Nikolaj Konstantinovič Roerich se je rodil 9. oktobra 1874 v Skt.
Petersburgu v Rusiji kot prvorojeni sin odvetnika in notarja Konstantina
Roericha in njegove žene Marije. Odraščal je v udobnem okolju družine,
ki je pripadala zgornjemu srednjemu sloju ruske družbe in imela
stike s številnimi pisatelji, slikarji in znanstveniki.
Že v otroštvu je kazal zanimanje in nadarjenost
za številne dejavnosti. Ko mu je bilo devet let, ga je znan arheolog
vzel s seboj na izkopavanja krajevnih gomil. Navdušenje nad odkrivanjem
skrivnosti pozabljenih obdobij z lastnimi rokami je v njem prebudilo
zanimanje za arheologijo, ki ga je ohranil skozi celotno svoje življenje.
Že v mladosti je Nikolaj kazal posebno nadarjenost za risanje, tako
da je že pri šestnajstih začel razmišljati o vpisu na Likovno
Akademijo in slikarski življenjski poti, kar je leta 1893 tudi
uresničil, ko se je sočasno vpisal na Likovno Akademijo
in Univerzo v Skt. Petersburgu.
Po diplomi je želel kakšno leto preživeti na popotovanji po Evropi
in načrtoval oglede muzejev, razstav, ateljejev in salonov v Parizu
in Berlinu. Vendar pa je tik pred odhodom spoznal Heleno, hčerko
arhitekta Šapošnikova in nečakinjo skladatelja Musorgskega, s katero
sta se takoj dobro ujela in hitro odločila za poroko, do katere
je prišlo takoj po njegovi vrnitvi s popotovanja.
Helena Roerich je bila
neobičajno obdarjena ženska, nadarjena pianistka, avtorica številnih
knjig, vključno s Temelji Buddhizma in prevodom Tajnega
nauka H. P. Blavastky v ruščino.
Da bi poskrbel za dohodke za svojo na novo ustvarjeno družino, se
je Nikolaj prijavil, in bil sprejet, na položaj tajnika Društva
za spodbujanje umetnosti. Kasneje je postal tudi njegov predsednik,
kar je bil le prvi od mnogih položajev, ki jih je nato v nadaljnjem
življenju zasedal kot učitelj in zagovornik umetnosti.
V poletjih 1903. in
1904. leta pa sta se Roerichova odpravila na daljše popotovanje,
na katerem sta obiskala štirideset ruskih mest, da bi primerjala
sloge in zgodovinsko povezanost ruske arhitekture.
V istem letu je Nikolaj
naslikal svoje prve slike z religioznimi temami. Te so večinoma
upodabljale ruske svetnike in legende.
Leta 1906 je Sergej Diagilov organiziral razstavo slik ruskih slikarjev
v Parizu, ki je vključevala tudi šestnajst Nikolajevih del.
V letih pred prvo svetovno vojno je Roerich začutil prihajajočo
katastrofo in na svojih slikah simbolično orisal grozljivo podobo
spopada, ki se bo spustil na svet.
Leta 1915 je zbolel
za pljučnico in zdravnik ga je poslal na zdravljenje na Finsko,
tako da je bilo to obdobje tudi za družino Roerich, tako kot za
ves svet, obdobje velikega nemira.
Leta 1917 se je v Rusiji začela revolucija in zaradi tega bi bila
vrnitev domov prenevarna. Družina je zato začela načrtovati obisk
Indije, ki jo je v teh letih zmeraj bolj pritegovala. Zdelo se je,
da bo to postalo mogoče v letu 1918, ko je bil Nikolaj povabljen
na razstavo v Stockholm in nato v London.
Tu pa ga je doseglo vabilo iz Amerike, ki ga je poslal čikaški Art
Institute, da bi predstavil njegovo delo tudi v Ameriki. Prva
razstava je bila pripravljena leta 1920 v Kingore Gallery
v New Yorku, v nadaljevanju pa se je s 400 deli predstavil še v
številnih drugih mestih po Združenih državah in poleg tega pripravil
sceno in kostume za dve prestavi Chicago Opera Company.
Leta 1921 je v New Yorku ustanovil Master Institute of United
Arts, s katerim je želel uresničiti svoje vzgojne koncepte,
ki jih je vključil že v učni program v Petrogradu.
Med svojim bivanjem
v Ameriki sta Roerichova še nadalje načrtovala svoj obisk Indije,
kar se je končno uresničilo v letu 1923, ko sta tam obiskala kulturna
in zgodovinska središča, se srečevala z indijskimi znanstveniki,
profesorji, slikarji in pisatelji.
