Teozofske novice
Koper, 2. XI. 2007
Letnik II., št.11.

Teozofija je pot, pot življenja, ki je pot dejavnega razmišljanja in predanosti svobodi in hkrati sprejemanja polne odgovornosti za vsak korak na tej poti.
Neimenovani

Pozdravljeni!

Pred Vami je enajsta letošnja številka Teozofskih novic, ki Vam prinašajo vesti o novostih na spletnih straneh TEOZOFIJA V SLOVENIJI in TEOZOFSKA KNJIGA.

Tokrat na spletni strani objavljamo naslednje članke:

H. P. Blavatsky
Novi cikel
Boris de Zirkoff
Burna vremena pred nami
Teozofija kot način življenja
Pionirji duha

Jiddu Krishnamurti
O umetnosti življenja
C. W. Leadbeater
Moč in raba misli
Weno R. Bergström

Teozofija danes
Alice Comerford
Sami brez osamljenosti
M. De L. Phillips
Krik iz teme

Prinašamo vam priloge k poročilu Predsedujoče Evropskega Združenja Teozofskih Društev: EFTS Chairman’s Newsletter N° 111 - October 2007 -
Enclosures - Activities List

Končujemo pa tudi z objavo vseh zvezkov neodvisne teozofske revije Theosophia Borisa M. de Zirkoffa.

V spletni knjigarni TEOZOFSKA KNJIGA pa ni novosti.

***

Vse, kar je potrebno, je odprto srce za dobroto in resnico. Le to je realno in zanj človek ne potrebuje zlata in sijaja templjev in svečanih oblačil; niti najbolj razdelani obredi ne pomagajo ... Zame je najboljša cerkev od vseh zvezdnato nebo nad mano. Celotna narava je moj tempelj, in tako je tudi moja mala soba in moje drobno srce, tako dolgo, dokler je živo in utripajoče.
Svetlana Alilujeva

Urednik: Anton Rozman

***

Nekoč je živel mož, ki mu je bila sreča mila, pa ni bil srečen. “Želim spoznati resnico,” je rekel ženi, razdelil imetje, se poslovil od vseh domačih in se kot berač podal na pot. Iskal jo je po hribih in dolinah, ob rekah in jezerih, v vasicah in v mestih, po gozdovih in obalah, pri učenjakih in gurujih, pri preprostih ljudeh in pri kraljih. Nekega dne jo je našel na vrhu visoke planine, v mali votlini. Resnica je bila zelo grda kruljava starka, ki je v ustih imela en sam piškav zob, lasje so ji kot štrene padali na ramena, rjava koža je mlahavo prekrivala štrleče kosti. A, ko je pomignila s svojo staro roko in je zadonel njen liričen globok glas, je mož spoznal, da je našel resnico. Pri njej je ostal leto dni in en dan ter prejel vse njene nauke. Ko se je poslavljal je dejal: “Draga mi gospa Resnica, zelo veliko si me naučila in preden odidem, bi rad nekaj storil zate. Ali imaš kakšno željo?” Resnica podpre svojo glavo in se zamisli. Naposled reče: “Ko boš ljudem razlagal o meni, jim reci, da sem mlada in zelo lepa.”

(Kdo pa bi iskal resnico, ko ta ne bi bila lepa?)