Teozofske novice
Koper, 15. XII. 2007
Letnik II., št.13.

‘Resnica je dežela brez poti’.

Človek ne more priti do nje preko katere koli organizacije, preko katere koli vere, preko katere koli dogme, duhovnika ali obreda, ne preko katerega koli filozofskega znanja ali psihološke tehnike. Odkriti jo mora preko ogledala odnosov, preko razumevanja vsebine njegovega lastnega uma, preko opazovanja in ne preko intelektualne analize ali introspektivnega seciranja. Človek je v sebi zgradil podobe kot ograjo varnosti - religiozne, politične, osebne. Ta se objavlja kot simboli, ideje, prepričanja. Breme teh podob obvladuje človekovo mišljenje, njegove odnose in njegovo vsakodnevno življenje. Te podobe so vzroki za naše probleme, kajti delijo človeka od človeka. Njegovo zaznavanje življenja oblikujejo pojmovanja, ki so že vzpostavljena v njegovem umu. Vsebina njegove zavesti je njegov celoten obstoj. Ta vsebina je skupna vsemu človeštvu. Individualnost je ime, oblika in površinska kultura, ki jo pridobiva iz tradicije in okolja. Človekova edinstvenost se ne nahaja na površju, ampak v popolni osvobojenosti od vsebine njegove zavesti, ki je skupna celotnemu človeštvu. Zatorej on ni posameznik.

Svoboda ni reakcija; svoboda ni izbira. Človek si domišlja, da je, zato ker ima na voljo izbiro, svoboden. Svoboda je čisto opazovanje brez usmeritve, brez strahu pred kaznijo in nagrado. Svoboda je brez vzgiba; svoboda se ne nahaja na koncu človekove evolucije, ampak počiva v prvem koraku njegovega obstoja. Svobodo je mogoče najti v brez-izbirni pozornosti našega vsakodnevnega obstoja in delovanja. Misel je čas. Misel se rodi iz izkušnje in znanja, ki ju ni mogoče ločiti od časa in preteklosti. Čas je človekov psihološki sovražnik. Naše delovanje temelji na znanju in zato času, zato je človek vedno suženj preteklosti. Misel je vedno omejena in tako živimo v stalnem spopadu in boju. Ne obstaja nobena psihološka evolucija.

Ko se človek začne zavedati gibanja svojih lastnih misli, vidi delitev med mislecem in mislijo, med opazovalcem in opazovanim, izkušnjo in tistim, ki jo izkuša. Odkrije, da je ta delitev utvara. Šele tedaj je prisotno čisto opazovanje, ki je vpogled, brez kakršne koli sence preteklosti ali časa. Ta brezčasni vpogled prinaša umu globoko, korenito mutacijo.

Popolno zanikanje je bistvo določnosti. Ko obstaja zanikanje vseh tistih stvari, ki jih je psihološko ustvarila misel, le tedaj, obstaja ljubezen, ki je sočutje in inteligenca.
Jiddu Krishnamurti

Pozdravljeni!

Pred Vami je trinajsta, praznična številka Teozofskih novic, ki Vam prinašajo vesti o novostih na spletnih straneh TEOZOFIJA V SLOVENIJI in TEOZOFSKA KNJIGA.

Za začetek Vas bi rad opozoril na nekoliko spremenjeno, praznično opremljeno domačo stran, s čestitkami in nekoliko glasbe!

Nato pa si prosim oglejte članke, ki so posvečeni času zimskega sončevega obrata, času, ki je imel skozi celotno zgodovino človeške civilizacije posebno pomembno mesto:

H. P. Blavatsky
Božič tedaj in Božič sedaj
Iz spisov H. P. Blavatsky
Boris de Zirkoff
Ali je Božič zastarel?
Božič v naših srcih
Zlata priložnost
Na pragu novega leta ...

Jiddu Krishnamurti
Videti, kaj točno smo ...
Weno R. Bergström
Vsak človek je potencialno teozof
Harold W. Dempster

Biti svoboden
Jan H. Venema
Merilo

Še nadalje Vas obveščam tudi o težnji po ustanovitvi lastnega neprofitnega zavoda, v okviru katerega bi organizirali objavljanje teozofskih del in slovenske duhovne dediščine na splošno ter nudili podporo za prevajanje in objavljanje vsem zainteresiranim prevajalcem z opravljanjem administrativnih storitev in z organizacijo strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja. Zato Vas prosimo, če si preberete naše "Pismo o nameri" in podprete naša prizadevanja.

In na koncu, ne pozabite na razstavo "Alma - Vox populi" v organizaciji Muzeja novejše zgodovine v Celju.

V spletni knjigarni TEOZOFSKA KNJIGA pa ni novosti.

***

Povsem napačno je, če govorimo o dobri ali slabi Karmi - takšna stvar ne obstaja. Od načina, kako se vsak posameznik odziva in deluje, je odvisno, ali se zdi stvar sama po sebi dobra ali zla. Delujte s Karmo, pa vas bo podpirala; preizkušajte jo in se ji upirajte, pa vas bo uničila.
J. M. Prentice

Urednik: Anton Rozman

***

Bilo je veliko snega, saj je bila zima. Zimski vetrovi so prinašali mraz, a bila je hiša, v kateri je bilo udobno in toplo. In v hiši je ležala drobna rožica; ležala je v svoji čebulici, pod zemljo in snegom.
Nekega dne pa je začel padati dež in se prebil skozi led in sneg do zemlje. Za njim je posvetil sončni žarek, šilast in nežen, prodrl navzdol skozi zemljo in potrkal na čebulico.
“Naprej,” je rekla rožica.
“Ne morem,” je rekel sončni žarek;
“Nisem dovolj močan, da bi dvignil zapah. Ko pride pomlad, bom močnejši.”
“Kdaj bo pomlad,” je vprašala rožica sončni žarek, ki je trkal na njena vrata.
Toda zima je še kar trajala. Zemlja je bila še pokrita s snegom in vsako noč je voda pomrznila. Rožica je postala kar utrujena od čakanja.
“Kako dolgo še,” je rekla.
“Počutim se tako utesnjeno. Moram se pretegniti in vstati. Dvigniti moram zapah, pogledati ven in reči pomladi ‘dobro jutro’.”
Tako je rožica potiskala in potiskala. Dež je omehčal zidove in sončni žarki so jih ogreli, in rožica je pokukala skozi sneg z bledo zelenim popkom na svojem stebelcu, z dvemi ozkimi listki na vsaki strani. A mraz je še vedno pritiskal.
“Nekoliko prezgodnja si,” sta rekla veter in vreme.
Sončni žarki pa so vseeno zapeli: “Dobrodošla!”
In rožica je dvignila svojo glavico iz snega in se odprla
- čista in bela, okrašena z zelenimi progami.
Vreme je zmrazilo - to drobno, občutljivo rožico - ki pa je bila močnejša kot je kdor koli vedel. V svojem belem oblačilu je stala sredi belega snega, upognila svojo glavo, ko so padale snežinke, in jo zopet dvignila, da bi se nasmehnila sončnim žarkom. In z vsakim dnem je postajala bolj ljubka.
“Oh!” so zaklicali otroci, ki so stekli na vrt, “glejte, zvonček! Tam je, tako ljubek, tako lep - prvi in edini!”
Hans Christian Andersen