Pismo III.
Ljubljana, v juliju 1922.

Dr. E. Š.:
Ognjena bitja in fizično telo.

Okultizem bi lahko imenovali naravoslovje metafizičnih sfer. Njegov predmet je metafizika in sicer ne kot transcedentalna špekulacija v smislu nemških idealistov, namreč kot izkustvena veda. Čeprav se okultizem ne bavi s fiziko, vendar obstoja mejna krajina, kjer prehaja fizika v okultizem in okultizem v fiziko. Ta mejna krajina je žareča snov moderne fizikalične kemije s svojimi anodnimi, katodnimi, röntgenovimi žarki, radijskimi emanacijami i.t.d. – Kar imenuje fizikalična kemija elektrone, t.j. najmanjše žareče drobce, iz katerih se sestoji elektrika, to imenuje okultizem "ognjena bitja". Okultizem pravi, da so ta ognjena bitja neizrečeno mali življenjski centri, ki imajo voljo in zavest, in ki napolnjujejo in sestavljajo vso fizično sfero. V celoti so ta ognjena bitja so odsev enega samega življenja, ki je v najvišji sferi nedeljeno in nedeljivo, ki se pa v nižjih sferah razdeli in razkroji v neštete milijarde posameznih životinj.

Seveda je tudi človeško telo izvanredno kompliciran sestav kombinacij teh ognjenih bitij.

Fizično sfero bi lahko primerjali ogromni reki, sestoječi iz ognjenih bitij, ki se vali in dere iz večnosti v večnost. Kakor se napravijo v veletoku, kjerkoli zadene na pečine in globeli v strugi, vrtinci, tako nastanejo tudi v reki ognjenih bitij vrtinci, če zadene na višje orgaizirano in individualno voljo. Ti vrtinci so telesa, so organizmi. Tudi naše telo je tak vrtinec. Nastalo je vsled naše intenzivne volje živeti kot posamezno organizirano bitje. Mi smo in živimo v fizični sferi le vsled odpora proti splošnemu življenjskemu toku, katerega na gotovih točkah zadržujemo, ga silimo, da zaostaja in tvori vrtinec: naše telo. Naša eksistenca je večni boj proti valovom, ki butajo ob našo voljo. Električni tok gre neovirano, a tudi neopaženo v široki žici, ko pa pride v žarnico, t.j. v zelo tenko žico, ki ga v toku ovira, se žarnica zasveti: tok postane viden kot električna luč. V tej primeri je luč naše telo, žarnica je volja, toka pa so ognjena bitja.

Mi živimo le toliko časa, dokler smo sposobni življenja, ki nas obdaja, modificirati, prikrojiti za svoje potrebe; ko pa ta sposobnost jenja, ko naša volja živeti omaga, zgine tudi vrtinec: zaostajajoče življenje se združi zopet z veletokom. Razumeli bodemo tedaj okultni izrek, da je smrt le stopnjevano življenje. Razpadajoče telo ni mrtvo, ampak je bolj živo kakor prej, ker se ognjena bitja nedvomno gibljejo, in vibrirajo v soglasju s celoto. To je edini nazor o življenju, lahko ga pa še motrimo z drugega stališča.

Okultizem deli ta ognjena bitja v pozitivna in negativna, v zidajoča in razdirajoča. Naše telo in življenje telesa je izraz boja teh dveh vedno si nasprotujočih in drug drugega uničujočih (združujočih) se ognjenih bitij; v pozni starosti in v bolezni so razdirajoča v premoči, v zdravi dobi pa sta si dve stranki v ravnotežju.

Ni dvoma, da je med temi ognjenimi bitji in mikroorganizmi, ki žive v naših prebavnih organih: v ustih, želodcu, črevah, kavzalna zveza. Dokazano je, da je naše fizično življenje ozko združeno z bakterijami brez katerih ne bi mogli živeti, ker omogočajo razkroj in prebavo zaužite hrane. Vemo pa tudi, da so med temi bakterijami cele vrste, ki so človeškemu organizmu škodljive in skrajno nevarne, in da vlada med koristnimi in škodljivimi bakterijami neprestani boj tako, da se tam, kjer so prve močne, druge ne morejo razviti. Veda o bakterijah, bakteriologija, in veda o njih vplivu na človeško kri in o reakciji človeške krvi na ta vpliv sta dva temeljna kamna, na katerih temelji novodobna medicina. Kakor se fizikalična kemija v svoji elektronski teoriji, tako se medicinska v serologiji ne vede in ne hote približuje okultizmu. Ognjena bitja sestavljajo stalnice (celice) našega telesa, iz teh stalnic pa so sestavljeni vsi organi in organski sistemi.

