Pismo V.
Ljubljana, v septembru, 1922.

Dr. E. Š.:
Človek - astralno bitje.

Eterski dvojnik, ki je bil predmet zadnjega pisma, sestoji iz eterske snovi, ki postane pod gotovimi pogoji vidna in jo je možno fotografirati. Kot vidna snov je predmet fizike, če ne sedaj, pa vsaj v bližnji prihodnosti in spada v poglavje optike in elektrofizike. Vendar pa ima ta snov poleg fizikaličnih lastnosti tudi svojstva, katerih pri drugih vrstah snovi ne opažamo, namreč svojstvo, da je možno nanjo neposredno vplivati z mislimi, oziroma z zavestjo ali tudi s podzavestjo človeka. Kar imenujemo inervacijo mišic, ki je predpogoj svakega življenja, je le neposredni vpliv misli na etersko snov, katero pošljemo po živčnih nitih do mišice, ki se skrči in povzroči gib. Eterska snov je tedaj dvolična, stoječ na meji dveh svetov, fizičnega in metafizičnega, je podvržena na eni strani fizičnim, na drugi strani metafizičnim zakonom, posrednje med fizičnim in metafizičnim (recimo: astralnim) telesom.

Pojem astralnega telesa je evropskemu t.j. krščanskemu svetovnemu nazoru, ki pozna le pojem duše, popolnoma neznan. Okultna veda pa ve, da je "duša" zelo kompliciran pojav človeške narave, ne samo iz psihološkega stališča, marveč tudi iz naravoslovnega. "Duša" je le skupen pojem za najrazličnejše, med seboj si nasprotujoče strani in principe človeškega organizma. Eno iz med teh tako različnih strani imenujemo astralno telo, ki je tedaj le en del, en aspekt tega, kar je duša v krščanskem smislu.

Fizika analizira vse fizikalične pojave kot tresljaje molekulov. Zvok s stališča akustike je gibanje in valovanje zračnih molekulov, ki udarjajo na slušni organ v ušesu; luč je vibriranje svetlobnega etra, ki povzroči molekularno gibanje v optičnem živcu; toplota, trdost, robatost in druge lastnosti predmetov so le različni načini molekularnega gibanja, ki vzbuja v možganih sorazmerno gibanje. Če je to gibanje v možganih dovolj močno, da doseže astralno telo, se spremeni v občutek: mi čutimo luč (vidimo), mi čutimo zvok (slišimo), čutimo mehko, trdo, okroglo, robato i.t.d. Občutek je tedaj reakcija astralnega telesa na mehanično molekularno gibanje v možganih. Mi poznamo svet iz občutkov; ga poznamo v toliko, kolikor ga čutimo. Svet je za nas kompleks različnih občutkov. Kaj pa da je razven tega, kaj da je svet "sam na sebi" (Das Ding an sich) ne glede na občutke, tega kot čuteča bitja ne moremo vedeti. Za nas obstajajo samo občutki, kajti tudi naše telo, naše čutnice, možgani i.t.d. so za nas le občutki.

Poprečni človek je to, kar čuti, da je, je kompleks občutkov, je astralno bitje. Na to astralno bitje deluje neka nepoznana sila (Das Ding an sich), ki izvrši v njem nebroj sprememb. Iz teh sprememb (t.j. občutkov) skonstruira človek vse predmete v prostoru in času, jih razvrsti, da so tu in tam, da so prej in pozneje. S tega stališča je svet "Maya", je iluzija: imamo različne občutke, damo tem občutkom obliko, jih "personificiramo", "materijaliziramo" in smatramo ta svoj produkt kot istinit svet, kot edino realnost. Okultizem se zaveda tega v polni meri, a če razlikuje kljub temu med fizičnim in astralnim telesom, med molekularnim gibanjem in med občutkom, je prepričan, da zre na dve strani medalje. Občutek kot objekt je gibanje, in gibanje kot subjekt je občutek.

Sedaj bodemo razumeli, v katerem smislu da je, kakor smo rekli v tretjem pismu, fizično telo iluzija. Samo na sebi je eno božanstveno življenje, ki napolnjuje vso naravo. Ni kletka, niso verige, ni breme, ampak astralno telo, kot sedež občutkov in čutenja, je vse to; astralno telo nas oklepa, nas veže, nas tlači k tlam, da zapadamo vedno znova iluziji svoje omejenosti, majhnosti; da trpimo in uživamo, jočemo in se smejemo, da se rodimo in umiramo vedno z nova in v neprestanem krogu.

Zdi se, da iz tega kroženja ni izhoda. Smrt nas rešiti ne more, ker spremeni samo način čutenja. Ekzoterične religije nam ne morejo pomagati, ker temelje samo na občutkih. Filozofija tudi ne, saj se le trudi dokazati, da ni rešitve, ker se nad svoje čute dvigniti ne moremo. Preostaja nam teozofija kot okultizem in mistika, ki trdi, da je življenje izven občutkov mogoče, in da se pravo življenje tam začenja, kjer se astralno življenje končuje.

Okultist zavzema napram astralnemu svetu in astralnemu telesu isto stališče, kakor ga mi zavzemamo napram fizičnemu svetu: njemu je astralno telo objekt. V okultni literaturi imamo nebroj del, člankov, študij in celo slik o astralnem telesu. Vse te študije imajo le relativno vrednost, v kolikor dosežejo svoj namen: vzbuditi v čitatelju zanimanje za notranje življenje, druge vrednosti nimajo; saj se astralni svet in astralno telo opisati ne da, in če se ga opisuje, je ta opis, je ta slika le nekak simbol, diagram astralnega telesa.
(Dalje prihodnjič.)

