Teozofske novice
Koper, 15. V. 2007
Letnik II., št.6.

Vsakokrat ko se človek zavzame za nek ideal ali ko deluje zato, da bi izboljšal položaj drugih, ali pa ko udari zoper nepravičnost, pošlje navzven droben val upanja. In ko se ti valovi zberejo iz milijon različnih centrov energije in drznosti, ustvarijo tok, ki lahko poruši tudi najmogočnejše zidove zatiranja.
Robert Kennedy

Pozdravljeni!

Pred Vami je šesta letošnja številka Teozofskih novic, ki Vam prinašajo vesti o novostih na spletnih straneh TEOZOFIJA V SLOVENIJI in TEOZOFSKA KNJIGA.

Kakor običajno tudi tokrat nadaljujemo objavljanje skrajšanega osrednjega dela H. P. Blavatsky Tajni Nauk. Na vrsti pa je izvleček iz tretjega dela prvega zvezka o Soočenju znanosti in tajnega nauka - O elementih in atomih.

Nadaljujemo pa tudi z objavljanjem člankov G. W. Russella, irskega teozofa, poeta, slikarja, ... s prispevkom Ura somraka 1.

Tokrat Vam predstavljamo članek iz revije The Beacon, izpod peresa Tibetanskega Učitelja, ki naj bi stal v ozadju knjig, ki jih je objavila Alice Bailey in v katerem razpravlja o nepomembnosti vprašanja lastne identitete in o pomembnosti ne-vezanosti na Osebnosti in avtoriteto.

Novosti pa zaključuje sklop nadaljnjih sodobnejših člankov, povezanih z vprašnji človekovega notranjega iskanja in preobrazbe, in sicer prispevki: Eda Abdilla Živeti v korist človeštva; B. C. Kempa, Praktični Idealizem; Mary Evelyn Jegen, Odpuščanje, srce nenasilja; Nantiloke Sri Rama, Svoboda, ki jo potrebujemo; in Johna Tamiazza Ljubezen je odpuščanje. Dodano pa je še razmišljanje ob dokumentarnem filmu: Enotnost in skupni cilj.

Na spletni strani je še nadalje tudi informacija o kongresu Evropske Federacije Teozofskih društev, ki se bo, skupaj s praznovanjem stoletnice Teozofskega društva na Finskem, odvijal julija prihodnjega leta v Helsinkih. V kolikor se boste želeli udeležiti tega posebnega dogodka, vam lahko na vašo željo po e-pošti pošljemo tudi prijavnico.

V spletni knjigarni TEOZOFSKA KNJIGA pa tokrat ni novosti.

Urednik: Anton Rozman

***

V težkih okoliščinah vesoljnega poka
je strahoviti zven ustvaril mojstrovino,
ki gospodari prihodnosti kot skrivnost.
Enkrat za vselej je izrekel skrivne šifre
in kodirane resnice. Nihče ne ve,
v katero tarčo je meril pok, ko je
vesolju razredčil dušo in s kakšnim
mesijanskim hrepenenjem je sledil
virtuoznosti prostora in vnesel vanj
ognje, ki ustvarjajo pepel.
Nič ni izključeno, vse je možno, nepredvidljivo.

Začela sem prevajati mojstrovino zvena
in v njem našla zapis, žrtveno jagnje - sebe.
Našla sem nekaj popačenih not, iz katerih
sem lahko sestavila svoj glas, ki mi je
z neko nepojasnjeno močjo pribil
obe roki na ramena. Ena je začela pisati,
druga mi je obvezovala rane s trakovi.
Nisem nadbitna vrednost skrivnosti,
ki svojega izvornega daru ne more identificirati.
Obnašam se kot neskončna dolžnica obdarjenosti,
da sem in se preko ognja darujem v pepel.

Mehka svetloba mi je zlezla skozi tkivo
v telo in me zazibala z nežnim šumenjem
dreves v pozabo, od kod prihajam in kam grem,
kam plujem kot plastenka, ustvarjena iz niča,
v katero se zariplo zaganja en sam žarek
majhne sveče, ki dogoreva v skupek
v goriščni grmadi vesolja.
S seboj nosim knjige, padam, vstajam
in se premikam s smislom za staranje in
poziranje, da sem skrivnost med sferičnimi
tančicami mojstrovine prvotnega zvena.

Sem ponoreli embrio mutacij z budnim
spominom na vesoljni pok. Norost, ki lepi
svoj pomen na lase pramatere, ki me
omamlja z eteričnostjo neskončnega obstoja.
In jaz si z zvenom in s krikom prvotnega poka,
kot da bi slišala jok zapuščenega prvorojenca,
mašim ušesa. Postuliram neko neopredeljeno moč
nad samo seboj in živim velikodušnost tega procesa.
Na mestnem obzidju se je senčila sirota in udarjala
z glavo v nepredvidljivo. Šla sem mimo, jo prijela
za roko, se spremenila v angela tolažbe
in opravila obred v mejah človeške dimenzije.

Tatjana Malec