Odlomki iz knjig
Autobiografija, A. A. Bailey, in
Kratka zgodovina Teozofskega društva, J. Ransom,
o dogodkih v T. D. V Ameriki v letih 1919-22.

   
Autobiografija
Alice A. Bailey

Kratka zgodovina Teozofskega društva
Josephine Ransom

   

Proti koncu leta 1919 je bil g. Bailey imenovan za nacionalnega tajnika Teozofskega društva. Dr. Shepherd je postal vodja založniškega oddelka, jaz pa urednica revije The Messenger in predsedujoča odbora, ki je upravljal s Krotono. Vse faze dela in vse različne politike in načela, ki so veljala za administracijo, so bile odprte pred nama. Generalni tajnik, g. A. P. Warrington, je bil najin tesen prijatelj in vsi starejši delavci so bili prijatelji, tako da se je zdelo, da vlada velika harmonija in resnično kooperativni duh. Vendar pa sva čez čas odkrila, kako površinska je bila ta harmonija. Čez čas sva vstopila v najbolj težavno in mučno obdobje. Najina naklonjenost in osebna lojalnost je bila namenjena najinim prijateljem in so-administratorjem, vendar pa sta bila najin občutek za pravičnost in najina pripadnost vladajočim načelom pod nenehno grožnjo. Dejstvo je, da je bila tedaj uprava Teozofskega društva v Združenih Državah, še bolj pa v Adyarju (mednarodnem centru) reakcionarna in staromodna, nov pristop do življenja in resnice, svoboda tolmačenja in brezosebnost pa značilnosti, ki bi morale vladati politikam in metodam, pa niso.

Društvo je bilo ustanovljeno zaradi vzpostavitve univerzalnega bratstva, vendar pa je degeneriralo v sektaško skupino, ki jo je bolj zanimalo ustanavljanje in ohranjanje lož ter večanje članstva kot pa to, da bi resnice Večne Modrosti dosegle splošno javnost. To dokazuje njihova politika, da v E. Š. zaradi duhovnega učenja ne vključijo nikogar, ki ni bil član T. D. vsaj dve leti. Zakaj naj bi neki osebi odrekli duhovno učenje, dokler z dvoletnim članstvom ne dokaže svojo lojalnost neki organizaciji? Zakaj naj bi od ljudi zahtevali, da razdrejo svoje povezave z drugimi skupinami in organizacijami in da obljubijo lojalnost temu, kar se imenuje “Zunanji Vodja” E. Š., ko bi morale biti edine lojalnosti, ki jih zahtevali, tiste, ki so posvečene služenju soljudem, duhovni Hierarhiji in predvsem človekovi lastni duši? Nobena osebnost nima pravice zahtevati duhovne zaobljube od drugih osebnosti. Edina zaobljuba, ki bi jo moralo dati vsako človeško bitje, je najprej svoji lastni notranji božanskosti, Duši, in nato Mojstru, pod katerega vodstvom lahko bolj učinkovito služi soljudem. Spomnim se, da je na enem od prvih sestankov E. Š., ki sem jim prisostvovala, g. Poutz, ki je bila tedaj tajnica E. Š., presenetljivo izjavila, da ne more biti nihče na tem svetu učenec Mojstrov Modrosti, dokler tega ne objavi g. Besant. Ta trditev je razbila mojo zaslepljenost, čeprav tega tedaj nisem povedala drugemu kot le Fosterju Baileyu. Vedela sem, da sem učenka Mojstra K. H. in da sem to tako dolgo kot sem se lahko spomnila. G. Besant me je očitno spregledala. Nisem mogla razumeti, zakaj naj bi Mojstri, ki naj bi imeli univerzalno zavest, iskali svoje učence le med člani T. D. Vedela sem, da temu ne more biti tako. Vedela sem, da Oni ne morejo biti tako omejeni v zavesti, in kasneje sem srečala mnoge ljudi, ki so bili učenci Mojstrov, pa niso bili nikoli v stiku s T. D. In niso nikoli slišali zanj. Ko sem mislila, da sem našla jedro duhovne luči in razumevanja, pa sem odkrila, da sem pritavala v drugo sekto.

