Ezoterična pisma
Pripravljalni Odbor Jugoslovanske Teozofske Družbe v Ljubljani

 

Pismo VI.
Ljubljana, v oktobru 1922.

Dr. E. Š.:
Človek - astralno bitje.
(Dalje.)

Astralna sfera se tudi imenuje tudi kraljestvo senc. To pa radi tega, ker se astralna telesa ne raztezajo v treh dimenzijah (v širino, dolžino in višino), ampak samo v dveh dimenzijah (so dolge in široke); kakor sence v fizični sferi. Astralna telesa so veliko bolj enostavna kakor fizična, ker ne zavzemajo prostora v našem smislu, ampak jih gre neomejeno število na en in isti prostor, nimajo notranjosti, ampak je pri njih znotraj in zunaj eno in isto. Seveda niso radi tega nič manj, a tudi nič bolj realna, kakor telesa fizične sfere.

Leadbeater (Ledbiter), telo produktiven pisatelj, ki zna izvenredno opisovati okultno stran človeka, je astralno telo naslikal v lepih barvah. Tu vidimo čudovito lep oval v najrazličnejših barvah, ki obdaja in prodira fizičnega človeka. Snov je razvrščena tko, da je v sredini zgoščena in tvori obliko, ki je popolnoma podobna fizičnemu telesu, v kolikor pa to jedro presega, je bolj redka in tvori "auro", ki tudi obdaja fizično telo za 20 do 25. cm na široko. Barve nam predstavljajo različne občutke, čustva, strasti, navade in razpoloženja. Tu vidimo črno barvo sovraštva, zeleno zavist, škrlatno jezo, rudečo zaljubljenost, violetno pobožnost, roza radodarnost in človekoljubje itd. Da, še specifična teža teh lastnosti je označena s tem, da se lastnosti z večjo specifično težo, kakor n. pr. Jeza, sovraštvo, sebičnost itd. Grupirajo zdolaj, okrog nog in spolnosti, čutnost okrog ledij, prijaznost okrog prs, pobožnost, nagnjenje k razmišljanju in ponos pa okrog glave.

V tem oziru je okultist materialist, ker materializira nekaj, kar se nam dozdeva nematerialno. Njemu so občutki, strasti in nagnjenja snovne tvorbe, ki imajo barvo, težo in obliko. Seveda to trditev takoj popravi s tem, ko reče, da sestoji snov, tvoreča astralno telo, iz malih živih bitij, iz tako imenovane "elementarne esence". Kakor sestavljajo ognjena bitja fizično telo, tako sestavlja elementarna esenca astralno telo. Snov je le na videz snov, v resnici pa je življenje, je moč, je duh.

Ta elementarna esenca igra v magnetizmu in magiji veliko vlogo. Zelo je sorodna eterski snovi v tem, da je plastična in da v hipu zadobi pod vplivom misli vsako obliko, katero si mislimo. Trajnost te oblike je odvisna od intenzivnosti naše misli. Posebno dolgotrajne in rezistentne oblike, sestoječe iz elementarne esence, imenuje okultist "elementarna bitja".

Ta elementarna bitja posedujejo nagnjenja, da se tam, kjer je etrska snov prosta, združjo z njo in njeno pomočjo uprizarjajo različne fenomene, zlasti v spiritističnih sejah, pa tudi izven njih. Ljudje pravijo, da »straši«, če čujejo trkanje, praskanje, stopinje itd. Močna neutolažena želja, katero je človek gojil leta in leta, ji žrtvoval svojo najboljšo življenjsko moč, postane v največ slučajih tako elementarno bitje. Dokler človek živi, je navezana nanj, po smrti pa je prosta in živi dalje, dokler se ne izčrpa.

Na ta način si lahko mislimo, da je naše astralno telo sestavljeno iz samih elementarnih bitij, da je nekaka kletka, v kateri skače poleg veselega kanarčka zaljubljena grlica, koraka poleg nečimrnega pava ošaben petelin, se poleg krokajočega vrana oglaša kukavica. To je pesniška fantazija, v kateri pa je mnogo okultne resnice. Človek, ki se identificira z astralnim telesom, živi v prepričanju, da je on gospodar, da on odločuje pri svojih dejanjih. V resnici pa so elementarna bitja, ki gospodarijo v njem, ki ga vodijo in določujejo njegovo življenje.
Vse to je zelo interesanten tema, kateremu hočemo v prihodnjem pismu posvetiti svojo pozornost, v katerem bo govor o okultni psihologiji.

Konec.

Dr. E. Š.:
Okultna psihologija.

Medvojna in povojna doba je rodila nov pojm "mentaliteta", t.j. mentalno (miselno) razpoloženje kakega naroda ali kake skupine ljudi, ter pripisuje tej mentaliteti odločujočo moč v urejevanju političnih in gospodarskih povojnih razmer. S tem naziranjem se naša doba nehote in nevede približuje okultnemu nazoru o odločujočih silah v človeški zgodovini.

