Dr. E. Š.:
Misterij človeka.
(Dalje.)

Med višjim in nižjim faktično ni prepada, oziroma je prepad le navidezen. Povsod najdemo polagan prehod. Ta prehod tvori četrti ali peti princip, katera smo imenovali pamet ali um ali moč konkretnega in abstraktnega mišljenja. V bistvu sta oba principa eno in isto. Intelektualna moč, s katero prešteva skopuh svoje novce, je ravno tista, kakor ona, s katero dela kontorist bilanco svojemu šefu, kakor ona, s katero rešuje znanstvenik kak življenjski problem ali se modrec utaplja v misterij življenja. A vendar kaka razlika je med starcem skopuhom, tresočim se strasti in naslade, in med hladno računajočim trgovcem; kaka razlika med trgovcem in znanstvenikom, med tem in med mistikom. Kar določa um, mu daje barvo in kvaliteto, je predmet, s katerim se um ukvarja. Um je kakor voda, katera se nabira v mlakah, a se dviga tudi proti nebu, kjer plove kot oblak. Od skopuha, v katerem se komaj svita motna luč inteligence, pa do mistika spoznavalca je nepretrgana veriga stopenj in stadijev razuma. Neizmerno majhna božanstvena iskra je, ki se polagoma veča in krepi, postane žarek in se končno sveti kot solnce.

Pot od iskre do solnca pa je dolga mnogo milijonov let. In ta milijone let trajajoča pot je obenem individualna nit, na katero so nanizana posamezna osebna življenja. Okultna filozofija imenuje to nit kavzalno telo. Z drugimi besedami: umstveni princip človeka je kakor pionir, ki orje nezorane njive materialnega sveta, zbira dolge veke material za svetišče, v katerem naj bi bival duhovni človek v vsem svojem veličastju. Veke in veke se zida to svetišče, predno je sposobno sprejeti Duha-Človeka. To svetišče, katero imenuje sv. Pavel "duhovno telo", je ravnokar imenovano kavzalno ali vzročno telo.

Vzročno telo ali tudi karmično telo se imenuje zato, ker nosi v sebi vse posledice, vse sadove preteklosti, vso esenco storjenih dejanj v preteklih življenjih, gojenih želja in misli, ki so ravno vzrok, podlaga, kakor zrno v rastlini, na kateri se razvije novo človeško bitje; vzroke, ki določajo zakaj da je ta človek nadarjen, drugi duševni revež, ta bogat in nesrečen, oni revež in zadovoljen, ta lep, oni pokveka, sploh vse socialne, telesne in duševne razlike, ki so le na videz tako krivične, da vpijejo do neba, a so v istini le posledica preteklih življenj.

Beseda "telo" je seveda pojm za silo, o kakem telesu ni govora v sferi, ki ima le eno dimenzijo, v sferi, kjer se pojm prostora krije s pojmom časa. Zato je bolje primerjati kavzalno telo niti, kakor smo zgoraj storili in kakor ga primerja M. Collins, ki pravi, da je človeška individualnost kakor vrvica, spletena iz nešteto finih niti, ki se vleče iz brezkrajnosti v brezkrajnost skozi vse sfere. Včasi se pripeti, da se kaka nit od vrvice odloči, zaplete, obvisi kje in povzroči s tem nered in zmešnjavo v celi vrvici.

V kavzalnem telesu se skriva misterij človeka in sicer zato, ker je kavzalno telo produkt dveh zakonov: zakona kavzalnosti - vzroka in posledice - in zakona zopetnega utelešenja - reikarnacije. Ti trije pojmi: kavzalno telo, kavzalnost in reinkarnacija so neločljivi, so vsak zase nerazumljivi, ker tvorijo enoto in so izraz enote: človeka.

Za danes naj zadostuje, da smo jih omenili, v prihodnjih pismih pa se bomo bližje z njimi bavili.

Pri veliki večini današnjega človeštva je vzročno telo samo »zrno«, je samo »potenca« brez aktivnega življenja, brez zavesti. Pri mistiku, okultistu, ki metodično goji notranje, duhovno življenje, pa se to telo polagoma vzbuja, oživlja, postaja zmožno živeti. Postaja individualno življenje. Življenje, ki vibrira, ki kipi v njem, je pa življenje Duha.

Vzbuditi to telo, oživljati, živeti ga, je smoter pravega okultista in belega magija, ki prepušča organizacijo etrskega telesa svojemu črnemu bratu, fakirjem, telepatom in hipnotizerjem.
(Konec.)

A. Zajc:
Luč iz Himavata.

5. Ozdravljenje bolnika.

Bilo je v Darjilingu, na pobočju Himavata. Mlajši so, utrujeni vsled večdnevnega potovanja, počivali pod senčnatimi drevesi, Mahanara pa je hodil med ljudmi ter je poučeval zaslepljene, tolažil nesrečne in ozdravljal bolnike.

Iz bližnje hiše so mu na nosilih prinesli moža. Rak mu je razjedal želodec, da ni mogel več ničesar uživati. V najkrajšem času so pričakovali njegove smrti. Mahanara ga je pogledal, a ga ni mogel ozdraviti: "Pomagaj si sam, potem šele pričakuj moje pomoči," mu je rekel.

"Kako naj si pomagam sam, ko se več gibati ne morem?" je zaječal bolnik.

"Kadar odstraniš svoje duševno zlo, potem šele bo možno okrepiti tvoje telo," je odgovoril mojster. "Celo življenje si grabil minljivo blago, a na bližnjega si pozabil. In ker nisi nikdar nasitil gladnega, zato sedaj umiraš sam od gladu ... Nesite ga odtod!"

Bolnik je krčevito zaječal, navzoči ljudje pa so prosili rekoč: "Mojster! Ta človek res ni poznal sočutja do revežev, vendar se ga z ozirom na njegovo trpljenje usmili."

Mahanara je odgovoril: "Pokličite starešine, da v njih navzočnosti zapiše polovico premoženja revežem."

Zgodilo e je, kar je mojster zahteval. Potem se je sklonil in je na bolnika položil svoji roki, iz katerih so sevali magnetični žarki. S prsti je trikrat potegnil preko njegovega trupa ter je z desnico začrtal na bolnem mestu magično znamenje pentagrama rekoč: "S poslednjim činom si izravnal svojo karmo. Vstani in pojdi!"

Bolnik je vstal. Prinesli so mu hrane, da se je nasitil, potem pa se je zgubil med ljudmi.

Izdaja: Pripravljalni Odbor JTD v Ljubljani
Tajništvo: Rimska c. 18/I.