A. Zajc:
Luč iz Himavata.

1. Pred pagodo.

V tistem času je Adept Mahanara zapustil samotarsko kočo v Himavatu, da s svojimi mlajšimi potuje v Benares. Med potjo v nižavo so došli do male pagode. Mlajši so vstopili v svetišče, da molijo k Bogu, dočim je mojster, motreč veličastno prirodo, ostal na planem. Ko so se mlajši vrnili, je rekel:

"Bratje, čujte, kaj povem! ... Svoječasno sta živela dva soseda. Prvi je obiskoval svetišča in drugi gore. Ko je prvi izvrševal svoje verske dolžnosti pred kipom Buddhe Gautame, je drugi premišljeval skrivnostno žitje prirode ter je v duhu poslušal njen slavospev o vsemogočnosti božji. 'Blizu je Brahmi!' so ljudje govorili o prvemu, dočim so drugega, ljubitelja prirode, prištevali med očitne grešnike.
Tako ljudje, jaz pa vam rečem: 'Satyan nasti paro dharma!'* Otroci naj se klanjajo kipu, doraščenec pa mora iskati živeha Boga. In tisti, ki premišljuje prirodo in njeno žtije, ga tudi najde.
Bratje! Povem vam, da je prvi otrok, a drugi doraščenec; da je prvi prišel, ko je drugi že davno bil; a ko pride prvi na mesto drugega, bo ta že adept."

"Satyan nasti paro dharma!" so vzkliknili učenci in molče korakali dalje za svojim mojstrom.

Med potjo je Mahanara svojim mlajšim priporočal, da naj ne tolmačijo napačno njegovih besed. Molitev je simpatična vez človekom in božanskim bitjem, na katero je upravljena, ni pa vezana na gotove obrede, besede in kraje. Simpatična vez, upravljena navzgor, vodi tudi navzdol ter donaša pomoč prosilcu.
Molitev je vsaka blaga misel. Kje se je blaga misel porodila, ni pomembno. V prirodi živi Bog, zato modri ve, da je na planem v sredi božanstva.

* Ni vere nad resnico! Geslo maharadže iz Benaresa in teozofske družbe v Adyarju pri Madrasu v Indiji.

2. Univerzalno kolo.

Naslednjega dneva so došli v Daliviharo. Bil je Gospodov dan, zato je bilo na dvorišču vihare (samostana) zbranega zelo mnogo ljudstva. Poled domačih gorščakov, se je tam nahajalo tudi več domišljavih brahmanov in nekaj ponosnih Angležev. Mahanara je ljudstvo poučeval ter je med druim rekel:

"Velika napaka je, da nekateri prezirajo ljudi nižjih slojev in tiste, ki padajo v demoralizacijo. Osebe, ki to počenjajo, se nahajajo, kljub bobnečim frazam o človekoljubju na zelo nizki stopnji prosvete. Vedeti bi vendar morali za ono karmično kolo, na katerem se nahajata bogatin in siromak, propalica in maziljenec. To kolo se vrti in prinaša kvišku svoje žrtve, da jih potem pušča na površju ali pa strmoglavlja zopet nazaj v mračno globino. To vstajanje in padanje se ponavlja vedno: vsak pride na vrhunec, če ne prej, pa vsaj v devetem preporodu.

Ko danes nosiš gosposko suknjo, kaj ni možno, da boš jutri prosjačil pred pagodami? Ako preziraš moralično padlega nesrečneža, kaj ne preziraš s tem samega sebe, ki si bil včeraj ravno takšen? ... Da, da, bratje in sestre, vsako preziranje in zaničevanje nesrečnežev je preziranje in zaničevanje samega sebe. Z ozirom na to opustimo vse take slabe razvade ter rajši primerjajmo zakrpano ali blatno suknjo siromaka, da v slučaju sile ne omagamo pod njo. Redki so namreč tisti, za vas sedaj še nedoseženi duševni velikani, ki se odtegujejo vplivu kolesa."

Tat tvam asi!
(Vedanta)

Neka hindostanska kraljica je svojim otrokom vedno ponavljala besede:
"Tat tvam asi! Ti si to!"
S tem je hotela povedati, da je otrok večni duh, brezkrajni duh, osvobojen vseh napak, trpljenja in greha. Kadar je polagala otroka v zibelj, je pela: "Ti si to! Ti si duh božji!"
Otrok je dorastel in vprašal, kaj pomenijo te besede. Mati je odgovorila: »Sam si poišči pojasnila.« Tozadevni vtisi mladih let so bistrili razum otroku v toliki meri, da je pozneje postal glasovit modrijan.

Pro domo. Najiskrenejše se zahvaljujem vsem tistim spoštovanim interesentom in interesentinjam, ki so nas počastili(e) s prostovoljnimi prispevki za vzdrževanje naših pisem. Vsak, tudi najmanjši znesek sprejmemo z zahvalo in vknjižimo. Na željo ga tudi radi potrdimo s pobotnico.

Izdaja: Pripravljalni Odbor JTD v Ljubljani
Tajništvo: Rimska c. 18/I.