V okultizmu tvori mentalnost ali miselnost posebni princip človeka, ki se pojavi kot posebno "telo". Temu telesu odgovarja v univerzumu posebna "sfera", mentalna ali miselna sfera. Seveda sta pojma »telo« in »sfera« z oziroma na mentalni svet le simbolično mišljena. Kajti "telo" in "sfera" v geometričnem smislu sta vedno tridimenzionalna, sta dolga, široka in visoka. Mentalni svet pa ne pozna treh dimenzij, ampak samo eno, recimo: samo dolžino. Z drugimi besedami: misli ne zavzemajo nikakega prostora, vendar pa so "dolge", slede namreč druga drugi in se vrste, kakor da so nanizane na nit. Nit pa, ki jih veže, je spomin. Prostor v eni dimenziji bi lahko tudi imenovali čas. Kajti "čas" ni nič drugega, kakor možnost, da je ena stvar prej, druga pozneje. Dogodki se vrste in so nanizani na eni niti, ki je - čas. V mentalnem svetu ali sferi se tedaj pojma čas in prostor krijeta; prostora v našem smislu v njej ni; o mislih torej ne moremo reči, da je ta tu, ona tam, ampak vse istočasne misli so enota in tvorijo skupnost.

To si lahko mislimo ali predstavljati si ne moremo. V okultizmu je med misliti si kaj in to si predstavljati, velika razlika. Razlika je v sferah, v katerih se ta dva psihološka procesa vršita. Mislimo v mentalni sferi, predstavljamo v astralni sferi. So nekatere misli, katere lahko utisnemo v astralno snov. Na ta način dobimo dvodimenzionalno sliko naše misli, in to sliko potem "vidimo v duhu", t.j. si jo predstavljamo. Naše miselne predstave so tedaj materializirane misli v astralni sferi, analogno. Kakor so etrski fenomeni materializirane astralne šeme.
(Dalje prihodnjič.)

A. Zajc:
Luč iz Himavata.

3. Govor o dušah.

Potoval so dalje in dalje. Prenočevali so akor je nanesel slučaj: včasi v vaseh, včasi pa tudi v gozdu pod širokimi listi palmovih dreves. Med potjo je mojster svoje mlajše in druge ljudi, ki so mu sledili, poučeval ter jim pojasnjeval, kaj je zmota in kaj resnica.

Nekega jutra, ko so se pripravljali k odhodu, je rekel:

"Bratje! Glejte, žarki solnca obsevajo vse štiri strani zemlje! Pred nami, desno in levo, se širijo svetle poljane, dočim za nami blešče ledeni vrhovi Himavata v vseh barvah nebeške lestvice. In vsi ti brezštevilni žarki, bleski in prameni so eno.

Kakor solnčni žarki iz solnca, ravno tako prihajajo naše duše iz Boga. V začetku je bila Beseda (Logos) in Beseda nas je odpremila v materijo. Prepotovali smo rudninstvo, rastlinstvo, in živalstvo ter smo v človeku zopet došli k zavesti. Sedaj je treba, da se s pridobljenimi izkušnjami potom duševne evolucije dvigujemo zopet nazaj k izviru. Veličastna in dolgotrajna je ta pot. Potovati moramo neštetokrat iz življenja v življenje, po trnju in bodičevju naše osebnosti, iz Doline solz na Goro spoznanja. Padamo in vstajamo že stotisoče let, a ne omagamo. Vedno nas bolj in bolj napolnjuje samozavest, da enkrat dosežemo zaželjeno.

Bratje, izšli smo iz Boga, kakor izidejo solnčni žarki iz solnca! Vsi smo torej eno. Vsi smo Tat-tvam-asi(1) in del Najvišjega, vse drugo je maya(2). In že to spoznanje nam jamči, da smo v duševnem razvoju daleč pred nesrečnimi brati, spečimi v mrežah osebnosti. Maya jih je zaslepila, da stremijo le za užitkom, ki prinaša gorje. Užitek in gorje pa sta nerazdružljiva toliko časa, dokler zaslepljeni ne začno spoznavati samega sebe. In ko se spoznajo, bodo vedeli, da so del Boga ter da je njih rešitev le v altruistični ljubezni, v žrtvah za druge."

Mojster je umolknil, a mlajši so zapeli:
"Ljubezen je med bitjami
duševna vez, življenja sloj,
človeštvu že v sedanjosti
ustvarja srečo, sveti raj.
In kdor prezira jo, taji,
Je zlonoseče maye rob;
Za njo bo koprnel takrat,
Ko leže v grob."

Žareče kolo je vstajalo na obnebju ter s svojimi navpičnimi žarki žgalo upognjene tilnike. Popotnike pa to ni vznemirjalo: korakali so dalje in le monotoni napev pesmi o ljubezni je odmeval po tihih poljanah.

(1) Ti si to. (2) Iluzija, navideznost.

Izdaja: Pripravljalni Odbor JTD v Ljubljani
Tajništvo: Rimska c. 18/I.