Pismo X.
Ljubljana, v februarju 1923

Pojm duše v okultizmu.
- o. - d.

V okultizmu je pojm telesa veliko obsežnejši, kakor je v eksoterični znanosti, ki obsega tudi one strani človeka, katere prišteva eksoterika v območje duše, medtem, ko stoji pojm duše v okultnem smislu tako visoko, da ga eksoterik niti ne sluti.

Vse, kar najdemo v treh nam znanih sferah univerza, t.j. v fizični, astralni in mentalni sferi, so telesa, je nebroj teles, telo poleg telesa, ki napolnjujejo cel prostor in ki so prostor v svoji skupnosti. Vsaka sfera ima svoja telesa, ki so od teles drugih sfer tako različna, da se med seboj nikakor ne dajo primerjati. Kar jim je skupnega, je oblika, je zavzemanje prostora v eni ali več dimenzijah, je omejenost v času in prostoru, je njih početek in konec, je minljivost.

Duša v okultnem smislu nima oblike, ker nima dimenzije, ker je zunaj časa in prostora. O njej tudi ne moremo reči, da je bila večna, niti da je minljiva, da bi bila neizmerna, niti da je omejena, kajti samo eno je večno - in to je čas, in minljivo, kar je v njem, in samo eno je brezmejno - in to je prostor, in omejeno, kar je v njem. Duša pa je brezčasna, t.j. zunaj časa, je brez dimenzij, t.j. zunaj prostora. Simbol fizičnega in eterskega telesa je obla, simbol astralnega telesa je krog, simbol mentalnega telesa je obod kroga (črta), kaj pa naj bi bil simbol duše drugega nego točka, t.j. idealno žarišče in središče sfere, kroga in oboda - vsega ustvarjenega objektivnega sveta.

Logična nujnost in dejstvo iskustva pravi, da mora biti središče samo eno, središče človeka tisto, kakor središče sveta; z drugimi besedami, da je duša samo ena in sicer vse-duša, ena svetovna duša.

Pojm duše v okultizmu je kozmičen, svtoven; duša »obsega« vse, je v vsem. Človek, ki se je zaveda, postane kozmično bitje, postane vse-človek.

Veliki adept Giordano Bruno je bil oni, ki je prvi uvedel v evropsko mišljenje pojm vse-duše. Ona mu je posredovalka med ustvarjeno naravo in med duhom; ona mu je "ustvarjajoča narava", ona mu je organizatorična in inteligentni princip v naravi.

S priznanjem vse-duše stopa pojm Božanstva v ozadje, zunaj vsega stvarjanja in nehanja, zunaj vseh lastnosti in pojmovanja. Vse-duša pa je vse pričujoča, delujoča, razdirajoča - povsod je hkratu in vsa. Pojm Schopenhauerjeve vsevolje je zelo soroden z okultnim pojmom vseduše. Schopenhauerju je svet skozi in skozi volja na eni strani in predstava, t. j. utis, katerega nareja volja sama zase, na drugi strani. D pa ta volja ni "slepa" in "lačna", ampak inteligentna, z gotovimi cilji in smotri tega seveda nemški filozof samo s svojim intelektom ni mogel doznati. Okultizem pa pravi, da je vseduša inteligetna moč, ki se zaveda svojih ciljev in smotrov, toda se ne zaveda povsod in vedno same sebe. Do samozavesti, do samospoznanja pride vseduša samo v človeku - mistiku.

Krščanstvu je pojm vseduše nepoznan, poznano pa je zavestno stanje človeka, ki se zaveda vseduše, in v katerem se vseduša zaveda same sebe. To zavestno stanje je "kraljestvo božje". Krščanska nebesa niso še kraljestvo božje, ampak samo posmrtno stanje človeka v mentalni sferi. Kraljestvo božje pa je vzvišeno nad vsa nebesa, primerjati bi se dalo še najbolj "nirvani" buddhaistov. Človek, ki se zaveda vseduše, je stopil v nirvano, je postal vsečlovek, je postal Buddha, t.j. vzbujeni. Nirvana pomenja tedaj "vzbujenje". V šoli pa smo se učili, da pomenja nirvana "uničenje". V resnici je nirvana oboje. Buddhaistu je vse čutno življenje le sanje, ki postanejo, ko se vzbudi, nične, so uničene; uničen pa ni on, ki se je vzbudil. Vzbujenje je tedaj pozitivna stran nirvane, uničenje pa njena negativna stran. Nirvana je uničenje vsega dozdevnega in vzbujenje vsega resničnega k resničnemu življenju samozavestne vseduše.