Decembra tega leta pa sta že prispela v Sikkim na južnih pobočjih
Himalaje.
Od tu sta se odpravila na raziskovanje kitajskega Turkestana, Altaja,
Mongolije in Tibeta. To je bila odprava v neraziskana področja,
na katerih sta želela proučiti religije, jezike, običaje in kulturo
njihovih prebivalcev.
Po koncu največje odprave, v letu 1928, se je družina nastanila
v dolini Kullu na pobočjih Himalaje in zasnovala Urusvati himalajski
raziskovalni inštitut, ki je bil vzpostavljen za preučevanje rezultatov
njihove že opravljene in vseh nadaljnjih odprav. Njegove dejavnosti
so vključevale preučevanje botanike, etnologije in jezikov ter raziskovanje
arheoloških najdišč.
V naslednjem letu je
na svojem potovanju v New York, ki je bilo namenjeno odprtju nove
stavbe Roerichovega muzeja, je Nikolaj izoblikoval idejo,
ki mu je dolga leta ležala na srcu. Po zgledu Rdečega križa je predlagal
sporazum za varstvo kulturnih zakladov, tako v vojnem kot v času
miru. V posvetovanju s poznavalci mednarodnega prava je pripravil
osnutek Pakta ter predlagal, da bi bila njegova zastava
razobešena na vseh mestih pod njegovo zaščito. To zastavo je poimenoval
Prapor Miru. Njegova oblika prikazuje tri oble, ki jih
obdaja krog, v škrlatni barvi na belem ozadju. Med mnogimi tolmačenji
tega simbola je morda najbolj primerno tisto, ki govori o Religiji,
Umetnosti in Znanosti kot aspektih Kulture, ali tisto o preteklih,
sedanjih in prihodnjih dosežkih človeštva, ki jih varuje krog Večnosti.
To znamenje in spremljajoči motto, Pax Cultura, simbolizirata
Roerichovo vizijo za človeštvo.
Iskanje prefinjenosti
in lepote je bilo za Roericha nekaj svetega. Verjel je, da se zemeljski
templji in umetnine sicer lahko uničijo, da pa mišljenje, ki jih
je pripeljalo v obstoj, nikoli ne umre in ostaja del večnega toka
zavesti - človekovih stremljenj, ki jih usmerja njegova volja in
energija mišljenja. Verjel je, da je mir na zemlji nujen predpogoj
za preživetje planeta in za trajen proces duhovne evolucije. Soljudi
je prigovarjal k temu, da bi pomagali doseči ta mir s tem, da bi
se združili v skupnem jeziku Lepote in Znanja.
Nikolaj Roerich je umrl v Kullu, 13. decembra 1947. Njegovo telo
je bilo kremirano in pepel zakopan na pobočju gora, ki jih je ljubil
in naslikal na številnih od svojih skoraj sedem tisoč delih.
Nikolaj Roerich je bil tudi enako ploden pisatelj. Napisal je številne
knjige, pesmi in skoraj vsakodnevno zapisoval komentarje o življenju
in dogodkih in jih naslovil Listi dnevnika.
|
Nicholas Konstantinovich Roerich was born on October 9, 1874 in
St. Petersburg, Russia, as the first-born son of lawyer and notary,
Konstantin Roerich and his wife Maria. He was raised in the comfortable
environment of an upper middle-class Russian family with its advantages
of contact with the writers, artists, and scientists who often came
to visit the Roerichs.
At an early age he showed a curiosity
and talent for a variety of activities. When he was nine, a noted
archeologist came to conduct explorations in the region and took
young Roerich on his excavations of the local tumuli. The adventure
of unveiling the mysteries of forgotten eras with his own hands
sparked an interest in archeology that would last his lifetime.
While still quite young, Roerich showed a particular aptitude for
drawing, and by the time he reached the age of sixteen he began
to think about entering the Academy of Art and pursuing
a career as an artist. In the fall of 1893 Nicholas enrolled simultaneously
in the Academy of Art and at St. Petersburg University.
After finishing his university thesis, Roerich
planned to set off for a year in Europe to visit the museums, exhibitions,
studios, and salons of Paris and Berlin. Just before leaving he
met Helena, daughter of the architect Shaposhnikov and niece of
the composer Mussorgsky. There seems to have been an immediate mutual
attraction, and they were soon engaged to be married. On his return
from Europe their marriage took place.