Tedaj sva odkrila, da je E. Š. povsem nadvladovala T. D. Člani so bili dobri člani, če so, in le če so, sprejeli avtoriteto E. Š., če so se strinjali z vsemi izjavami Zunanjega Vodje in če so nudili svojo lojalnost ljudem, ki so jih nastavili vodje E. Š. v vsaki državi. Nekatere njihove izjave so se zdele smešne. Mnogi nastavljeni ljudje so bili izjemno povprečni. Nekateri, na katere se je gledalo kot na iniciate, niso bili posebno inteligentni ali ljubeči, ljubezen in inteligenca pa sta v polni meri zaščitni znak iniciata. Med najbolj naprednimi člani je vladala tekmovalnost ter izražanje raznih trditev in zato neprestan boj med osebnostmi – boj, ki ni bil omejen zgolj na besedne bitke, ampak se je izražal tudi v člankih v reviji. Nikoli ne bom pozabila na grozo, ko mi je nekega dne nek moški v Los Angelesu rekel, “Če hočeš vedeti, kaj ni bratstvo, potem pojdi živet v Krotono.” Ni vedel, da živim tam.

Celotna situacija je bila tako resna in nevarnost cepitve sekcije na tiste, ki so se zavzemali za bratstvo, za brezosebnost, za izogibanje raznim trditvam in za predanost služenju človeštvu tako velika, da je Foster poslal telegram g. Besant z opozorilom, da bo, v primeru, če E. Š. ne bo prenehala nadvladovati T. D., kmalu zelo resno napadena.

Razmere v T. D. so postajale vse bolj in bolj težavne in pripravljali so se že načrti za konvencijo leta 1920, kjer je celotna stvar izbruhnila na plano. Če govorim o svoji notranji izkušnji, potem sem se glede T. D. streznila na enak način kot glede ortodoksnega krščanstva, vendar pa razmere niso bile tako boleče, ker so mi začele veliko pomeniti velike in temeljne resnice in ker nisem bila sama, kajti s Fosterjem sva že sklenila, da se poročiva.

 
  Ker je bil g. Warrington tako voditelj Teozofskega društva, oziroma Generalni Tajnik (ali Nacionalni Predsednik, naziv, ki je v rabi v Združenih Državah) kot E. Š., je prevladalo mnenje, da mu ta dva položaja dajeta preveliko moč. Zato se je izoblikovala skupina, ki je delovala pod nazivom “Liga za demokracijo,” ki jo je vodila ideja, da bi se moralo Društvo kot tako osvoboditi vezanosti na katerokoli Stvar.

Opomba: Leta 1910 je bil vzpostavljen Teozofski center na pobudo g. Besant, ki je naročila g. Warringtonu naj poišče kraj, kjer bi postavili trenažni center za voditelje ter vzpostavili in vodili teozofsko šolo ali inštitut. Aprila 1912 je bilo v Hollywoodu kupljeno posestvo z imenom Krotona. Ko je istega leta postal Generalni Tajnik g. Warrington, sta v Krotoni delovala tako Teozofsko društvo kot E. Š., posestvo pa je bilo pod nadzorom g. Besant, vendar pa v upravljanju lokalnega Odbora. Izkazalo se je, da ga je bilo težko finančno vzdrževati. Leta 1919-21 seje pojavil problem, kritika pa je bila osredotočena na Krotono. Nato se je leta 1922 g. Besant odločila, da proda določen del posestva, da bi se odplačala hipoteka in ohranil primeren kos posestva za E. Š. Vsak, ki je mislil, da bi posest morala neposredno pripadati Ameriški Sekciji, je lahko prenakazal donacijo Sekciji. Sedež Sekcije je bil prenešen nazaj Chicago in končno v Wheaton. Celotna posest pa je bila nato prodana. Krotona Inštitut in uradi E. Š. so se nato preselili v novo Krotono v dolini Ojai.