Vse dozdevno obstoja v času in prostoru. Premagati to dvoje: čas in prostor.

Brez dvoma sta obe besedi "buddh" in "bud" (iti) tudi jezikovno sorodni in isto deblo ter si ohraniti zavest in samozavest, se pravi nastopiti kraljestvo božje, preiti v nirvano. In ker je čas in prostor izraz intelekta, je, kakor pravi Kant, "a priori", in si brez njiju ničesar misliti ne moremo, ju moramo le premagati, če smo premagali intelekt. "Miselni princip je le ubijalec resničnega - učenec mora ubiti ubijalca," pravi mistik - buddhaist. Zato se Buddha tudi nikdar ni bližje izrazil o nirvani, ni opisoval njenih blaženosti. Kajti vsi pojmi, vse lastnosti, katere poznamo, so od tega sveta v času in prostoru, so sanje, so nični. Če bi Buddha pripisoval nirvani kake znane lastnosti, znana zavestna stanja, bi ji vzel njeno resničnost, bi jo ponižal v "ta svet". Kraljestvo božje ni od tega sveta, pravi mlajši brat Buddha. Kajti oko ni videlo, uho ni slišalo in človeški um si ni zamislil, kakšno je kraljestvo božje.

In vendar, kako ga spoznamo, če ne s svojim intelektom? Vsaka sfera ima svojo metodo spoznanja, pa tudi svoj organ, s katerim spoznava. V astralni sferi um človeški čuti, si predstavlja; v mentalni sferi logično sklepa in debatira; v kraljestvu duše pa "gleda" in spoznava. O gledanje imenujemo intuitivnost, imenujemo intuicijo. Intuicija je spoznavni organ duše. Če je pri nas ta organ v embrijonalnem štadiju, da nam je duša le težka temna slutnja, s tem še ni dokazano, da ta organ ni zmožen razvoja in rasti. So ljudje, ki so ta organ tako vzgojili in razvili, da jim daje ravno tako točne podatke, kakor nam razum. Ti ljudje so mistiki spoznavalci. O svojih izkustvih nam govore v znanem jeziku, katerega besede pa imajo drug pomen. Razumemo jih, če imamo tudi mi moč intuicije in le v toliko, v kolikor je ta moč razvita.

Vsi mistiki so v enem edini, v tem namreč, da se zavestno stanje človeka, ki se zaveda vseduše, ne da primerjati nobenemu drugemu stanju, izvzemši ljubezni. V resnici je ljubezen življenje duše in edina pot k enem, ki vodi do duše, edini način narediti nemogoče mogoče, se dvigniti nad intelekt, nad čas in prostor.

Ljubezen je nekaj čudovitega, pravi Mabel Collins. Le onemu je podobna in le onemu se da primerjati, kar je čudovitega v življenju. Brez nje se duša ne bi mogla v človeku zavedati in živeti, razen kot možnost, kakor tudi telo ne bi moglo živeti brez dihanja. Ljubezen je ozračje, v katerem se duhovne sfere (duše) gibljejo. Človek, ki je zmožen ljubiti razen sebe še kaj drugega, je zmožen duhovnega življenja, v njem mora priti zato prej ali slej do samozavesti. Ljubezen je ona bela magična moč, ki je edina zmožna vzbuditi spečo dušo k samozavestnemu življenju.

Razumljivo je, da so vsi ljudje, ki se zavedajo vseduše, in katerih se zaveda vseduša, v tej zavesti eno, da tvorijo duhovno enoto.

Ta duhovna enota je "bela loža". Bela loža je tedaj individualizirana vseduša, ki se kot taka tudi spoznava in zaveda. To je njen ezoterični pojm. Bela loža tedaj ni nobena tajna organizacija s tajnimi močmi in zmožnostmi, ni družba ali zadruga z omejeno ali neomejeno zavezo. Vsakdo ima dostop, kdor more vstopiti. Tu ni privilegijev, ni priporočil, ne pomaga noben patron, noben svetnik, tu pomaga le notranja zrelost, ki je posledica tisočletnega napora, pomaga le lastna volja, ki pripozna eno zapreko: svojo lastno slabost - in to slabost brezobzirno stre.

Atanazijev:

Iz beležnice okultista.
Vsak svoja pota hodimo,
mi - vrli bratje.
Po nižjih sferah blodimo,
mi - božji svatje.

Obupani umiramo,
mi, ki smo večni.
Drug drugega preziramo,
zato pa smo nesrečni!

Denar rodi napuh,
napuh rodi propast -
in karma ti odnese
denar, napuh in čast.