga vodi iz čutnega sveta v nadčutni svet, kdor je vzgojil v sebi toliko intuitivnosti, da se spoznava kot kaplja v morju in morje v kaplji, za tega so družbe nepotrebne. Toda tudi zanj velja okultni zakon, ki pravi: "Ker si žel, misli na setev". Tudi tebe so družbe in zunanje zveze ljudi opozorile na okultne resnice, katere si le slutil, in na metode, doseči jih, za katere nisi vedel. Zunanje družbe,organizacije, časopisi so kakor svetilniki na skalnem morskem bregu. In če so le slabotne, umirajoče lučice, nič za to: bolje nekaj, kakor nič. Njih namen je opozoriti one, ki blodijo in iščejo.

Drugo vprašanje: Je-li mogoča svoboda v kaki družbi ali zvezi?

Odgovor: V našem vidnem in čutnem svetu, v katerem vlada neusmiljeno zakon nujnosti, za svobodo ni prostora. V svetu nujnosti je beseda "svoboda" san, s katerim se ljudje tolažijo in varajo. Svoboda je mogoča le tam, kjer ni ne časa, ne prostora, ne vzročnosti: v duhovnem svetu. Svoboda je mogoča le v ljubezni. Človek sam si je ustvaril suženstvo in vezi, da spozna svobodo, kakor je ustvaril sovraštvo, da spozna ljubezen.

Tretje vprašanje: Zahteva-li teozofska družba, da se ji verjame; mar ne uči, kar je mogoče napačno?

Odgovor: Teozofska družba je udruženje ljudi, ki so pač ljudje, ki imajo vsak svoje misli in nazore. Kdor je več razmišljal, več skusil, pove onim, ki so v tem začetniki, zaupno: "To in to sem skusil, to in to sem razmišljal. Našel sem srečo in zadoščenje. Daj, dragi, idi in poskusi tudi ti, mogoče najdeš isto, mogoče še kaj več - pa mi potem zaupaj svoja iskustva." V tem tiči namen in pomen teozofske družbe.

A. Z.
Luč iz Himavata.

6. Sence bodočnosti.

Solnce se je že nagibalo k zatonu, ko so došli do svetega Ganga. Tu so mlajši izvršili svoje večerne pobožnosti, Mahanara pa se je vsedel na obrežni kamen in se globoko zamislil. Dolgo časa je molče strmel v valovje struge, naposled pa je z drhtečim glasom rekel:

"Bodočnost pokazuje svoje sence ... Pred mojim duševnim pogledom se širi ravan, pokrita z ljudskimi selišči, katera uničuje žareči element. Po sredi planjave se vije reka, rudeča kakor krvnikov plašč ...
Boj vseh proti vsem!
Po planjavi drve neštete čete ljudi. Sin udarja po očetu in matere polagajo svoje hčerke na žrtvenik sramote. Mladenič davi prijatelja in svečenik tepta znamenja svojega mojstra. Kamor koli pogledam, vidim le propast, požig in umor.
Dim in prah zatemnjujeta horizont. Na zemljo je legel mrak in le vrhovi daljnega Himavata se leskečejo v nekem čudnem svitu, kakor vrhovi vulkanov ob nastopu erupcije. Tema je pokrila grozne prizore, nepredorna tema ...

* * *

Ravno tista ravan. Megla se zgublja in solnčni žarki obsevajo ožgano zidovje. Reka se vije, kakor srebrn pas, in oljkine mladike poganjajo iz opustošenih tal. Mir vlada po planjavi, toda človeka ni.
Kaj je to?
'Zdravo Prerojevatelj!' mi doni na uho in iz misterijozne daljine prihaja trop ljudi. Veselo prepevajo, se objemajo, da jim obrazi žare v ognju neomejenega zadovoljstva.

Glej, tam spet trop ... trop za tropom ... vsi srečni in veseli. Izobraženost je združena s skromnostjo, vera z resnico, svoboda s pokorščino; ljubezen, ona prava nesebična ljubezen, pa spaja te krasne čednosti v harmoničen sklad. Vi so medsebojno bratje in sestre, svečeniki pa resnični namestniki Brahme.
Pojava se zgublja v mraku in neka čarobna moč snuje temno zaveso med menoj in sliko. 'Zdravo Prerojevatelj!' čujem še enkrat mogočno in ubrano, da se stresa zemlja v svojih tečajih. 'Zdravo Prerojevatelj!'"

Mahanara je umolknil in zadremal v devahanski opojnosti; na valovih svete reke pa so zadrhteli bajni lotosi ter so klonili z glavami, kakor da pritrjujejo besedam velikega mojstra.