Izvirna zasnova T. D. je bila utemeljena na avtonomiji lož znotraj različnih nacionalnih sekcij, vendar pa se je v času, ko sva začela delovati midva s Fosterjem Baileyem, celotna situacija temeljito spremenila. V vseh ložah so prišli na položaj ljudje, ki so bili člani E. Š., tako da so g. Besant in voditelji v Adyarju lahko nadzirali vsako sekcijo in vsako ložo. Če človek ni sprejel nareka članov E. Š. v vsaki loži, je padel v nemilost, tako da je postalo zanj skoraj nemogoče delovati v loži. Revije sekcij in mednarodna revija, imenovana “The Theosophist”, so se ukvarjale z osebnimi prepiri. Izhajali so članki, ki so napadali ali pa branili nekega posameznika. V društvu je zaradi psihičnih objav g. Leadbeatra in njegovega izjemnega nadzora g. Besantove prevladovalo močno obdobje psihizma. Posledice Leadbeatrovega škandala so še vedno sprožale veliko govoric. Objave g. Besantove o Krishnamurtiju so na široko delile društvo. Iz Adyarja so prihajali ukazi, ki so temeljili na tem, kar naj bi bili ukazi Mojstrov Zunanjemu Vodji, da se mora vsak član Teozofskega društva predati enemu od treh načinov dela - Co-masonskemu Redu, Redu Služenja ali vzgojnemu gibanju. Če nisi naredil tako, so te obravnavali kot nelojalnega, nepozornega do zahtev Mojstrov in slabega teozofa.

V Adyarju je g. Leadbeater objavljal knjige, ki so bile po svojem značaju psihične, ki jih ni bilo mogoče preveriti in ki so nosile močno noto astralizma.

 
  Preučevanje revij iz tega obdobja kaže, da je obstajala določena nelagodnost, da bi duhovništvo Liberalne Katoliške Cerkve, ki je bilo sestavljeno predvsem iz vidnih delavcev Društva, lahko vzpostavilo prevladujoč duhovniški vpliv, kar bi privedlo do sektaštva, čemur se je Društvo vedno izogibalo. Mnoge sekcije so sprejele resolucije, ki so zanikale kakršnokoli uradno povezanost s katerokoli od delitev krščanske cerkve ali s katerokoli religiozno ali anti-religiozno organizacijo ter v celoti potrdile svobodo verovanja ali ne-verovanja vsakega člana in njegovo svobodo, da deluje v katerikoli organizaciji to želi - “najsi v očesu javnosti tesno povezani s Teozofskim društvom ali ne.” (Glej The Vahan, nov. 1918.)
V tistem času je g. Besant poslala B. P. Wadia v Združene Države, da bi raziskal in odkril, kaj se dogaja, tako da je prihajalo do uradnih sestankov, na katerih je presojal Wadia. Foster, dr. Shepherd in jaz, smo s številnimi drugimi predstavljali demokratično stran, g. Warrington, g. Poutz in tisti okoli njiju pa so predstavljali stran avtoritete in dominacije E. Š. Nikoli prej se v življenju nisem mešala v organizacijske zadeve, tako da v tem obdobju sploh nisem uživala. Imela sem zelo rada nekatere ljudi z druge strani, tako da sem bila izjemno vznemirjena. Težave so se sčasoma razširile na celotno Sekcijo, tako da so člani kar naprej izstopali.  
  Nek drug problem se je izkazal za akutnega v Ameriki, kjer se je začelo oblikovati nasprotujoče razpoloženje zoper administracijo Sekcije, s prošnjo, da bi prišlo do potrebne reforme v bolj demokratični smeri. V drugi polovici leta 1919 je odpotoval v Združene Države g. Wadia kot tehnični svetovalec indijske delegacije za Mednarodno Delavsko Konferenco, ki se je odvijala v Washingtonu. Wadia je bil tedaj upravitelj založbe Theosophical Publishing House v Adyarju, s podružnicama v Londonu in Krotoni. G. Warrington ga je povabil, da je ostal dlje kot je sprva nameraval, da bi mu malo pomagal pri težavah, ki so se pojavile. Wadia je prepričal g. Warringtona naj si vzame zaslužen počitek in gre v Indijo za leto ali dve (ker je osem let trdo delal, da bi ustvaril Krotono), ter pripravil načrt za g. Besant v zvezi s tem, ali bi Krotona lahko postala sedež Ameriškega Teozofskega društva v lasti in pod nadzorom članov in njihovih izbranih zastopnikov.
Leta 1920 je celotna stvar dosegla svoj vrh. Razdor med avtoritativnimi člani E. Š. in bolj demokratičnimi umi v T. D. se je vztrajno poglabljal. Takrat so v Ameriki g. Warrington in varuhi ter vodje E. Š. predstavljali eno skupino, drugo pa sta vodila Foster Bailey in B. P. Wadia.  
  “Liga za demokracijo” ... je objavila, da ker “mora T. D. prevzeti svoje mesto ob tistih, ki se zavzemajo za svetovno demokracijo ... si skupina skladnih in konstruktivno usmerjenih članov v Krotoni prizadeva, da bi promovirala bratsko strpnost, ki se izraža skozi duhovno demokratsko obliko vladanja ...” Njen cilj je bil: “Širjenje in uporaba idealov demokracije v Teozofskem društvu in njegovi politiki.” Na svojem popotovanju nazaj, preko enajstih mest, je bil g. Wadia goreče sprejet in mnogi so ga imeli za “zatopnika” g. Besant.

