Bilo je veliko snega, saj je bila zima. Zimski vetrovi so prinašali mraz, toda bila je hiša, v kateri je bilo udobno in toplo. In v hiši je ležala drobna rožica; ležala je v svoji čebulici, pod zemljo in snegom.
Nekega dne pa je začel padati dež in se prebil skozi led in sneg do zemlje. Za njim je posvetil sončni žarek, šilast in nežen, prodrl navzdol skozi zemljo in potrkal na čebulico.
“Naprej,” je rekla rožica.
“Ne morem,” je rekel sončni žarek. “Nisem dovolj močan, da bi dvignil zapah. Ko pride pomlad, bom močnejši.”
“Kdaj bo pomlad,” je vprašala rožica sončni žarek, ki je trkal na njena vrata. Toda zima je še kar trajala. Zemlja je bila še pokrita s snegom in vsako noč je voda pomrznila. Rožica je postala kar utrujena od čakanja.
“Kako dolgo še,” je rekla. “Počutim se tako utesnjeno. Moram se pretegniti in vstati. Dvigniti moram zapah, pogledati ven in reči pomladi ‘dobro jutro’.”
Tako je rožica potiskala in potiskala. Dež je omehčal zidove in sončni žarki so jih ogreli, in rožica je pokukala skozi sneg z bledo zelenim popkom na svojem stebelcu, z dvemi ozkimi listki na vsaki strani. A mraz je še vedno pritiskal.
“Nekoliko prezgodnja si,” sta rekla veter in vreme. Sončni žarki pa so vseeno zapeli: “Dobrodošla!”
In rožica je dvignila svojo glavico iz snega in se odprla - čista in bela, okrašena z zelenimi progami.
Vreme je zmrazilo - to drobno, občutljivo rožico - ki pa je bila močnejša kot je kdor koli vedel. V svojem belem oblačilu je stala sredi belega snega, upognila svojo glavo, ko so padale snežinke, in jo zopet dvignila, da bi se nasmehnila sončnim žarkom. In z vsakim dnem je postajala bolj ljubka.
“Oh!” so zaklicali otroci, ko so stekli na vrt, “glejte, zvonček! Tam je, tako ljubek, tako lep - prvi in edini!”
Prevod: Anton Rozman
| Na vrh | Domov | Drugi dokumenti | Pišite nam | Pogoji uporabe | ||
Zadnjič obnovljena: januar
2009 |