Helena Roerich was an unusually gifted woman, a
talented pianist, and author of many books, including The Foundations
of Buddhism and a Russian translation of Helena Blavatsky's
Secret Doctrine.
Prompted by the need to provide some income for
his new household, Roerich applied for and won the position of Secretary
of the School of the Society for the Encouragement of Art,
later becoming its head, the first of many positions that Roerich
would occupy as a teacher and spokesman for the arts.
In the summers of 1903 and 1904, Roerichs set off
on an extended tour of forty cities throughout Russia. Roerich's
purpose was to contrast the styles and historical context of Russian
architecture.
In the same year Nicholas painted the first of
his paintings on religious themes. These mostly dealt with Russian
saints and legends.
In 1906 Sergei Diaghilev arranged an exhibition
of Russian paintings in Paris. These included sixteen works by Nicholas
Roerich.
In the years immediately preceding World War I,
Roerich sensed an impending cataclysm, and his paintings symbolically
depicted the awful scale of the conflict he felt descending upon
the world.
In 1915 Roerich became ill with pneumonia, and
was sent by his doctor to recuperate with his family in Finland.
This was a period of great unrest the world over, and no less so
in the lives of the Roerich family.
By 1917 the revolution was raging in Russia and
returning there would have been dangerous. The family began making
plans to visit India, whose magnetic appeal had been felt increasingly
during these years. This became a possibility in 1918 when Roerich
was invited to exhibit his paintings in Stockholm. From there the
family proceeded to London.
An invitation to come to America was extended by the Chicago
Art Institute. It was accepted, and the tour opened successfully
at the Kingore Gallery in New York in 1920. In addition
to exhibiting over 400 paintings there and in many cities throughout
the United States, Roerich designed the scenery and costumes for
productions of two plays for the Chicago Opera Company.
In 1921, in New York, he founded the Master
Institute of United Arts, in which he planned to realize the
educational concepts he had incorporated into the curriculum in
St. Petersburg.
During their stay in America the Roerichs continued
to plan for the voyage to India. In 1923, the Roerichs were at last
on their way to India, and began a tour of cultural centers and
historic sites, meeting Indian scientists, scholars, artists, and
writers along the way.
By the end of December they were already in Sikkim on the southern
slopes of the Himalayas.
They initiated a journey of exploration that would take them into
Chinese Turkestan, Altai, Mongolia and Tibet. It was an expedition
into untracked regions where they planned to study the religions,
languages, customs, and culture of the inhabitants.
At the end of their major expedition, in 1928,
the family settled in the Kullu Valley in the Himalayan foothills.
Here they established their home and the headquarters of the Urusvati
Himalayan Research Institute, which activities included botanical
and ethnological-linguistic studies, and the exploration of archeological
sites.
In the following year, on a trip back to New York
for the opening of the Roerich Museum's new premises, Roerich
raised an issue that had been close to his heart for many years.
Using the Red Cross as an example, he proposed a treaty for the
protection of cultural treasures during times of both war and peace.
In consultation with lawyers versed in international law, he drafted
a Pact, and suggested that a flag would be flown over all
places under its protection. This flag he called the Banner
of Peace. The design of the Banner shows three spheres surrounded
by a circle, in magenta color on a white background. Of the many
national and individual interpretations of this symbol, the most
usual are perhaps those of Religion, Art and Science as aspects
of Culture, which is the surrounding circle; or of past, present,
and future achievements of humanity guarded within the circle of
Eternity. In this sign and the motto, Pax Cultura, that
accompanies it, is symbolized Roerich's vision for humanity.
The pursuit of refinement and beauty was sacred
for Roerich. He believed that although earthly temples and artifacts
may perish, the thought that brings them into existence does not
die but is part of an eternal stream of consciousness - man's aspirations
nourished by his directed will and by the energy of thought. Finally,
he believed that peace on Earth was a prerequisite to planetary
survival and the continuing process of spiritual evolution, and
he exhorted his fellow man to help achieve that peace by uniting
in the common language of Beauty and Knowledge.
Nicholas Roerich died in Kullu on December 13,
1947. His body was cremated and its ashes buried on a slope facing
the mountains he loved and portrayed in many of his nearly seven
thousand works.
Nicholas Roerich was as prolific a writer as he
was a painter. He wrote books, poetry, and almost-daily commentaries
on life and events, called Diary Leaves.
Excerpt from the Nicholas
Roerich biography.
Text and photo - © Nicholas Roerich Museum, New York, USA.
|