Takšne so bile razmere, ko se je poleti 1920 odvila znana konvencija v Chicagu. Nikoli v življenju nisem bila prisotna na nobeni konvenciji in bila sem, milo rečeno, pretresena, ogorčena in vse skupaj se mi je gnusilo. Zbrala se je skupina moških in žensk z vseh koncev Združenih Držav, ki naj bi se ukvarjali z učenjem in širjenjem bratstva. Sovraštvo in zamere, osebnostna mržnja in politična manipulacija so bile tako izrazite in šokantne, da sem prisegla, da se v svojem življenju ne bom nikoli več udeležila kakšne Teozofske konvencije. Skupaj z g. Warringtonom smo se nahajali vodilni uradniki T. D., vendar pa smo bili v veliki manjšini. Že od začetka je bilo očitno, da je bila od trenutka, ko se je začela konvencija, vse pod nadzorom E. Š. in da bodo tisti, ki so se zavzemali za bratstvo in demokracijo, brezupno preglasovani in zato poraženi.

Drugi, ki so prišli na konvencijo z odprtim umom, so se odpovedali svojim interesom in nas podprli. A navkljub temu smo bili brezupno poraženi in E. Š. je agresivno slavila zmago. Ni nam preostalo drugega kot da se vrnemo v Krotono. Razmere so bile takšne, da je bil v nadaljevanju g. Warrington prisiljen odstopiti kot voditelj Teozofskega društva v Ameriki, pa čeprav je obdržal svoj položaj v E. Š. Nasledil ga je g. Rogers, ki nam je ostro nasprotoval in ki je bil v svojem nasprotovanju precej bolj oseben kot g. Warrington. Slednji je prepoznal našo iskrenost, tako da je, navkljub različnim pogledom na organizacijo, med g. Warringtonom, Fosterjem in mano vladala močna naklonjenost. G. Rogers je bil precej manjši kaliber in nas je vrgel z naših položajev takoj, ko je prišel na položaj. Tako se je končalo naše obdobje v Krotoni in naš zelo stvaren napor, da bi služili Teozofskemu društvu.