Anatomija nam kaže, da sestoji naše telo iz več organskih sistemov. Poleg okostnjaka in prebavilnih organov imamo še tudi druge sisteme, ki se nahajajo drug v drugem, so medsebojno prodirajoči in prepletajoči. Imamo mišične niti, ki ne obdajajo samo kosti, ampak prepletajo tudi kožo, krvne žilice, drobovino ter tvorijo mišični sistem, lahko bi rekli mišično telo. V njemu se nahaja in ga prepleta žilni sistem, po katerem kroži kri, katerega bi lahko imenovali žilno telo in ki je nekako finejše kakor mišično telo. Neprimerno finejši kakor oba pa je živčni sistem, recimo živčno telo, ki tvori nepopisno gosto mrežo iz najfinejše tkanine, ki je položena v mišično telo tako, da ni ne mišice ne žilice brez živčne niti. Če bi se nam posrečilo preparirati vse živce, bi dobili natančno kopijo našega telesa. Slično kopijo bi dobili, če bi mogli preparirati vse žilice, nekoliko manj popolno, če bi izrezali vse male in velike mišice: dobili bi tedaj kar tri telesa, v strukturi popolnoma različna, v obliki zelo slična, ki se med seboj prodirajo, prepletajo, dopolnjujejo in tvorijo čudovito enotnost fizičnega telesa. Analogija je eden temeljnih naravnih zakonov; narava se ponavlja v svojih metodah stvarjenja, in kakor v fizičnem organizmu prodirajo medsebojno kar tri telesa, tako se analogno prodirajo tudi metafizična telesa in napolnjujejo fizično telo.

Indijski mistiki smatrajo fizično telo kot največjo iluzijo: ne, kakor da bi ga ne bilo ampak, ker je popolnoma drugačno, kakor je poznano. Naše telo je ognjeno in žareče, ker je sestavljeno iz ognjenih bitij. Nikakor ni tisto težko breme, tista neokretna masa, tisti kup mesa in krvi, ki nas ovira pri razmahu in tvori oklep; ne, zgoščeno, skristalizirano življenje samo je vzvišeno in božanstveno; kakor je božanstveno življenje, ki valovi v vsej naravi. Naše telo ni kletka, ki nas zaklepa, ni ječa, v kateri medlimo in katere nas more rešiti smrt. Ne, naše fizično telo je najfinejše orodje, katero smo si ustvarili tekom milijonov let in katero popolnjujemo v vsakem novem utelesenju z namenom, da tudi v fizični sferi dosežemo svoj končni cilj: spoznati se, kot stvarnika nebes in zemlje. Kar nas veže, kar na tlači kakor mora k tlom, nam jemlje vid in spoznanje, ni fizično telo, ampak astralno telo, o katerem bodemo razmotrivali v enem prihodnjih pisem.

A.Z.:
Najplemenitejši značaj.

Neki mojster ljubezni je vprašal svoje mlajše:
"Kateri človek je najplemenitejšega značaja?"
Mlajši so ugibali, a mojster je vedno zmajeval z glavo.
Naposled je rekel:
"Najplemenitejšega značaja je tisti, ki odpušča storjene krivice, vendar ne v merenju, da ga ne more doseči klevetanje nizkih duš, marveč edino le iz pravega in resničnega človekoljubja. Takih ljudi, dragi, pa posedujemo zelo malo v mnogobrojni človeški družbi."

Popotnik.
(A. M. Oppel – Praktische Mystik.)

Popotnik je romal.
Stal je na razpotju. Dolgo, dolgo se je pomišljal in – ohromel.
Ohromel je, kajti dolgo, dolgo se je pomišljal, namesto da bi delal, da bi romal.
Romaj!
Popotnik je romal.
Primerjal je in vedno primerjal in – ohromel.
Ni romal naravnost, ni štel korakov, ampak je meril razdalje od ene točke do druge.
Romaj!
Romati ... Od kod ... ? Kam ... ?
Od rojstva do smrti?
Ne, od večnosti do večnosti!

A. Z.:
Brez naslova.

Vsaki, še tako podli človek, poseduje neko dobro lastnost. V vsakem, še tako odurnem obrazu opazimo nekakšen izraz prikupljivosti. Vsaka, še tako nizko stoječa duša, poseduje iskrico tiste velike luči, ki plapola v vesoljnosti. Brez teh iskric ni velike luči in človek ne more biti brez človeka.

Izdaja: Pripravljalni Odbor JTD v Ljubljani
Tajništvo: Rimska c. 18/I.