 
 

Ko se je Ameriška Sekcija sestala na konvenciji, 4. septembra v Chicagu, se je na široko razpravljalo o vprašanju odnosa med Društvom in Liberalno Katoliško Cerkvijo, kajti nekateri so trdili, da gre za, če nekateri duhovniki Cerkve res delujejo v Krotoni, “močno kršenje idealov, na temelju katerih je bilo ustanovljeno Društvo.” G. Warrington je poudaril, da, čeprav sta novi Cerkvi g. Besant in š. Leadbeater dala “podporo in spodbudo”, pa Društvo kot tako tega ni storilo. Spomnil je, da sta “enako vrsto podpore in spodbude nudila buddhizmu g. Olcott in g. Leadbeater, v svojih začetnih letih pa hinduizmu g. Besant ...” (The Messenger, sept. 1919.) Prejet je bil telegram iz Sydneya od škofov Wedgwooda, Leadbeatra in Cooperja, ki so izjavljali, da sta “Društvo in Cerkev popolnoma neodvisna.” (Ibid., okt. 1919.) Izraženo je bilo mnenje, da obstaja nevarnost, da bi zaobljubljeni duhovniki zasedali uradne položaje, kar bi lahko pripeljalo do popolne nadvlade Društva s strani vodstva L. C. C. Dana je bila pobuda, da se na vse duhovnikei L. C. C., ki so zasedali zaupne položaje v Društvu, naslovi prošnja, da odstopijo, zato da bi Društvo lahko obdržalo svojo nepristranskost do vseh religij in sekt. Poslan je bil telegram g. Besant s prošnjo po njenem mnenju, ona pa je odgovorila, da “ne odobrava nobene ne-enakopravnosti, vsiljene na religiozni osnovi.”

“Liga za demokracijo” se je strinjala s temi pogledi.

18. marca je odstopil s svojega položaja g. Warrington, njegovo mesto pa je zasedel podpredsednik Sekcije g. L. W. Rogers. G. Wadia si je za svoj slogan izbral besede “Nazaj k Blavatsky”. Poudarjal je, da po njegovem mnenju Teozofsko društvo ne hodi po smeri, ki jo je začrtala H. P. B. in da je v nevarnosti, da ga bo doletela usoda, za katero je ona govorila, da ga bo doletela, če ne bo izpolnilo svojega poslanstva. Preden je zapustil Ameriko, se je tako navdušil nad idejo “Lige za demokracijo”, da se je g. Rogersu zdelo nujno, da pošlje telegram g. Besantovi, v katerem je z obžalovanjem, a ostro protestiral zoper “neupravičeno vmešavanje v politiko Sekcije ...” Prejel je odgovor, da je “g. Wadia sodeloval v poslih Ameriške Sekcije le na prošnjo g. Warringtona in administracije in da je bil prisiljen grajati, ko so ga dokazi prisilili v nestrinjanje z dejanji in politikami administracije.”

Po povsem šokantni letni konvenciji T. D. v Chicagu, sva se s Fosterjem vrnila v Krotono, povsem streznjena in globoko prepričana, da se T. D. vodi po povsem osebnih linijah, s poudarkom na osebnem statusu, na podlagi osebnih predanosti, na osnovi osebnih nagnjenj in odporov ter na osnovi uveljavljanja osebnih odločitev, podprtih z množico osebnih privržencev. Preprosto nisva vedela, kaj naj narediva in kaj naj počneva. G. Warrington ni bil več predsednik društva. Nasledil ga je g. L. W. Rogers. Moj mož je bil še vedno nacionalni tajnik in jaz urednica nacionalne revije ter predsedujoča odbora v Krotoni.

Nikoli ne bom pozabila jutra, ko sva, ko je položaj prevzel g. Rogers, odšla k njemu v pisarno in mu izrazila željo, da bi še naprej služila T. D. G. Rogers naju je pogledal in naju vprašal, “Ali mislita, da obstaja kakšen način, na katerega bi mi lahko bila v pomoč?” Tako sva se znašla brez službe, brez denarja, brez prihodnosti, s tremi otroci in povsem negotova glede tega, kaj naj bi počela. Sprožen je bil postopek najine odstranitve iz Krotone, vendar pa je Foster poslal telegram g. Besant, tako da je to ona takoj preprečila. Bil je preprosto presurov.

 
 

Upravni odbor Sekcije je menil, da je nujno, da se s položajev v Sekciji odstavijo nekateri glavni voditelji “Lige za demokracijo”: 1. Nacionalnega tajnika, g. Fosterja Baileya; 2. Urednika Ameriške Sekcije, g. Alice Evans (kasneje g. Alice A. Bailey); 3. Založniškega direktorja, g. Woodruffa G. Shepparda, med drugim na osnovi tega, da so bili povsem neskladni z administracijo. V zvezi s temi odstavitvami je bilo precej ugovorov. Liga je kot kandidatko za Nacionalnega Predsednika na volitvah podpirala g. Isabel B. Holbrook, dobro znano predavateljico in delavko.

Ko je g. Besant pisala v zvezi s problemi v Sekciji, je na splošno rekla članom, “Ali ne boste, sedaj ko imate novega Generalnega Tajnika in nov Sedež ... poskušali, pa čeprav ga nekateri med vami obsojate, podpreti njegovo delo služenja Sekciji.” Te besede so nekateri uporabili, češ da pomenijo, da je podprla kandidaturo g. Rogersa. Foster Bailey ji je poslal telegram rekoč, da je njeno pismo sprožilo med člani prepričanje, da ji, če bodo volili zoper Rogersa, niso lojalni. Na to se je 9. maja odzvala s pomembno uredbo, “Predsednik se ne more mešati v volilni izbor. Ne gre za nobeno vprašanje lojalnosti do mene ...” (Pismo Fosterja Baileya g. Besant, 12. maj 1921.)

Ves ta čas je Foster deloval kot tajnik Teozofskega Združenja v New Yorku - neuradne, neodvisne organizacije.

Foster je v tem času organiziral Odbor 1400-tih - odbor, ki si je prizadeval vrniti teozofsko društvo na tirnice izvirnih načel. To je bil boj med izključevalno frakcijo in vključevalno skupino. Ni bil boj naukov; bil je boj za načela in Foster je porabil precej časa za organizacijo boja.

B. P. Wadia se je vrnil iz Indije in sprva sva upala, da bo podprl to, kar sva skušala narediti. Vendar pa sva odkrila, da je načrtoval, če bo mogoče, prevzem predsedniške funkcije T. D. V tej deželi, s pomočjo Fosterja in Odbora 1400-tih. Vendar pa Foster ni želel podpreti človeka, ki ne bi predstavljal odbora. Odbor je bil organiziran zato, da bi T. D. predstavil ključne točke in načela, pomembna za člane. Ko je Wadia odkril, da je temu tako, je zagrozil, da se bo pridružil United Lodge of Theosophists, konkurenčni in najbolj sektaški organizaciji.

Odbor 1400-tih je nadaljeval s svojim delom. Prišlo je do naslednje konvencije in članstvo se je odločilo (ali bolje, E. Š. je narekovala njegovo izbiro), tako da se je delo Odbora zaključilo. Wadia se je, tako kot je napovedal, pridružil United Lodge of Theosophists.

Odbor 1400-tih je nadaljeval s svojim delom. Prišlo je do naslednje konvencije in članstvo se je odločilo (ali bolje, E. Š. je narekovala njegovo izbiro), tako da se je delo Odbora zaključilo. Wadia se je, tako kot je napovedal, pridružil United Lodge of Theosophists.

 
  Na konvenciji, 12. julija, je bil g. Rogers izbran za Generalnega Tajnika (Nacionalnega Predsednika). Izglasovano je bilo priporočilo, da se Sedež Sekcije prenese v Chicago, da se oblikuje Založba v lasti Sekcije in zahvala g. Warringtonu. Izražena pa je bila obsodba: 1. navade, da se komunicira mimo Sekcije; 2. dela teozofske “Lige za demokracijo” in njenih metod ter strinjanje z odstavitvijo treh uradnikov. Izražen je bil protest zoper vmešavanje g. Wadia, vendar pa tudi zahvala za njegove bleščeče usluge. Volili so delegati, niso se pa upoštevala pooblastila. In ker je imela opozicija 1.400 pooblastil, se je poimenovala “Odbor 1400-tih”. Ta je pripravil izčrpno peticijo, naslovljeno na g. Besant, in po predstavitvi vseh svojih pogledov in mnogih dokumentov, trdil, da ima g. Besant pravico in bi morala izdati veto na večinske odločitve Ameriške konvencije ter uporabiti nova načela, primerna za nastale razmere.

Gibanje “Nazaj k Blavatsky” je v Združenih Državah pridobilo na moči. Sprožili so ga tisti, ki so nasprotovali voditeljem Društva. Škof Irving S. Cooper je bil mnenja, da gre za stališče, da raziskovanja škofa Leadbeatra za nekatere niso sprejemljiva, “ker se zdi, da gredo onstran tega, kar je učila H. P. B.” in ker se rezultati teh raziskovanj ne skladajo s tistim, kar so za njih “meje teozofske resnice ...” Mnogi so menili, da je to gibanje izražalo nepremagljivo človeško težnjo po zdrsu v ortodoksnost. G. Besant je obsodila kot obliko ortodoksnosti togo stališče v zvezi z “gibanjem ob koncu stoletja”, da ne more nek nov “sel” prinesti svetu svežo luč in da ne bo poslan noben drug učitelj, da bi razsvetlil ume ljudi. Ona je menila, da je ta nevihta v Združenih Državah in drugod dejansko neka reakcija na vojno, ko je bil celoten čustveni svet v vrtincih in besnih valovih, tako da je napetost živcev, ki so jo povzročili ti udarci, vodila do razdraženosti in izkrivljenih pogledov ter spodbudila strankarske boje. Vsi so lahko obsodili, kar je bil po njihovem prepričanju slab in skorumpiran sistem, vendar pa je nasprotovala osebnim napadom. Dokler se stvari niso umirile, je za eno leto ustavila dejavnosti E. Š. v Ameriki in prosila člane naj razmišljajo in govorijo o miru ter delujejo na način, ki bo prinesel mir. (Iz zasebnih pisem.)

31. marca je g. Besant odgovorila na Peticijo “Odbora 1400-tih” v “Uradnem Dokumentu”. Ona je menila, da je očitno, da je gibanje Nazaj k Blavatsky “namenjeno razvrednotenju kasnejših zastopnikov teozofskih idej, kot češ, da je rast omejena zgolj na H. P. B. ... Karkoli imam povedati neki Nacionalni Sekciji, to pošljem preko Generalnega Tajnika, ki ga je izvolila Sekcija ... Osnovno načelo, na katerem temelji moj odgovor na Peticijo, je torej to, da je Nacionalno Društvo ali Sekcija avtonomna, tako da ni mogoče naslavljati poziva na Generalni Svet.” G. Besant je nato citirala tiste stvari, zaradi katerih je mogoče nasloviti poziv na Predsednika in zapisala: “V Pravilih ne najdem nič, kar bi dovoljevalo poziv Generalnemu Svetu s strani odpadniške manjšine znotraj Nacionalnega Društva, in Statut T. D. v Ameriki ne more podarjati Generalnemu Svetu moči vmešavanja v avtonomno Nacionalno Društvo, katerega svoboda je zagotovljena s Pravili.” Zaključila je s pozivom naj pustijo za sabo preteklost in “gredo naprej skupaj, da bi pomagali svetu ...”

Predsednica je prejela pisma iz Amerike, ki so jo prosila za nasvet v zvezi z volitvami Generalnega Tajnika, ker so nasprotujoči si pogledi še vedno precej vznemirjali Sekcijo. Odgovorila je, da nudenje takšnih nasvetov ni vključeno v njene dolžnosti, da pa bo sprejela in delala s tistimi, ki so bili izvoljeni, da zastopajo njihovo državo. “Nobena oseba ne more vsiljevati svoje politike T. D., ampak mora biti to politika, o kateri so se družno strinjali vsi ... Individualno smo vsi svobodni. O skupnih stvareh odloča Svet.” (The Theosophist, maj, 1921, str. 110.)

V tem času sem začela s tečajem Tajnega Nauka in najela sobo na Madison Avenue, kjer smo lahko imeli sestanke in po dogovoru sprejemali ljudi. Ta tečaj Tajnega Nauka se je začel leta 1921 in je bil zelo dobro obiskan. Redno so prihajali ljudje iz različnih teozofskih organizacij in okultnih skupin. Nekega dne je prišel na tečaj g. Richard Prater, star družabnik W. Q. Judgea in učenec H. P. Blavatsky, in mi naslednji teden predal svoj celoten tečaj Tajnega Nauka.

To omenjam zaradi United Lodge of Theosophists in tistih, ki trdijo, da prava teozofska linija poteka od H. P. B preko W. Q. Judgea. Vso teozofijo, ki jo poznam, so me učili osebni prijatelji in učenci H. P. B., kar je priznal g. Prater. Kasneje mi je dal navodila ezoterične sekcije, ki mu jih je predala H. P. B. Ta so enaka kot tista, ki sem jih videla v E. Š., vendar pa so mi bila predana brez kakršnihkoli zadržkov, tako da sem jih lahko ob vsakem času svobodno uporabila, kar tudi sem. Ko je pred mnogimi leti umrl, je prišla v naše roke njegova teozofska knjižnica, z vsemi starimi Luciferji in vsemi starimi izdajami teozofske revije, skupaj z ezoteričnimi dokumenti, ki jih je prejel od H. P. B.

Med prejetimi dokumenti se je nahajal tudi eden, v katerem je H. P. B. izrazila svojo željo, da bi se ezoterična sekcija imenovala Arcane School. Dotlej se ni in prišlo mi je na misel, da bi bilo potrebno stari dami izpolniti željo; tako je šola dobila svoje ime. Zame je bil velik privilegij in sreča, da sem poznala g. Pratra.

Leta 1921 sva ustanovila majhno meditativno skupino petih ljudi in skupaj z mojim možem smo imeli navado, da smo se sestajali v torkih popoldan po službi in se pogovarjali o pomembnih stvareh, razpravljali o Načrtu Mojstrov Modrosti in nekoliko meditirali o naši vlogi v njem. Ta skupina se je redno sestajala od poletja 1922 do poletja 1923.

Ko sva se septembra 1922 vrnila v New York, sva mora nujno razmisliti o tem, kako bova urejala korespondenco, ki se je nabirala zaradi vse večje prodaje knjig, kako urediti tečaje Tajnega Nauka ter kako se odzivati na klice po pomoči v zvezi z duhovnostjo, s katerimi sva se soočala. Zato sva aprila 1923 organizirala Arcane School.

Osnovno urjenje, ki se podaja v Arcane School, je tisto, ki se je učencem predajalo skozi dobe. Arcane School zato ne bo imela, če bo uspešna, v tem stoletju velikega članstva. Tisti, ki so pripravljeni na urjenje po duhovnih zakonih, ki vladajo vsem učencem, so dejansko redki, pa čeprav se bo najbrž njihovo število večalo. Arcane School ni šola za poskusne učence. Namenjena je temu, da bi bila šola za tiste, ki jih je mogoče izuriti, da bi delovali neposredno in zavestno pod Mojstri Modrosti. V svetu je danes mnogo šol za kandidate in te opravljajo veliko in plemenito delo.

 

  V Združenih Državah je še vedno odmevala nevihta iz let 1920-21. “Odbor 1400-tih” se je razpustil in nekateri so se pridružili gibanju “Nazaj k Blavatsky”, ki sta ga na njegovi bolj napredni strani vodila v glavnem g. Foster in g. Alice Bailey. Onadva sta se organizirala kot “Arcane School”, s poudarkom na intelektualnem razvoju in razvila svoje lastne ideje o Notranji Vladi sveta, skupaj s prerokbami, da bo Teozofsko društvo izginilo, če ne bo sledilo določenim smerem ravnanja.

Prevod: Anton Rozman.